Intervju z Janom Krmeljem.
Jan Krmelj (1995) je mariborski gledališki in literarni ustvarjalec. Študij na AGRFT je zaključil leta 2018 z diplomsko uprizoritvijo Ronalda Schimmelpfenninga Idomenej v Mestnem gledališču ljubljanskem (besedilo je tudi prevedel). Med študijem je leta 2014 pri založbi Litera izdal svoj pesniški prvenec Relikvije dihanja, s katerim je bil nominiran za Jenkovo in Veronikino nagrado. Še kot študent je režiral uprizoritev Utopia, arheologija raja (koprodukcija SNG Drama Ljubljana in Mestno gledališče Ptuj, 2016).
Po končanem študiju režije je režiral in vizualno oblikoval več uprizoritev: Življenje drugih, ki je nastala po motivih istoimenskega filma Floriana Henckla von Donnersmarcka (SNG Drama Ljubljana, 2020); Žalostinke (MGL, 2020); instalacijsko uprizoritev Antifone, v kateri je ob glasbi Arva Pärta zagorelo drevo (osmo/za, 2019); uprizoritev Za praznino/Jok kamere, nominirano za letošnji festival Theatertreffen-Stückemarkt, kjer je bil avtor, režiser, scenograf in oblikovalec svetlobe (Flota/MGLC, 2019); Triadni balet (Sokolski dom Tabor, 2019) … Študijsko se je izpopolnjeval pri režiserjih Romeu Castellucciju, Borisu Nikitinu, Jerneju Lorenciju in Tomažu Pandurju.
Evropski projekt Pristanišče sanjačev/Port of Dreamers, v okviru katerega je nastala Martinićeva Proslava, se posveča perečemu in nadvse aktualnemu problemu, s katerim se ne spopada zgolj sodobna Evropa, ampak ves svet – gre za fenomen migracij, ki ga večina državljanov Evropske unije dojema kot izrazito negativen pojav. Je to zaradi političnih silnic, ki so v beguncih in migrantih našli priročne zunanje sovražnike, na katere projicirajo krivde za vse slabosti njihovega sveta, ali je zgodovinski spomin, kam so pripeljale podobne razmere v 20. stoletju že popolnoma zbledel?
Mislim, da gre za nekakšno kolektivno psihozo, ki je v povezavi s to famozno “post-faktično” dobo, v kateri živimo. Vedno znova se zgrozim ob absurdnosti predsodkov, ki se porajajo ob vprašanju migracij. Morda je res vse težje razpoznati resnico in dejstva med mnoštvom informacij, a pri fenomenu migracij so dejstva jasna — ljudje, ki bežijo z vojnih območij, kjer preprosto ne morejo živeti človeškega življenja, so zaradi nepoznavanja in strahu pred drugačnostjo izločeni iz logike zakona in pravic. Toliko ljudi iz vsake države migrira v neko drugo državo, da bi npr. našlo delo — in to je mogoče, ker imajo naše države med sabo neke dogovore. Z državami izvora večine beguncev teh dogovorov ni in zaradi tega preidemo na področje zakona, ki je odprto za manipulacije in zlorabe. Mislim, da ne gre toliko za to, da bi zgodovinski spomin zbledel; prej za to, da zgodovinski spomin nikoli ni bil zares ponotranjen, ni bil konstruktivno umeščen v naše dojemanje sedanjosti. Zdi se nekaj oddaljenega, nekaj že jasnega, in hkrati s to sentimentalnostjo zgodovine se pred nami dogajajo zločini, vsaj enakovredni zločinom nad človeštvom iz preteklosti. Morda v nekih ozirih še hujši, ker vemo toliko več, države pa še vedno sprejemajo odločitve, ki so del tradicije agresije, ki se prenaša iz generacije v generacijo politik.
Veliko gledaliških režiserjev v svojih CV-jih popisuje režije državniških in kulturnih proslav, ki zdaj že tradicionalno dvigajo veliko prahu. Kot da so proslave postale središča vozlišč med državniškim aparatom, kulturo in njenim ljudstvom. Se je na tem stičišču znašla tudi tvoja (prva) Proslava?
Na nek način ja — proslava kot uprizoritvena forma je skrajno bizaren del sveta uprizarjanja; po navadi strogo afirmativna, velikokrat absurdno slabo izvedena, ponavlja vsebine in ideološke puhlice, ki jih nihče ne premisli. In nazadnje se mi zdi, da se jih tudi gleda z nekakšnim ideološkim mlečnim steklom pred očmi. V naši uprizoritvi in v Ivorjevem tekstu gre za priprave na “proslavo,” ki jo mora neka neimenovana politična stranka izvesti, da bi se njena predstavnica opravičila za neko neprimerno izjavo. Do te “proslave” na nek način ne pride, zgodi se nekaj nepredvidljivega, ko bi se morala zares začeti, vstopi druga zgodba, Navidova zgodba, ki zavzame mesto proslave.
