STA/Alenka Vesenjak, 6. 2. 2016

Prešernove nagrade ne bi smele biti tema za en dan

Na predvečer kulturnega praznika bodo v nedeljo na državni proslavi ponovno podelili Prešernovi nagradi in nagrade Prešernovega sklada. Javno mnenje je, kljub polemikam, ki jih mestoma sprožajo izbori nagrajencev in sistem podeljevanja, na strani nagrad. Vedno so tu še tisti, ki menijo, da so državne nagrade za umetnost ostanek minulega sistema.

Foto: Arhiv ZDUS

Nagrade za umetniške dosežke, razdeljene na Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada, podeljujejo od leta 1961. Zakon o Prešernovi nagradi iz leta 1991 določa, da upravni odbor (člane imenuje DZ) lahko podeli največ dve veliki Prešernovi nagradi oziroma največ šest nagrad Prešernovega sklada.

Upravni odbor imenuje strokovne komisije za posamezna področja. Komisije, ki tekoče spremljajo umetniško ustvarjalnost, pri oblikovanju mnenj o možnih nagrajencih poleg svojih razmislekov upoštevajo prispele predloge. Predloge nato pošljejo upravnemu odboru. Velika Prešernova nagrada je ovrednotena na 21.000, mala na 7000 evrov.

Vpogled v sistem podeljevanja državnih nagrad za umetniške dosežke v bližnjih državah pokaže, da denimo Avstrija podeli le eno nagrado za življenjsko delo v polju umetnosti, Italija in Nemčija takšnih nagrad ne podeljujeta, na Hrvaškem so primerljive s Prešernovimi nagrade Vladimirja Nazorja.

Nekateri kritiki sistema podeljevanja nagrad so lahko neformalno zelo glasni, javno pa se ne želijo izpostavljati. Najpogostejši očitek sistemu podeljevanja je sicer, da gre za ostanek minulega sistema, ko se v umetnost pleta politika, ki da ima lovke tako v komisijah kot upravnem odboru oz. pri imenovanju članov.

Zbrali smo nekaj mnenj, ki se ne ustavijo pri golih nagradah.

Scenografinja, režiserka, prejemnica Prešernove nagrade za življenjsko delo in nekdanja predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada Meta Hočevar:

Avtorski honorarji v polju umetnosti še nikdar niso bili tako sramotno nizki kot so sedaj. Kompletna umetnostna srenja je že na skrajni meji preživetja. S podelitvijo nagrad in državnim praznikom država vsaj daje videz, da skrbi za umetnost in kulturo kot pomembno državotvorno dejavnost.

Če so te nagrade res po vzoru sovjetskega sistema, potem mu priznam, da so imeli vsaj eno dobro idejo, drugih res ne poznam. Dobro, da se imenujejo po pesniku, ker sicer bi jih ali ukinili ali pa vsakih nekaj let preimenovali, tako kot ulice. Slovenska politična elita je bila iz spoštovanja do umetnikov očitno izvirnejša od sovjetske in si je namesto podeljevanja priznanj narodni hudožnik (umetnik) raje izmislila Prešernove nagrade. Ne glede na to, kdo si je celo reč zamislil, je vsekakor to ena redkih pametnih idej, ki jo je treba obdržati in v teh časih, ki umetnosti in umetnikom nikakor niso naklonjeni, tudi negovati.

Igralka Polona Juh, prejemnica nagrade Prešernovega sklada:

Mislim, da je izjemno pomembno, da država prepozna in nagradi umetniške dosežke. Na tak način se pokloni samemu aktu umetniškega udejstvovanja in umetnosti, ter tako umetniški poklic ovrednoti kot najvišji intelektualni doprinos k državotvornosti. Sama sem bila ob prejetju nagrade počaščena, pa tudi preresno jemljem umetniško poslanstvo, da bi bila do nagrad katerekoli vrste cinična. Kar pa ne pomeni, da nisem kritična.

Res je, v preteklosti so se dogajali ekscesi, in se verjetno še bodo, ko določena priznanja posameznikom enostavno niso bila prepričljivo strokovno utemeljena, ker se je v podelitev vmešala politika ali parcialni interesi znancev. Takšna dejanja mečejo slabo luč na nagrado kot tudi na delo preteklih nagrajencev. Ne smemo pozabiti, da je udeležba v strokovnih komisijah kot tudi v odborih, ki odločajo, kdo bo prejemnik najvišjega priznanja, častna. Takšne naj bodo zato tudi namere njene podelitve.

