Odkar vas spremljamo kot igralko, niste nikoli pristali v stereotipnih vlogah, kar se sicer rado zgodi. Morda tudi zato, ker ste bili vrsto let svobodnjakinja in vas gledališča niso ukalupila?

Tega občutka res nisem nikoli imela in morda je to res zato, ker sem delala na več koncih in v zelo različnih produkcijah. Je pa nekaj zanimivo - mislim, da je velika razlika med majhnim trgom, kot smo mi, in pa drugimi, neprimerno večjimi. Lani sem bila povabljena v Sarajevo na delavnico direktorjev za casting, ki delajo na evropskem in ameriškem trgu in so v tujini ena najpomembnejših vezi med igralci in filmskimi projekti, kjer sem med drugim slišala, da če želiš izstopati na trgih, kjer je milijon igralcev, se pravzaprav moraš predstavljati kot določen tip igralca. V tako veliki konkurenci je torej prednost, da se predstavljaš kot igralka, ki igra recimo zlikovke ali pa romantične vloge.

Zdi se mi, da bi se večini slovenskih igralcev taka tipizacija zdela žaljiva in to zato, ker nas je relativno malo, morda 1000, in smo vsi prepričani, da imamo zelo širok igralski diapazon in da zmoremo vse.

V Veliki Britaniji je recimo 50.000 nezaposlenih igralcev. Tam imaš veliko manjšo možnost, da bi igral diametralno nasprotno vlogo, kot si jo imel v prejšnji produkciji. Tam direktorji za casting šele na podlagi zunanje podobe pridejo do notranje. Slovenski igralci imamo res dosti širši spekter izbire in velikokrat širše ustvarjalno polje, tega se moramo zavedati.

Meni ste se vedno zdeli zelo zadovoljni, tudi pred nedavno redno zaposlitvijo v SNG Drama Ljubljana, da igrate vse, kar igrate.

Joj, ne, resnično ne!

Ne govorim, da ste se sami sebi zdeli perfektni, le da sem zaslutila neko neskaljeno zadovoljstvo ob angažmajih.

A, da, to pa že. Če se ozrem nazaj in poskušam objektivizirati stvari, bi si naredila levjo uslugo, če bi spreminjala mnenje. Tudi če vem, da v kakšni vlogi nisem bila dovolj dobra, se hkrati ne morem spomniti niti ene, ki mi ne bi čisto nič prinesla. Predvsem pri učenju, novem znanju, ki sem ga nato lahko uporabila nekje drugje. Izkušnje z ne vedno najboljšimi rezultati so običajno še bolj dragocene kot tiste, pri katerih imaš občutek, da ti je res uspelo.

Intuitivno se mi zdi, da mi stvari prihajajo naproti takrat, ko jih potrebujem. In takrat jih objamem. Gre za moj osebnostni princip, niti ne toliko profesionalni. Dodam naj še, da vloga, ki na papirju deluje nepomembno, lahko ponudi zelo veliko prostora, da iz nje nekaj naredimo. Vedno je v igri to, da poskušamo predstaviti nekega človeka, ne glede na to, koliko prostora ima v končni produkciji. Seveda so glavne vloge ponavadi bolj kompleksne, a tudi stranske vloge nosijo kompleksnost resnične osebe in zmeraj se da z njo kaj povedati.

Če sva pri kompleksnosti, se ustaviva pri Emilii Galotti, ki jo igrate v Drami. Meni se zdi to zelo težka vloga. Vsi o Emilii govorijo, vse se odvija okoli nje, ona relativno malo govori, relativno malo je na odru, ko pa je, je to igra navznoter. V zraku je čutiti velike gmote njenega neizrečenega teksta, kaj vse se ji podi po glavi. Kako ste pristopili k tej vlogi?

To je res zelo zahtevna vloga, pri kateri igra zelo malo zunanjih dejavnikov, mi rečemo, da nimaš bergel. Toda že režiser Igor Vuk Torbica je v času študija govoril, da bi v igralskem stilu pri nas rad dosegel neke vrste igralski impresionizem, morda v malo bergmanovskem smislu. Telo dela bolj na parcialni ravni, kar pa pomeni, da moraš biti kot igralec navznoter toliko napolnjen, da nekaj pride preko rampe. To je res precej zahtevna, neizprosna naloga. Če pride kakšen dan, ko nisi čisto sestavljen in upaš, da boš igral po spominu, se to zelo pozna. Obhaja te zelo čuden občutek. Pri vsaki predstavi Emilie Galotti je prisotnega malo gledališkega čudeža - ali se zgodi ali se pa ne.