Proslava ima izrazito dualno strukturo – prvi del je priprava na proslavo, kjer sledimo (kot smo vajeni iz dnevnopolitičnega dogajanja) politični farsi, drugi del je dokumentaristična zgodba, ki je nastala po resnični zgodbi iranskega begunca Navida. Kako si zgradil most med tema dvema bregovoma?
Uprizoritev deluje kot neke vrste diptih, ki sooča skrajne kontradiktornosti. Na eni strani birokratsko pojmovanje človeškega življenja in problemov migracij ter na drugi zgodbo resničnega človeka, ki je strašna in ki zares spregovori o jedru problema, ki se ga v prvem delu politiki dotikajo kot zgolj problema besed in statistik. Tudi vizualno sta prvi in drugi del razdeljena; most med obema deloma je neke vrste očiščenje, odstranitev mask politike, da se naredi prostor za bližino, prostor za resnično zgodbo, ki spregovori toliko več kot katera koli fraza, ki jo nek politik uporabi, da bi si opral vest.
Kakšna je uprizoritev, ki nastaja? Imaš morda kakšno misel, ki bi jo na kratko zaobjela?
Kontradiktorna; smešna in strašna hkrati. Diptih ironije in bolečine. Hkrati nečloveška in človeška … V njej poskušamo izpostaviti dvojnosti in paradokse, na katere naletimo, ko raziskujemo migrantsko problematiko — ali politiko nasploh. Že to, da o migracijah govorimo kot o nekem konceptu, čeprav se hkrati dogajajo nenehno, prav zdaj, je paradoks, ki spregovori veliko o ideologiji sodobne Evrope. Toliko institucij in denarja zavoljo nekega problema, ki se ga rešuje na formalni ravni, na terenu pa je stanje slabše in slabše.
Navid, iranski režiser, je v naš prostor gledališča stopil kot pripovedovalec. Njegova zgodba, ki jo je za intervju v okviru projekta Pristanišča sanjačev z njim opravila Mojca Marič, je pretresljiv. Martinić ga je vzel kot enega izmed 80 milijonov tistih, katerih zgodb ne slišimo. Ko slišimo zgodbo posameznika, vzetega iz množice (kamor jih tlačimo, da bi lažje zamahnili z roko in pogledali stran), nas sesuje. Kako je bilo, ko je Navid prišel na vaje in vam osebno pripovedoval, kaj se je dogajalo?
Navid je res čudovit, velik človek, z velikim srcem … njegovo zgodbo smo takoj vzeli kot svojo — in to s popolno ponižnostjo in z velikim spoštovanjem. Sprva je bilo težko, težko ustvarjati fikcijo, ko ob tebi sedi človek, katerega zgodbo uprizarjaš. Gledališče je neizogibno fiktivno, čeprav lahko ima realne učinke — tega se zaveš ob realnosti človeka, ko je s teboj v prostoru. Tudi resnična zgodba, ki jo govori skupina igralcev, izpade … čudno. Potrebovali smo kar nekaj časa, da smo našli ravnotežje, način, kako zgodbo prenesti bolj kot glasniki in ne tisti, ki želimo iz tega delati nekaj več od tega, kar je. Brez vsake sebičnosti, brez pomilovanja, zgolj kot izraz razumevanja in deljenja. Je preprosto izpoved, njegova zgodba, in pet igralcev “posodi” svoja telesa, svoje glasove, da jo spregovorijo. A ne zavoljo uprizarjanja, temveč zavoljo tega, kar lahko stik s to zgodbo odpre v gledalcu. Na vsaki vaji bolj me pretrese, da je lahko bil nekdo, samo zato, ker se je udeležil protestov, preprosto ustreljen, ubit kot mnogo Navidovih prijateljev. To so bili ljudje mojih let, večina njih študentje, tudi Navid v tistem času.
