SiGledal/Maruša Mugerli Lavrenčič, 3. 9. 2021

Portal Kritika. Pogovor s članico uredniškega odbora Vilmo Štritof

Slovenski gledališki inštitut (SLOGI) na spletu vzpostavlja prostor za referenčno slovensko gledališko kritiko (predvsem) institucionalne produkcije in tudi tako stopa v konstruktivni dialog z gledališko umetnostjo, ji postavlja strokovna sidra ter temelje za samopremislek in razvoj. Portal Kritika bo vzpostavljen kot samostojna enota slovenskega gledališkega portala SiGledal. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z dramaturginjo Vilmo Štritof, članico uredniškega odbora portala Kritika.

Vilma Štritof / Foto: Andrej Ovsec, arhiv SLOGI

Ste diplomirana dramaturginja, zaposleni ste v Uredništvu igranega programa na Radiu Slovenija. Delate tudi kot scenaristka, pišete strokovne članke in tudi kritike gledaliških predstav za radio. Kakšno je po vašem mnenju stanje gledališke kritike pri nas?

Vsaj v zadnjem desetletju je kritika, refleksija, doživela precejšnjo erozijo, pa ne le na gledališkem, tudi na drugih področjih umetniškega ustvarjanja. Nestrpnega čakanja na objave časopisnih kritik po premierah je nepreklicno konec. V medijih se pojavljajo sporadično, promocije predstav, oglasi zanje in spremljajoča trivia pa so jih že zdavnaj preplavili in skoraj potopili v kvantitativnem smislu in v minimalizaciji pomena, ki ga imajo za gledalstvo. Medijska krajina se je drastično spremenila in vanjo so se naselile vsebine, ki generirajo in spodbujajo potrošništvo in ne razmisleka. Gledališka kritika pa je v svojem bistvu kompleksen razmislek, občutljivo in poučeno opazovanje. Zato je lahko preživela le na obrobju medijskega prostora. Najbolj oškodovana so gledališča zunaj prestolnice, ne glede na kakovost in prebojnost produkcije. Koncentracija sredstev, zainteresirane javnosti in dostopnost v centru so razlog za favoriziranje gledališke produkcije v Ljubljani, javnost pa ne more več brati odzivov na predstave v Novi Gorici, Kopru, Mariboru … Vse več medijev je v zasebni lasti, lastniki pa so le člen v verigi vseobsegajoče, neoliberalne, pridobitniške logike in ne vedo, kaj početi s tovrstnim odzivom. Poleg tega pa prihaja do absurdne situacije v kulturni politiki: hkrati z zmanjševanjem prostora za kritiko in ob tem, da ni ponujalo pravih rešitev in pobud za to področje, da ni niti statusa samostojnega kritika, Ministrstvo za kulturo prav na osnovi kritik ocenjuje vloge, prispele na razpise, pa tudi tiste za pridobitev statusa samozaposlenih. Zato je zdajšnja odločitev ministrstva za sofinanciranje po nekaj letih prijavljanja portala za gledališko kritiko na pobudo SLOGI hvalevredna poteza.

Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije je pred leti v okviru Tedna slovenske drame pripravilo posvet o gledališki kritiki, na katerem je bilo povedano, da je položaj gledaliških kritikov pri nas komaj vzdržen. Kdo se pri nas danes sploh še ukvarja s kritiko?

Osip prejšnjih generacij piscev je za sabo pustil nenadomestljiv prepad. Zaradi podplačanega dela in vztrajnega krčenja prostora za objavo so prenehali pisati ali pa objavljajo le posamezne članke in odzive. Kritiki so mladi ljudje s sicer svežim pogledom, vendar z malo izkušnjami, ki pa jih stežka kje pridobijo. Spodbud in sredstev za živi stik z mednarodno produkcijo in drugimi kritiškimi peresi ni veliko, zato specializacija ni mogoča, kritiško delo pa poleg tega nikomur ne omogoča preživetja. Postaja zgolj obstranska dejavnost, ki se ob krčenju medijskega prostora ne more razvijati.

