Henryk Jurkowski, 21. 3. 2016

Mednarodna poslanica ob svetovnem dnevu lutk 2016

Danes, na svetovni dan lutk, objavljamo mednarodno poslanico, ki jo je napisal Henryk Jurkowski, velika osebnost svetovnega lutkovnega dogajanja.

Foto: Arhiv LGL

 

2. januarja 2016 je preminil profesor Henryk Jurkowski. Bil je resnično neverjetna osebnost - učenjak, raziskovalec, gledališki kritik, avtor in antropolog -, ki je svoje življenje posvetil svetu lutk ter tako za seboj pustil veliko prijateljev in občudovalcev. Njemu in njegovemu navdihujočemu duhu v spomin, se je vodstvo Mednarodnega združenja lutkarjev UNIMA odločilo, da bo za svojo poslanico za leto 2016 ponovno uporabilo prelepo mednarodno sporočilo, ki ga je profesor Jurkowski napisal za Svetovni dan lutk, leta 2011.

Mednarodna poslanica ob Svetovnem dnevu lutk

Sem v mestu Omsk v Zahodni Sibiriji. Vstopim v etnografski muzej, kjer moje oči nemudoma pritegne veličastna vitrina, v kateri so razstavljene figurice – maliki ugrofinskih plemen Mansev in Hantov. Videti je kot bi pozdravljali slehernega obiskovalca. Instinktivno se odzovem in jim odzdravim tudi sam. Veličastni so. V resnici ponazarjajo še živečo sled duhovnosti rodov primitivnega človeštva. Oni sami in njihov navidezni svet prihajajo iz izvora prvih manifestacij in podob gledališča, tako verskih kot posvetnih.

Umetniške zbirke so polne malikov in sakralnih podob, ki postopoma bledijo iz spomina. A v muzejih je najti tudi lutke, ki vse do danes ohranjajo odtis rok svojih ustvarjalcev in manipulatorjev (lutkarjev). Ali, povedano drugače, ohranjajo sledi človeške ročnosti, domiselnosti in poduhovljenosti. Zbirke lutk – ponos številnih zbiralcev –, je moč najti na sleherni celini, v skoraj vsaki državi. Pravzaprav so pomembna prizorišča raziskav, ki ne ohranjajo le živega spomina, marveč služijo kot pomemben dokaz o raznolikosti naše stroke.

Tako kot številne druge človekove dejavnosti, je dandanes tudi umetnost podvržena dvema najpomembnejšima težnjama: poenotenju in poudarjanju razlik. V kulturnih dejavnostih smo potemtakem priča sožitju dveh nasprotujočih si usmeritev. Povsem očitno namreč zapažamo, kako lahko je v resnici potovati, bodisi po zraku ali po medmrežju, s čimer se množi število stikov, ki jih ustvarjamo na različnih kongresih ali festivalih in ki posledično botrujejo še večjemu združevanju. Vse kaže, da bomo kaj kmalu resnično zaživeli v McLuhanovi globalni vasi.

Takšno stanje stvari pa še ne pomeni, da smo popolnoma izgubili čut za kulturne razlike, marveč zgolj, da bo zategadelj veliko število gledališč po vsem svetu posegalo po podobnemu načinu izražanja. Številne lutkarske sloge, denimo japonskega ningyo joruri ali indonezijskega wayang, so za svoje sprejeli tako v Evropi kot v Ameriki. Istočasno pa gledališke skupine iz Azije in Afrike posegajo po evropskih lutkarskih tehnikah.

Prijatelji me prepričujejo, da če lahko mladi japonski glasbenik postane virtuozni izvajalec Chopina, lahko tudi Američan postane mojster uprizarjanja jorurija ali dalang (lutkarski mojster) wayang purwe (ene izmed tehnik senčnega gledališča). Z njimi se lahko povsem strinjam, vendar pod pogojem, da si lutkar ne prisvoji le lutkarske tehnike, marveč tudi kulturo, kateri le ta pripada.

Veliko umetnikov očara že sama zunanja lepota lutke, čeravno lahko le ta za gledalca predstavlja tudi neverjeten potencial za odkrivanje številnih drugih oblik umetnosti. In prav na ta način lutka v resnici tudi osvaja nova ozemlja. Tako prodorno, da je celo v gledališču igralcev postala vir mnogih metafor.

Splošna navzočnost starodavne figurativne lutke je danes povezana z gibanjem obratno sorazmerno velikosti ozemlja, ki ga je zasedala nekoč. Za to se imamo zahvaliti invaziji predmeta, še v večji meri pa vsemu, kar je povezano s snovjo. Kajti sleherni predmet ali snov nas, kadar sta animirana, nagovarjata in zahtevata pravice do svojega gledališkega življenja. Tako bo odslej predmet zamenjal figurativno lutko in umetniku odprl pot do novega poetskega izražanja ter stvaritev polnih bogatih in dinamičnih podob.

Podobe in metafore, nekoč lastne slehernemu tipu lutke, po čemer so se razlikovale druga od druge, so postale danes vir izražanja vsakega posameznega lutkarja. Tako smo priča novemu, osebnemu poetskemu izražanju, ki ni toliko odvisno od rodovne tradicije, kolikor od umetnikove nadarjenosti in ustvarjalnosti. Poenotenje sredstev izražanja je sprožilo porast poudarjanja razlik. McLuhanova globalna vas se je sprevrgla v njihovo nasprotje. Različna sredstva izražanja so postala dejavnik posameznikovega jezika, ki pa so mu vedno ljubše izvirne rešitve. Tradicija figurativne lutke kakopak ni izginila za horizontom. Dovolimo si upati, da se bo ohranila za vedno, kot dragocena referenčna točka.

Prevod: Nataša Jelić

***


Zamisel o razglasitvi Svetovnega dneva lutk so člani Mednarodnega združenja lutkarjev UNIMA obravnavali na 18. kongresu združenja, ki je potekal v Magdeburgu, leta 2000. Uradni datum, 21. marec, ki ga je predlagal Dadi Pudumjee, so odobrili leta 2002, na Zasedanju sveta združenja v Atlanti. Prvo sporočilo ob Svetovnem dnevu lutk je bilo poslano v svet leta 2003, v New Delhiju. Sprejeto je bilo z velikim odobravanjem. Od tedaj Svetovni dan lutk praznujemo po vsem svetu.