Druga preteklost je zgodba o preteklosti, ki z nizanjem in razkrivanjem človeških usod postaja druga preteklost, o majhnih dogodkih, ki za seboj potegnejo velike posledice, o ljubezni, ki je lahko rušilna ali rešilna sila, o tem, kako ima vsak posameznik »drugo preteklost«, ki ga definira in določa njegovo sedanjost, o človeških zgodbah, ki se sestavljajo v zgodbo življenja.

Vinko Möderndorfer Drugo preteklost gradi, kot slikar slika fresko, s številnimi detajli, razsejanimi po različnih delih slike, ki jih prosto oko niti ne zazna, a izjemno vplivajo na celoto. Tok zgodovine namreč spremeni že en sam trenutek, o njegovi usodnosti pa lahko razmišljajo šele naslednje generacije. Dramatizacija ohranja značaj freske, odrski jezik pa išče z izrazitim in poudarjenim odrskim kolektivom, ki kot natančno delujoč stroj potuje skozi turbulenco zgodovine. Uprizoritveni princip, ki pomeni režijsko-dramaturško gonilo uprizoritve, je montaža, kadriranje pogledov in glasov, ki v istem trenutku gledajo isti dogodek iz različnih perspektiv, kar tok zgodovine za vsakega od njih (in nas) odpelje v različne smeri. Vse, kar sledi, je druga preteklost. Edino, kar lahko reši zgodovino, je kolektiv, ki se je pripravljen spominjati skupaj in se o tem pogovarjati, brez ideoloških predznakov.

Ustvarjalsko ekipo sestavljajo avtorja dramatizacije Tatjana Doma in Luka Marcen, ki je tudi režiser, dramaturginja Tatjana Doma, scenografka Sara Slivnik, kostumografka Ana Janc, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, oblikovalka odrskega giba Lara Ekar Grlj, lektorica Živa Čebulj ter svetovalec za nemški jezik Stefan Oraže.

Igrajo Branko Završan, David Čeh, Urban Kuntarič, Lucija Harum, Barbara Medvešček, Žan Brelih Hatunić, Maša Grošelj, Eva Stražar, Andrej Murenc, Tarek Rashid, Lučka Počkaj, Jakob Šfiligoj, k. g., Luka Bokšan, k. g., in Rastko Krošl.

»Druga preteklost je pripoved – in dramatizacija – o tem, kako moramo preteklost razumeti v vsej njeni kompleksnosti in protislovnosti, da moramo preseči stanje, ko je prihodnost samo odsev in ponovitev preteklosti. Preteklost ni in ne sme biti prihodnost, ker če bi bila oziroma dokler bo, bomo ponavljali napake preteklosti, generirali nasprotja in mržnjo, tudi krvoželjnost in krvoprelitja. Mrtvi in preteklost kot breme pritiskajo na pleča živih, tako nekako je filozof delavskega upora repliciral misel svojega predhodnika izpred skoraj dva tisoč let, ki je zelo svetopisemsko in novozavezno rekel, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve. Da bi potomci in nasledniki lažje zadihali.« je zapisal Matej Bogataj v besedilu Preteklost je prihodnost iz gledališkega lista.

»Kljub nekaterim netočnostim, občasnemu posploševanju ali kronološki površnosti je avtor odlično zadel in povzel duh časa in v celoviti pripovedi ter prepletu posameznih usod zgodovinskemu okostnjaku z umetniško intervencijo dodal kri in meso, pa tudi dušo in srce, nujno potrebno za razumevanje preteklosti in vživljanje vanjo. Z drugimi besedami, ničesar zapisanega v romanu ni mogoče označiti za izkrivljanje zgodovinskih dejstev, saj prav vse, kar je zares pomembnega, temelji na tem, kar se je dejansko dogajalo. Morda na malenkost drugačen način, malce prej ali pozneje, v malce manjšem ali večjem obsegu, morda nekim drugim ljudem, v drugi Dolini ali na drugi Grmadi. V neki drugi izmed vseh naših preteklosti, ki nas še vedno spremljajo in nam dihajo za vrat. In med katerimi je tudi Möderndorferjeva, ki ji, čeprav morda res izmišljeni, lahko verjamemo in smemo verjeti.« je dr. Tone Kregar zapisal v besedilu Vse naše preteklosti iz gledališkega lista.