Katere so odlike dobrega pisca kritik in kako nekdo sploh postane dober kritik? Mislite, da mladi, ki jih to zanima, dobijo dovolj znanja med študijem? Na portalu SiGledal objavljamo študentske kritike študentov primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti in študentov slovenistike na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici, pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana že nekaj let poteka Mala šola kritike, za jesen seminar gledališke kritike razpisuje platforma Neodvisni.

Posamezne pobude so v takem stanju izjemno dragocene in dobrodošle, vendar so  povsem odvisne od tega, kako jih prepoznavajo sofinancerji in razdeljevalci javnih sredstev, pa še v tem primeru situacija niha v odvisnosti od usmeritve in interesov vsakokratne kulturne politike. Gledališče je dinamično, kompleksno in izredno občutljivo področje, ves čas deluje v povezavi z družbo, v kateri nastaja, saj iz nje zajema, jo reflektira, ji prisluhne in se živo vključuje vanjo, zato tudi gledališče brez odziva, brez refleksije, seva v precej gluh prostor. Opazila sem, da študentom primerjalne književnosti ne manjka teoretičnega znanja o gledališču, manjka pa jim živega stika z njim. Študentje AGRFT so že vse od začetka vključeni v študijski proces, ki implicira gledališko prakso, tudi študentje dramaturgije, najbolj teoretsko zasnovanega študija, so obkroženi s študijskim gledališkim dogajanjem in vključeni vanj, ogled predstav, pogovori o njih, ne nazadnje nenehen stik z gledališkim pedagoškim kadrom, podrobno poznavanje gledališke zgodovine, teorije ipd. v vseh letih študija gotovo oborožijo študenta z ustreznim instrumentarijem in natančno terminologijo. Posamezne pobude šole kritike pomagajo izoblikovati kritiški pogled, vendar menim, da je posameznikov interes poleg naklonjenosti gledališču, radovednosti in občutljivosti odločilen. Kritik je namreč pozoren, podkovan posameznik, ki pozna gledališki jezik, zna ločiti posamezne segmente predstave in jo prepoznava v širšem kontekstu družbenega trenutka, gledališke zgodovine in v estetskem smislu.

Sami kot kritičarka delujete na radiu. Prostor za kritiko se v klasičnih medijih vse bolj krči. Mislite, da je splet v tem smislu rešitev? Se pisanje kritik za radio razlikuje od pisanja kritik za dnevno časopisje? Kako pa je s spletom?

Eden redkih prostorov zanjo v slovenskem prostoru ostaja radio z zgledno refleksijo gledališkega dogajanja. Televizija je nekdaj imela takšno vlogo, vendar jo je izgubila ali zapravila. Seveda se pisanje za revijo, v kateri ima pisec na voljo več prostora za natančnejšo analizo in kontekstualizacijo uprizoritev največ prostora, razlikuje od že precej bolj skrčenega prostora v časopisu (dolgo nazaj sem nekaj let pisala tudi kritike za časopis Dnevnik), kjer je racionalizacija nujna. Tudi jezik se lahko razlikuje, saj strokovne revije bere poučena zainteresirana javnost, časopis pa je namenjen širšemu bralstvu. Na radiu pa je bistven čas, ki ga imamo kritiki na voljo. V minuti in pol, kolikor lahko oceni uprizoritve največ namenimo, je treba res skoncentrirati le bistveno, biti hkrati dovolj informativen in strokovno artikuliran. Poleg tega slišana beseda učinkuje na našo percepcijo povsem drugače kot pisana. Radijska mora biti zelo jasna, saj jo je v tistem trenutku nemogoče zavrteti nazaj. Bralec se zmeraj lahko vrne na določeno mesto. Seveda se je s spletom tudi na radiu to spremenilo. Zdaj ima vsakdo možnost poslušati recenzije na naših spletnih straneh tudi po predvajanju v etru. Splet je marsikaj spremenil. Vsebine so hitreje dostopne, vendar menim, da je največ odvisno od zasnove strani in uredniške politike.

Kakšna je po vašem mnenju vloga kritike in komu je (bolj) namenjena – ustvarjalcem ali gledališkemu občinstvu? Ali kritiki s svojim pisanjem posredno vplivajo na gledališko produkcijo?

