Tveganje kot pot do novih svetov
Projekt Skupne krajine, ki sta si ga zamislila stari znanec festivala, režiser Stefan Kaegi, in Caroline Barneaud, vodja švicarskega gledališča Vidy, je na poseben način vse, kar pooseblja Mlade leve, ki jih vodi ekipa zavoda Bunker.
V prvi vrsti govorimo o premikanju mej v polju uprizoritvenih umetnosti, nato o angažirani, vsa ta leta pretežno ženski ekipi, ki dela vse, da je umetnost nekaj najbolj dosegljivega in hkrati vedno znova vznemirljivega. To je festival, ki ne pozna meja med ustvarjalkami in ustvarjalci ter občinstvom. To je tudi ekipa, ki prizna, kar je redko, da dela napake.
Da se denimo ne obnese drugačen format festivala, a so pred leti poskusile. To je ključno tveganje, definicija dobre produkcije in umetnosti. Skupne krajine so se, po štirih dneh, kolikor je trajala intervencija v prostor okoli gozdov in travnikov ljubljanskega Koseškega bajerja, izkazale za eno najbolj uspešnih domislic Mladih levov. Vredno je bilo tvegati.
Projekt Skupnih krajin vsaka ekipa prilagodi svoji državi in po predlogi scenarija sedmih performansov angažira lastne izvajalke in izvajalce. Na sedemurno pot vzameš slušalke in pelerino. Ta je lahko podlaga, da sedeš, lahko pa je tudi ščit pred slabim vremenom. Ker si v naravi, se ta ne bo prilagaja tebi, ti se boš njej. Vstopimo v gozd. V nedeljo, ko je bila zadnja, četrta ponovitev, se je število občinstva zvišalo s prejšnjih 100 na 160.
Ne le romantično posedanje pod drevesi
Poležemo se na obronek gozda in po slušalkah spremljamo, kaj imajo o gozdu in nas povedati gozdarka, vremenar, operni pevec, psihoanalitičarka in deklica, ki poudari, da je enajst, a bo kmalu 12. Tudi oni so bili na tej isti lokaciji kot mi. Občinstvo leži na tleh in posluša, kako je z drevesi, kako kaj z oblaki, zakaj ležimo, kot na terapiji, in tudi, kako dati artikulirani najmlajši članici glas. Ko govorijo o smrti, se med pogovorom sliši, da morda njej ni treba razmišljati o tako zahtevni temi. A ona jasno pove - ker sem bila vprašana, bom tudi povedala. In povedala je na sijajen način. Sklepa namreč, da je življenje težje tukaj, zdaj, kot potem, ko ga več ni.
Vsi bi še ležali in se predajali naravi, res je vroče, a od te točke dalje se razdelimo v dve skupini. Sledil je manjši zaplet, a samo zato, ker smo, ponovno, v naravi. VR očala, ki so del naslednje točke, so zaradi vročine delovala slabše. Malo smo počakali, da so jih ohladili in kmalu zatem izkusili, kako je skozi očala videti točno ta gozd, to okolje z višine. A ne gre za tipičen turističen produkt, tu občutimo, kako neoseben je lahko pogled z višine. Kako lažje je vse početi, tudi ubijati, uničevati z distance.
Nato smo ponovno sredi glasbe in spet ležimo ali sedimo, zdaj že razumemo koncept. Nova postaja, kjer nas glasbenice in glasbeniki, vstajajoč izza dreves in drugih gozdnih rastij popeljejo nekam daleč, v čisto drug svet.
Nato hodimo, se vzpenjamo, tisti, ki so prej še govorili in se menili o posvetnih rečeh, so tiho. Nekateri vsled visokih temperatur le še tu in tam pisnejo, da je strašno vroče, a da je izkušnja vredna vsega napora. Zabavnejši del je, ko nastopi nekakšen new age ritual ali pa se samo pretvarjamo, da smo del njega, kot nas na slušalkah opozorita igralca, vodnika. Če ti je všeč ali pa ne, se dotikaš, gestikuliraš, polagaš vejice na sočloveka, plešeš ali le stojiš, si podaljšek skale ali smreke, vseeno je. Nekateri bi, se zdi, to lahko počeli ves dan, drugi razmišljajo, ali je možen diskreten umik. A ni druge, tu smo, moramo sodelovati.