Neko povsem drugo koncentracijo verjetno zahteva žanr gledališke nadaljevanke, ki so jo posvojili v Mestnem gledališču ljubljanskem. Vi igrate v Praznini spomina, ki je v štirih delih. In seveda ne odigrate vseh v enem kosu, igrate jo potem še naslednji dan, recimo ...

Takole je. Med predstavami, ko nisem ves čas na odru, ne morem vmes početi nič drugega, kot da bolj kot ne malo ždim v zaodrju. No, lahko napišem kakšen sms, mail že precej težje. Lahko tudi klepetam, a bolj z ljudmi, ki so del predstave. Gledališka nadaljevanka je toliko bolj hecen fenomen, ker začneš predstavo v ponedeljek ob osmih zvečer, končaš pa jo v torek ob enajstih zvečer. Se pravi, da si več kot 24 ur v tem nedokončanem stanju, preprosto veš, da si nekje na pol poti. Vsem desetim, ki smo v predstavi, je sicer to nadaljevanko super igrati. Če bi bila to TV nadaljevanka, bi v zgodbi sodelovalo 40 ljudi, tako pa smo samo mi, z veliko teksta, veliko nalogami, a vsak ima s tem tudi izjemno priložnost, da svojo osebo res izčisti in dobro naredi.

V filmu Ivan ste, lahko kar rečem, antologijsko vlogo Mare pripravljali dolgo, zelo poglobljeno. Ponotranjili ste njeno celotno biografijo in med snemanjem pisali njen notranji monolog. Bi takšno metodo še kdaj ponovili?

Ne, Mara je bila izjemen primer, a hkrati je tako z vsako vlogo. Trudim se, da bi vsaki podelila svojo metodo, da se ne ukalupim. Čisto intuitivno bi se mi zdelo narobe, da bi k drugim likom pristopala na tak način, kot sem k Mari, takrat je bila to žebljica na glavico. Zato sem, kot ste rekli, pred snemanjem zapisala njen notranji monolog, da sem ves čas vedela, kaj v vsakem kadru misli. Če bi ta pristop uporabila še kje drugje, bi se mi zdelo malo... sumljivo. Razvijanje metode za vsako vlogo se meni zdi nasploh eden izmed najrazburljivejših delov mojega poklica. In zaenkrat še močno verjamem, da vsaka oseba, ki jo hočem predstaviti, zahteva svojo.

To metodo sta določila skupaj z režiserjem Janezom Burgerjem. Tesno ste sodelovali tudi z Matjažem Tribušonom, da ste zgradili vajin odnos v filmu. Kako pomembno vam je to soustvarjanje in kdaj nastopi trenutek, ko za ustvarjanje vloge potrebujete tudi neko čisto svojo svobodo?

Strašno imam rada, da se z avtorsko ekipo primemo za roke in gremo skupaj v zgodbo in hodimo po isti poti, in zame je res zelo pomembno, da se vmes veliko pogovarjamo. Včasih so lahko okviri, ki jih postavi režiser, zelo ozki, recimo v nekem stilu ali morda v količini teksta, moja naloga pa je, da v tem okviru najdem svojo svobodo, ne pa da se ukvarjam s širino okvirja.

Res, pravzaprav me najbolj znervira, če se ljudje, s katerimi ustvarjam predstavo ali film, z mano ne pogovarjajo. Potem me obhaja občutek, da imam neko odgovornost, do katere pa hkrati nimam dostopa. Na odru ali pred kamero moram stati za tem, kar govorim. Če pa ne vem, kaj vse so se v procesu dela pogovarjali drugi, kaj hočemo vsi skupaj povedati, je to precej težko. Ne maram, da se pred mano karkoli skriva. Če skrajšam: preveč informacij mi ni še nikoli škodovalo, mi jih je pa kdaj premalo.

Kako pomembna je za vas vloga dramaturga? Včasih se mi zdi, da nekateri igralci kar malo zviška gledajo na njihovo delo, da se malce dolgočasijo, sploh, ko podajajo neko duhovnozgodovinsko ozadje drame.

