Slovenija, 2022. Gledališča so zaprta. Država je za gledališke poklice, ki ne proizvajajo dodane vrednosti, dostojno poskrbela. Za igralce je po vsej Sloveniji ustanovila nove zavode, t. i. domove za igralce. Gre za trajnostne ustanove, ki so v večji meri pripomogle k rešitvi socialnega vprašanja, kam z odvečno delovno silo, ki zaradi prerazporeditve sredstev nima več matične ustanove in kvalificirane dejavnosti. Tako so se v Domu za igralce znašli trije igralci: Niko, Tomaž in Brane; dve negovalki: Jana in Kaja, ter medijska nadzornica Nada. Skupaj tvorijo uigrano ekipo, ki dneve in noči preživlja na zaprtem oddelku doma. In medtem ko igralci svoje dneve zapolnjujejo tako, da preigravajo Shakespeara (iz del: Hamlet, Macbeth Timon Atenski, Coriolan, Rihard III, Antonij in Kleopatra), jih negovalki oskrbujeta oziroma tu in tja vstopita v njihovo igro. Za nadzor celotnega dogajanja je zadolžena medijska nadzornica, ki nadzira delo negovalk, sledi razpoloženju varovancev in o dogajanju v Domu obvešča nadrejene.

Za varovance je v Domu dobro poskrbljeno; poleg polne oskrbe in zagotovljenega 24-urnega varstva imajo dovolj prostega časa, da se lahko posvetijo lastnim konjičkom, ki se jim v času službovanja v gledališčih niso mogli v celoti prepustiti. In medtem ko s preigravanjem Shakespeara skrbijo za nadaljevanje velike gledališke tradicije, svet zunaj poka po šivih. Demonstracije, zasedbe, protesti, upori, zaprtja akademij so postale del vsakdana, vendar so igralci zaenkrat dobro varovani. Po zadnjih informacijah se v Domu dobro počutijo, tudi večjih težav z zdravjem nimajo. Gre za prvi primer, ko je država s prekvalifikacijo enega tipa ustanov (gledališč) ustrezno poskrbela z odprtjem zaprtih ustanov alternativnega tipa, ki omogočajo neposreden stik med osebjem in varovanci, mirno, skoraj družinsko vzdušje in možnost ustvarjalnega delovanja.

Gledališko dogajanje v predstavi Dom za igralce trenutnemu času in prostoru iz središčnega položaja (in medias res) kot nekakšno nasprotje spomina nagovarja tako preteklost, ki je v isti meri individualna (igralčeva) in shakespearjevska, kot prihodnost, ki je represivna in nevrotična, absurdna in kaotična. V nenehnih estetskih obratih, menjavanju žanrskih formatov ter razpokah v času, ki se kažejo po izboru tekstov in hkrati nastajajo med predstavo, se odpirajo družbeno aktualna in civilizacijska vprašanja. Medijski guru 20. stoletja Marshall McLuhan je že v sredini sedemdesetih let minulega stoletja izrekel frazi, ki sta zaokrožili svet. Prva je: »Medij je sporočilo.«, in druga: »Svet je globalna vas.« In medtem ko igralci vztrajno preigravajo Shakespeara, ki v svet gledališke poetike vztrajno vnaša tisto »globalnost«, ki preči čase in prostore, kulture in civilizacije, so medijski kanali v času, v katerem neposredna demokracija niti v ideji več ne obstaja, edina povezava s svetom zunaj. Ta svet pa je neskončno krut; ulica je prestopila pragove ustanov, ljudje postajajo blazni: »Kar ni požrla vojna, bo požrl senat.«* 

In kje je zadnja postaja omejevanja svobode posameznika? Kakšno življenje živimo? Kdo je kriv za to? O Shakespearu je bilo napisanih že na tisoče knjig, člankov in razprav. »Besede, besede, besede, bi rekel avtor Hamleta, če bi moral prebirati vse to,« je v eni od razprav dejal Matej Bor. A kakšne rešitve nam ponujajo tisti, ki smo jih mi izvolili, jim dali mandat, da skrbijo za nas, za naš interes? In ker se še vedno gibamo v svetu ideologij, kjer besedo kot napisano zavezo in njeno implementacijo v praksi ločuje nepremostljiv prepad, je zgolj nekakšna neizrečenost tisto, kar spaja in povezuje. Kaj je tisto, kar stoji v ozadju tega, kar ni bilo izrečeno, bo presodil senat gledalcev, število njihovih glasov. »Tu je kleč. Tu je vozel. Tu se zatakne.«*  In medtem ko je zgodba premaknjena v leto 2022, se gledališka igra dogaja v sedanjosti in z referenco na Shakespeara kot glas preteklosti. Zasnova časa je še eden od konstruktov, ki sega onkraj pojma umljivega, saj je v smislu individualne percepcije povsem relativen. Ali z besedami igralcev: »Tega ni bilo. Bravo. Zanič. Pravijo. Tega ni bilo.«*  Ali je nemara bilo. Ameriški desničarski komentator Glenn Beck v enem od intervjujev svari pred uporniškimi akcijami za enakost in socialno pravičnost: »Ne pozabimo, da je bil prvi upornik Lucifer, ki je zato dobil svoje kraljestvo.«

Umetnosti ni nihče izvolil niti zanjo glasoval, se je pač zgodila, se dogaja in se bo dogajala. V kakšnih razmerah in pod kakšnimi pogoji, ne moremo vedeti. Ena možnost je v posebnih, specializiranih domovih, na zaprtih oddelkih. »Umreti. Spati. Nemara sanjati?«*  In če bodo ljudje zahtevali denar nazaj, se lahko še vedno primemo za želodec in zapremo v kopalnico. Pač. »Vrh je padel in nič posebnega ni več pod luno, ki hodi na obisk.«*

* Iz predstave; povzeto po W. Shakespearu