Sledi še eno ležanje ali sedenje, posebno v tem, da se moramo res dobro namestiti. Tu performerka, ki sledi konceptu projekta tistih z gibalno oviranostjo, pove, kaj ji pomeni narava in kako se je njeno dojemanje spremenilo, ko ne more več dostopati do tako ljube puščave. Vse bolj se zavedaš lastnega telesa, česa je zmožno in kje so njegove omejitve. Kot pri peformerki, ki se šele s pomočjo drugega lahko preseli na čajanko. Na odejo za piknik najprej povabi prvo udeleženko, nato se tja zgrnejo še drugi ter malo poklepetajo. Nekateri, ki se poprej niso počutili najbolj domače pri ritualu, zdaj že veselo srkajo čaj in drobijo piškote.
Po štirih urah narave sledi obrok, iz kotlov se vije vonj enolončnice. Vsi se veselijo, nekateri tolikanj bolj, ker smo blizu lokala. Cigareta, kava, sladoled, predvsem pa razprava, kaj smo videli. Vlada navdušenje. Niso redki, ki so že drugič tu, slišimo, le da tokrat z novo družbo.
Okrepčani nadaljujemo pot do jase, skrite mnogim Ljubljančankam in Ljubljančanom. Smo zunaj gozda in to je tudi trenutek, ko se celodnevni projekt Skupne krajine odlično prelomi. Smo višje na terenu, performerki, zagovornica narave in njena tolmačka, pa sta pri vznožju, res daleč. Zagovornica ogromno govori, veliko tudi o odnosu evropske politike do kmetijstva. Počasi se nam približujeta, poznavalka izgine in na terenu se znajde kmet s traktorjem. Zdaj je že pred nami. On, letnik 2000, in žena, sta nedavno poročena študenta, ki imata sredi ljubljanskih Kosez kmetijo. Posedujeta nekaj hektarjev obdelovalne površine.
Slišimo vse o njunem načinu kmetovanja, pa tudi o satelitskih posnetkih preverjanja, ali sta res upravičena do subvencij. Performerka, tu velja omeniti res odlično Natašo Živković, ga sprašuje kot nekdo iz mesta, ki se še ni vozil na traktorju. Kaj dela, ko orje? Pogosto poje, pravi, oberkrajnerje in uspešnice iz muzikalov. Skupaj tudi zažvrgolita uspešnico I feel pretty. Še naprej se menita o kmetijstvu, dokler se ponovno ne pojavi performerka, tokrat v vlogi bioakustičarke. Spet zelo veliko govori, v svojo temo je neverjetno zaverovana. Do zadnje ponatankosti razlaga oglašanje ptic in jih tudi oponaša. Zelo je specifična in ves čas se preresno jemlje. Nato prisede v traktor, precej so stlačeni, ona, Nataša in Žiga. Ta jo vpraša, kako posluša naravo, kar je eden bolj povednih trenutkov Skupnih krajin.
Končno dobi besedo tudi narava
Na koncu sedemurne odisejade nas namreč nagovori prav ona, Narava. Sedimo ponovno na trati, zdaj že vsi zamaknjeni in razsvetljeni, srečni, kako dobro smo izkoristili ta nedeljski čas. Z glasom, vrednim žanra grozljivk, nam Narava pove, da nas že ves dan gleda, kako se zviramo po gozdu, očitno je, kot je ocenila, dobra scenografija. A sedaj je čas, da poda svoje mnenje. Sledi že večkrat slišan poduk, da je bila pred nami in bo tudi poslej. Poziva k sobivanju, ne izkoriščanju. Predvsem pa, da je močnejša, da se je in se še bo maščevala.
Občinstvo obstane. Eni so se tako lepo imeli, zdaj pa tole, drugi so zamišljeni in razpravljajo, kako da je to izjemen epilog doživetja, tretji pa vedo, da pride še finale. Sledi glasba in tudi motiv, ki nas je spremljal več ur. Tako dvoumen v svoji čarobnosti in hkratni pretnji, kot so tudi Skupne krajine.