Mene v najslabšem primeru dramaturg ne dolgočasi, ampak kratkočasi. S poudarkom - v najslabšem primeru. Med praktičnimi dramaturgi, s katerimi sem sodelovala, imam namreč veliko dobrih prijateljev, ki so mi pri delu res zelo pomagali, ker so večinoma to zelo senzibilni in zelo inteligentni ljudje, ki zelo dobro vejo, kdaj in na kakšen način ti lahko razjasnijo kakšno dilemo, ki je sam v procesu ustvarjanja ne moreš popolnoma zaobjeti. Kdaj se mi je prav s pomočjo dramaturga v nekem trenutku razjasnil lik in si lahko rečem - evo, imam ga! Sama res nikoli ne zavračam nobene informacije, ki mi jo kdorkoli sporoči o tem, kar počnemo. Čisto vsi v procesu nastajanja predstave lahko prispevajo k temu, da se zgodi ta trenutek, ko predstava postane dobra.

Žal pa se pogosto zgodi, da nekateri poklici, ker ni denarja, pri nas preprosto odpadejo. Kako vi gledate na te precej bedne razmere?

To je katastrofalno. Na neinstitucionalni sceni so zaradi toliko nižjih sredstev začeli odpadati poklici kostumografa, scenografa, dramaturga ... Neko predstavo lahko narediš brez scene ali od nekod privlečeš kostume, ne more pa biti to praksa. To pomeni, da prav zares ni totalne ustvarjalne svobode, odvzet je bistveni del gledališča. In nenazadnje, zdi se mi, da se ne moreš pretvarjati, da smo svobodna, civilizirana država, če, recimo, nimamo dobro razvite in institucionalno urejene sodobne plesne umetnosti, ki je pri nas ta trenutek v zelo negotovem stanju.

Čutite kot dolžnost, da na to opozarjate? Že leta. Kot da bi govorili steni.

No, seveda je to tudi naša naloga in zdi se mi, da ni problem, da mi o tem premalo govorimo. Mislim, da smo zelo dobro slišani, nismo pa uslišani. Zakaj bi zdaj to vzeli nase? Na njih, ki razdeljujejo denar in vodijo sistem, je, da nekaj naredijo. Mi svoje stvari že delamo.

Kako kot ustvarjalka čutite, da je v medijih vse manj ali nič prostora za kritiko?

Zdi se mi, da to niti ni več stvar kulturne politike, ampak medijske oziroma politike nasploh. Kritiki so za svoje delo katastrofalno plačani, od tega ne morejo živeti. Naloga kritika ni najbolj nezahtevna služba na svetu. Dobra kritika zahteva svoj čas, svoj premislek in kilometrino. Če nimaš izpolnjenih osnovnih pogojev, tega pač ne boš počel. Poleg tega je za kritiško refleksijo vedno manj in manj prostora. Absurd je za nas še večji, ker moraš za pridobitev statusa samozaposlenega v kulturi, pri katerem ti država krije prispevke, med drugim priložiti tudi medijsko odmevnost, kritike... Zlasti slabo je, če delaš na neinstitucionalni sceni, tam pa kritiškega odziva sploh več ni, če je, je to res že velik čudež.

Če se vrnem k vašemu vprašanju. Jaz nisem ena izmed tistih, ki bi razglašala, da ne berem kritik, ker da so mi nepomembne. Berem jih, ker so mi pomembne. Iz njih se lahko veliko naučimo in lahko vodijo v konkretnejši dialog o tem, kar počnemo in kar vsi skupaj govorimo o umetnosti in družbi, v kateri živimo.

Danes je nemisljivo, da bi imel kritik v knjigi zbran koherenten izbor svojih kritik, kot ga ima recimo Blaž Lukan. Bralec lahko dobi vpogled v način razmišljanja določenega kritika skozi čas. Žalosti in prizadene pa me, če so kritike zanalašč nesramne in zaradi tega tudi nepremišljene, verjetno tudi zaradi vseh razlogov, ki sem jih naštela prej. A če pustimo to ob strani. Kritike so na nek način konstruktivni dialog, ki ga je v tem svetu vse manj, je pa nujno potreben, da vsi, ustvarjalci in gledalci, stopamo v korak s časom in svetom, v katerem živimo.

Omenili ste neinstitucionalno sceno, na kateri ste veliko delali. Do lani ste bili svobodnjakinja, ki lahko svobodno izbira vloge. Zdaj ste del ansambla, vloge vam podelijo. Kako je s to svobodo, imate občutek, da je je v redni službi res manj?