Dodala bi še, da je dobro, kadar o umetniškem aktu poteka diskusija, tudi javna, če želimo ostriti kritično oko občestva in tako krepiti njegov okus. Le tako bodo umetnost in na ta način tudi podeljene nagrade imele smisel.

Režiserka Ema Kugler, prejemnica nagrade Prešernovega sklada:

Prav je, da država podeljuje nagrade umetnikom, saj se vsaj enkrat na leto spomni, da umetnost obstaja. Takrat tudi mediji vsaj malo opozorijo občestvo, da umetnost je in da je pomembna, potem tako ali tako vse izgine v pozabo... do naslednjega leta.

Če "kritiki" v teh nagradah vidijo sovjetski sistem, pa ga naj, tako ali tako nikoli ni prav. Le kaj bi rekli, če jih ne bi bilo? Gotovo bi potem kritizirali to. Ali kdo kritizira nagrade za športne dosežke? Ne! Na te smo pa "vsi" ponosni. In če bi umetnost imela vsaj pol toliko medijske pozornosti, kot je ima šport, potem bi bilo stanje na področju umetnosti drugačno. Namesto pozornosti se jo briše iz medijev.

V javnem medijskem prostoru, takšnem, kot je zdaj, prostor za refleksijo umetniških del skorajda ne obstaja in to je dolgoročno zelo škodljivo. Človek ni samo bitje, ki je in odvaja to, kar je pojedel. Je mnogo več, a teži se k temu, da je samo reproduktivno telo, ki služi in konzumira, kar mu trg nudi. Kdo obvladuje trg, se pa ve.

Nagrade, kot jih razumem jaz, niso, da sodijo o umetniškem delu. So samo neko priznanje avtorju za dolgoletno delo; kajti še nikoli ni bila Prešernova nagrada ali nagrada sklada podeljena za nek prvenec. Vse nagrade, ki so bile podeljene, so dobili avtorji, ki so skozi daljša obdobja ustvarjali umetniška dela - velikokrat v nemogočih pogojih -, ki so presegala povprečje in zato je prav, da se jih nagradi.

Komisije pa tako ali tako nikoli ne bodo "prave". Idealna komisija bi bila ta, ki bi vsem predlagancem podelila nagrado in potem spet ne bi bilo prav, ker bi se pojavilo vprašanje: "Ja, zakaj jo je pa dobil, ta in ta... ta si je pa res ne zasluži."

Direktor CUK Šiška, kulturni delavec, nekdanji uradnik na ministrstvu za kulturo Simon Kardum:

V inflaciji nagrad, ki jih javne oblasti, raznovrstna cehovska društva in združenja, posamične institucije in nevladne organizacije ter medijske hiše podeljujejo zaslužnim na področju kulture, več kot 200 jih je, sta velika Prešernova in mala Prešernova nagrada še vedno tisto, kar naj bi izvorno bili. Namreč podelitev, tudi denarnega, priznanja za življenjsko delo in za vrhunski umetniški dosežek v zadnjih dveh letih.

Ob rob podeljevanju je vendarle treba ugotoviti tudi to, da področja ustvarjalnosti, kot jih predvidevata Zakon o Prešernovi nagradi in poslovnik Upravnega odbora Prešernovega sklada, niso usklajena s sodobno klasifikacijo umetnosti. Še več: pojmovnik ni usklajen niti z veljavno zakonodajo. Zato naj nas ne čudi, da so dobitniki, predvsem velikih Prešernovih nagrad, ustvarjalci iz klasičnih vej umetnosti. In da pristojne komisije in odbor male nagrade razumejo kot nekakšno sodobno protiutež tradicionalizmu.

Pa še nekaj je: ne razumem, zakaj se mora slovensko ljudstvo pokloniti umetniku šele takrat, ko je njegov ustvarjalni duh v zatonu, njegovo telo pa že uspešno zarašča mah.

Prešernova nagrada, Meta Hočevar, Polona Juh