Leta 2009 se je udeležil večjega protesta v Teheranu, protestiralo je okoli milijon ljudi, proti nasilju in diktaturi tamkajšnjega režima. Takrat so na ulici začeli ostrostrelci preprosto streljati ljudi, po naključni izbiri … njega so po nekaj časa zaprli in brutalno mučili. Po mučenju je za pol leta izgubil spomin in bil v oskrbi zdravnikov ter družine. Zato, ker je protestiral … Starši so ga dolgo vzpodbujali, naj zapusti državo, a to je težka odločitev; navsezadnje se je odločil in šel. V Slovenijo je prišel že leta 2015, in sicer nekaj tednov preden so se začele stvari na evropskih mejah zaostrovati; iz Grčije do Slovenije je prispel praktično brez problema, zanj je bila pot peklenska od Irana prek Turčije in preko morja do Lezbosa. In pretresljivo je, kako lahko o vsem tem pripoveduje z nasmehom na ustih, z neko toplino … Večkrat smo se zlomili med uprizarjanjem drugega dela. Njegova zgodba stoji povsem surovo, tekst drugega dela predstave tvorijo zgolj citati iz intervjuja. Spomnim se, da sem na začetku vaj večkrat pomislil — zakaj preprosto ne damo Navidu stola v drugem del predstave in naj on pove svojo zgodbo? A mislim, da je na nek način, vsaj znotraj medija gledališča, še močneje, če to naredijo igralke in igralci, ki v zborski naraciji govorijo kot prvoosebni pripovedovalec. Gre za to temeljno prozopopejo, ki tvori gledališče — in njegovo jedro, ki je empatija.
Politika in gledališče. Proslava in teater. Praviš, da se politika čisti preko teatra, da uporablja formo gledališča. Smo si torej bližje, kot mislimo?
Zgodovina demokracije in gledališča praktično sovpadata. In politika temelji na uprizarjanju, jasno, na uprizarjanju ideologije. Žalostno je, da postaja vedno bolj pomembno to, kako svojo politiko v parlamentu in na socialnih medijih uprizoriš, kako dobro “odigraš” svojo fikcijo politične persone, kot pa sporočilo, ki ga kot politik ali stranka predajaš. V času, ki mu vlada strah pred prihodnostjo, negotovost, je seveda logično, da ljudje iščejo preproste, čim bolj radikalne odgovore in politične opcije. In tukaj je gledališče tisti ključni kontrapunkt, ker odpira kompleksnost vsake zgodbe, ker nas ustavi, nas poglablja in nam govori, da lahko preobražamo resničnost. Upam, da nam spregovori tudi, da jo naj preobrazimo k razumevanju drug drugega. Resničnost je mnogoplastna, ljudje smo mnogoplastni — in v temelju empatična bitja. Vsi se lahko znajdemo na Navidovem mestu, v poziciji nekoga, ki mora zapustiti svojo izvorno državo. Na srečo nismo v vojni, a prihodnost demokracije je vsekakor ogrožena. In pomembno se je boriti za to, da ostane in da je odprta za vse, katerih življenje je ogroženo ali onemogočeno.
Kot pesnik si še posebej občutljiv na izrečeno besedo, na pomen besede/tišine v kontekstu, v situaciji, v atmosferi. Kaj poskušaš odslikati skozi zvočno kuliso?
Drugi del, torej Navidova zgodba, se osredotoča na sugestivnost besede in pripovedi, zvokov, ambienta. Na nek način skozi zvočno pokrajino odpiramo prazen prostor, ki ga potem gledalec zapolni s svojo domišljijo, s svojim vživetjem v Navidovo pripoved. Absurdno bi bilo uprizarjati, kako je izgledal kateri koli del njegove poti … veliko stvari je tudi tako strašnih, da bi jih bilo nemogoče uprizoriti. Bilo bi narobe. In pri pripovedi take zgodbe je ključna natančna struktura, neke vrste orkestracija, ki skozi kontraste pušča tišine in prazna mesta tam, kjer vstopi gledalec. Vse bolj se mi zdi pomembna gledalčeva kreativnost, moč njegovega miselnega aparata, da ustvarja paralelno predstavo v svoji zavesti. In mislim, da je to pri zgodbi, kot je naša, edino prav, edino možno. Namenjena je gledalki, gledalcu.
Številni sodelavci, ki so na projektu, so zelo navdušeni nad tvojim delom, pristopom, znanjem, odprtostjo. Kako se ti počutiš v domačem gledališču?
Lepo je — v Mariboru sem bil v preteklih šestih letih vedno le za kratek čas, nikoli več kot nekaj dni, in biti tukaj name učinkuje kot nekakšen odklop. Delo v gledališču je sproščeno, prisotno; lepo. Ekipa igralcev in ostalih sodelavcev je čudovita. Navkljub temu da se ukvarjamo z grozno zgodbo, smo vzpostavili prijeten skupni prostor, kjer lahko ideje krožijo z obeh strani. Vedno bolj se mi zdi, če se že odločimo, da bomo preživeli dva meseca skupaj, v tej bizarni oazi, ki jo gledališče ponuja znotraj vse bolj kaotičnega in negotovega sveta, zakaj se ne bi ta dva meseca preprosto imeli lepo — in skupaj ustvarili nečesa, kar nam bo vsem v užitek?
(Iz gledališkega lista uprizoritve)