Vloga kritike je še zmeraj pomembna. Menim namreč, da je neločljiv del gledališča. Brez nje se krog gledališča ne zaključi, ostaja odprt in gluh. Pri tem ne mislim na arbitrarno kritiko, ampak na osnovno pozicijo kritika, ki je prvi kritični gledalec, vendar pri tem kritičnost dojemam kot prepotrebno razmišljajoč in čuteč odziv posameznika v tej družbi, premišljevalca, ki je v tem primeru hkrati dovolj odprt in strokovno podučen. To je njegova prednost pred drugimi gledalci in mu podeljuje kvalificirano besedo v javnosti. Za gledališče njegova beseda ne pomeni neposrednega vpliva, posredno pa je pomemben glas družbe, ki ji je gledališče namenjeno. Ustvarjalcem pa prav tako pomeni veliko, saj je to edini odziv na njihovo delo, priča o njihovem prispevku k zgodovini gledališča in je navsezadnje konkreten zapis v njihove biografije.

Del Slovenskega gledališkega inštituta je Gledališki muzej, ki med drugim skrbi za ohranjanje in dokumentiranje slovenske gledališke zapuščine. Gledališče je »hipna umetnost«, kar pomeni, da v bistvu živi le med uprizoritvijo. Zapisi o predstavah – med njimi seveda tudi kritike – imajo dokumentarno vrednost in so (poleg fotografij in posnetkov) pravzaprav edini ohranjeni spomin na predstavo. Se vam zdi pomembno, da bo prostor kritiki odprl ravno SLOGI?

Prav to se mi zdi pomembno dejanje in projekt za SLOGI, saj ob sodelovanju portala SiGledal lahko združuje zapise o uprizoritvah na enem mestu, kar je zaradi vsega naštetega še posebej pomembno za institucijo, ki se ukvarja prav s tem. Portal predstavlja novo priložnost in možnost za kritiško refleksijo vsem generacijam piscev, pisanje o vseh gledališčih, predvsem o javnih zavodih, širše zajemanje in dojemanje uprizoritvenih praks je že samo po sebi ustvarjanje pomembnega dela slovenske gledališke zgodovine in, mogoče idealistično upamo, pomeni revitalizacijo slovenske kritiške besede o gledališču.

Bo na portalu Kritika morda prostor tudi za kritike radijskih iger? Ali pri nas sploh obstaja ta vrsta kritike?

Tudi za radijsko igro bo prostor. Tega smo se v Uredništvu igranega programa in v programu Ars zelo razveselili. Nekdaj, predvsem v sedemdesetih letih pa še tja do devetdesetih let prejšnjega stoletja, je bila kritika radijskih iger vroča roba. Produkcija je bila precej večja, radio kot ustvarjalec kulturno-umetniških vsebin pa še zelo cenjen. Radijska igra se je umaknila bolj invazivni televizijski produkciji, z njo je počasi zamrla še refleksija. Zanjo so imeli uredniki kulturnih strani še manj posluha kot za gledališče. Pisci, kot sta bila na primer znameniti Lojze Smasek in Rapa Šuklje, so uživali ugled tudi zaradi pisanja o radiu, prominentni slovenski literati pa so resno pisali besedila za radio. Posebna zvrst zahteva tankoslušnega kritika, ki igro spremlja z zaprtimi očmi, v sebi pa ustvarja svoje podobe zvočnega sveta v lastni, notranji uprizoritvi. Radio je namreč intimen medij. Na tem področju je suša in nekoga, ki se bo podal na to pot, bomo pozorno spremljali in mu pomagali, da bo lahko znova oblikoval radijski kritiški jezik.  

SLOGI, Vilma Štritof

SiGledal/Maruša Mugerli Lavrenčič, 5. 8. 2019
Darja Dominkuš in poletna križarjenja po SiGledalovem Repertoarju
SiGledal/Maruša Mugerli Lavrenčič, 10. 7. 2021
"Šumi je epicenter tega sveta, Reuters in RAI nista nič proti Šumiju"
SiGledal/Maruša Mugerli Lavrenčič, 1. 7. 2022
Repertoar na portalu SiGledal