Ta svoboda, ki jo omenjate v primeru statusa samozaposlenega, je precej navidezna. Jaz nisem nič izbirala, vzela sem vse, če sem le imela čas. Tako da prav velike razlike vendarle ni, še več, zdi se mi celo, da imam zdaj več svobode, saj lahko delam eno zadevo naenkrat in za to prejmem plačo. Res si ne bi več želela, da hodim na štiri vaje dnevno. Zdaj lahko kaj dodatnega delam, ko se sama odločim, ko imam čas, ni mi pa nujno treba.

Veste, zdi se mi, da bomo šele videli, kam človeka pripelje prekarno delo, tako fizično kot psihično, kaj to pomeni za odnose med ljudmi, kaj to pomeni za kolektiv. Morda posledic še ne opazimo tako zelo, četudi mislim, da so že tu. In, da ne bo pomote, tudi znotraj institucije se lahko popolnoma izčrpaš, tudi ta namreč sledi noremu neoliberalističnemu sistemu. Mi, ki smo prišli na trg dela na vrhuncu finančne krize, smo posvojili to paniko, da ne bomo imeli dela. Zdi se mi, da se moramo naučiti reči "ne" temu neizprosnemu tempu in da ta ne pomeni nič osebnega, ta zavrnitev, človek mora poskrbeti zase, da bi lahko tudi komu drugemu kaj dal.

V medijih se zelo pogosto pojavlja, da ste kot igralka zelo izobraženi, ker ste študirali primerjalno književnost in kako radi da berete. Se vam zdi to malce pozerska izpostavitev, ne vaša, medijska?

Velika večina igralcev, ki jih zelo spoštujem, je zelo, zelo načitanih, tako da se mi to res ne zdi nekaj strašno posebnega. Ti poudarki se v medijih po mojem mnenju pojavljajo bolj iz novinarske stiske, ker nimam kakšnih ekstravagantnih hobijev, recimo potapljanja na dah (smeh). Res pa je, da moje delo zajema tako širok spekter zanimanj, že od srednje šole, ko sem začela obiskovati gledališko šolo, da odtlej nisem imela ne časa ne potrebe, da bi si omislila dodatne razvedrilne vsebine.

Kaj pa je vam sicer smešno?

V literaturi sem vedno raje izbrala tragično kot komično čtivo, kar pa še zdaleč ne pomeni, da ne maram humorja. Prav nasprotno, izredno cenim dobro komedijo ali pa dobro družbo, v kateri se lahko zares sproščeno zabavam. Res pa je, da se pri tem, kar se recimo predvaja na televiziji, redko na glas smejim. Večkrat me stvari, ki naj bi bile smešne, užalostijo. Vame se naseli neka tesnoba, ko gledam, kaj se predvaja in zelo gleda, kakšne razvedrilne oddaje, na primer, ali resničnostni šovi. Gre za vsebine, ki so na vseh programih, ne prinašajo pa humorja, ki bi bil nekako obče človeški in bi nas prav zares nagovoril, temveč temelji bodisi na kvazi šokantnosti bodisi na kratkotrajnih individualnih spektaklih. Kar se mi zdi strašno. Proti temu ne moreš zmagati, nič ne moreš narediti, da tega ne bi bilo, a zelo veliko pove o družbi, v kateri smo se znašli.

O današnji družbi bodo veliko povedali tudi dnevi, ki prihajajo. Kulturni praznik in podelitev Prešernovih nagrad. Kakšna občutja izvabi iz vas ta praznik, ko nekaj več kot 24 ur vsi, kot v nekakšnem krču, govorijo o kulturi, potem pa se že lahko sprostijo, če karikiram, in življenje gre dalje ...

Kultura in umetnost zame nista nekaj, ob čemer bi moral biti človek nesproščen. Ne tisti, ki ustvarja, in ne tisti, ki gleda. V svoji najboljši obliki se namreč dotikata vseh nas in najboljše stvari se po mojih izkušnjah zgodijo ravno takrat, ko se med nami vzpostavi tiste vrste komunikacija, ko si sporočamo, da smo vsi ljudje in da nam nič človeškega ni tuje. Ko ta komunikacija sproža vprašanja, ne postavlja pa dokončnih odgovorov, vodi pa predvsem k temu, da bolje razumemo drug drugega. In da to, v mojem idealnem svetu, povzroča, da ustvarjamo svet boljšega razumevanja in večje strpnosti drug do drugega. In to ne samo določene dni v letu.