V.

Slišali ste, da je bilo rečeno: ne ubijaj. Ob branju desetkomadne sodobne ruske poetične sestavljanke v dramski krinki Kisik improvizirano ponovno gledam desetkomadno serijo Krzysztofa Kieślowskega Dekalog in sanjski celovečerni debi Terrencea Malicka Badlands (1973). Prvi je glede na Kisikovo formo in referenčno polje (Danes vam bomo zaigrali deset komadov z našega najnovejšega albuma Kisik – Deset zapovedi.) logična asociacija; za Badlands se med bonnie-in-clydovskimi komadi o zaljubljencih na begu pred roko pravice (in vestjo) odločim zaradi poetike, ubitega psa in nesentimentalnega portretiranja adolescentnih morilcev. Leta 1959 mladenič Kit in deklica Holly po umoru Hollyjinega očeta iz zahojene bele hišice v zahojeni južni Dakoti pobegneta v prašne širjave južnih ZDA, dokler ju po bivakiranju v drevesnih hišicah in zaporedju mimobežnih umorov ne doletijo vislice (oziroma pač eksekucija, Kit) in pogojna kazen (Holly). Njune zadolžitve na morilskem pohodu so različne: medtem ko mladenič Kit strelja, deklica Holly opisuje njune dogodivščine, kot bi brala iz že malo pozabljenega dnevnika, njene besede so apatično odmaknjene in Kitovo navzkrižno pobijanje beležijo kot povprečen dnevni opravek. Štirideset let po mladeniču Kitu in deklici Holly mladenič Saša ubije svojo črnolaso ženo, da bi lahko bil s kisika polno rdečelaso Sašo, deklica Saša pa iz sinhronih kisikastih projekcij zapusti svojega lepega rjavolasega moža. Jaz pa sem poznal človeka, ki je slabo slišal. Zakaj? Mladenič Kit Hollyjinega očeta ubije, ker ga je ta izzival. Mladenič Saša ženo ubije, da se ne bi njeno, sicer ne prav lepo telo, célo cvrlo v peklenskem ognju. Ali mladeniča Sašo in deklico Sašo okostnjak na vrtu preganja – kot se to ne zgodi mladeniču Kitu (25) in deklici Holly (15) in kot se to ne zgodi grintavemu obrazolomcu Jaceku Łazarju (21) iz Dekaloga pet –, Viripajev ne pojasni; toda čeprav trdi, da deklica Saša ni nič vedela o truplu, ki je po zaslugi mladeniča Saše spalo pod serpuhovskim snegom, Kisik diši po isti moralni apatiji, ki fantastično preveva topi najstniški voice-over deklice Holly. V svetovih (kvazi)adolescentnih prestopnikov so introvertirane fantazije o življenju (dežela, kjer sta samo ples in kisik) popolno nadomestilo za kakršne koli civilizacijske norme, le njihov rok trajanja je omejen in dozdevni kisik hitro nadomesti dolgočasje. Viripajev občutje označi za iskanje kisika v zastrupljenem zraku in ga pripiše celi generaciji.

III.

Slišali ste, da je bilo rečeno. Podnaslov dramskega albuma Kisik je Deset zapovedi in vsakega od desetih komadov tudi zares uvede biblijski citat. Vendar citat ni starozavezna zapoved, njena izpeljava v nadaljevanju komada pa nima ambicij moralne avtoritete. Viripajev se ne sklicuje na sinajske zapovedi (čeprav zanimivo pravzaprav odseva njihovo strukturo 3 + 7: prvi trije komadi so monološki in fiksirajo izhodiščno situacijo, naslednjih sedem predpostavlja življenje znotraj le-te), temveč preinterpretira že subjektivno interpretirano verzijo: citati prihajajo iz pridige Govor na gori oziroma Jezusove interpretacije Mojzesovih zapovedi za novo zavezo. Viripajev tako že predelani moralni traktat ponovno predela, pri čemer njegova lika sintaktično (in drugače?) zaznamovane in zaprašene vrstice po ustih valjata kot neprijeten vroč krompir in jih izpeljujeta v vse mogoče, pogosto povsem nelogične smeri. Kar je (bilo) od nekdaj obča človeška morala, v sodobnosti Kisika predstavlja surov material, ki se brezmočno ponuja v prosto, neobvezno, subjektivno asociiranje.

I.

V Viripajevih desetih komadih je zgodba serpuhovskega Saše in moskovske Saše sicer najbolj oprijemljiva pripovedna sled, vendar predstavlja zgolj drobec, košček Viripajevega sporočila, ki je temeljno vezano na formo besedila. Zgodbo mladeniča Saše in deklice Saše podajata On in Ona, igralca, ki se v zgodbo ne vživljata, temveč jo pripovedujeta, pri čemer iz nje pogosto skreneta in nastopita (kvazi)zasebno: to (in ne le Saša in Saša) sta človeka tretjega tisočletja. Onadva sta cela generacija. Ohranite jo v spominu kot kako staro fotografijo. Pripoved o mladeniču Saši in deklici Saši, ki jo podajata, ni brez dvoumnih zaključkov in nedoslednosti, zdi se, da nastaja sproti in pri tem ključno zaznamuje dogajanje med pripovedovalcema, in obratno. Izvirni Viripajev tekst uokvirja še tretji lik, sodobni rapsod didžej, ki album Kisik – Deset zapovedi napove, zaključi in vanj (čeprav le na mestu ali dveh) intervenira. Kisikovi komadi so potencialni žanrski hibrid. Vsestranski gledališčnik in filmar Viripajev je iz njih režiral deset videospotov, za katere so glasbo prispevali žanrsko različni ruski avtorji, če pa jih na YouTubu pogledaš v pravem zaporedju, se sestavijo v celovečerni film.


IX.
Svetega ne dajajte psom in svojih biserov ne mečite svinjam. Ta domovina je dobro rejena svinja, nakitena z biserno ogrlico. Po enajstem septembru pisani tekst je prenapolnjen z referencami na tedaj aktualno svetovno in rusko situacijo: islamski terorizem, večno mesto velikega kralja Jeruzalem, klošarje, poplave v Sibiriji in moskovske prepustnice. To je zastrupljeni zrak, v katerem Viripajeva izbrana generacija hlasta za kisikom in znotraj njega gradi male, introvertirane in krhke sedeže iz samih biserov, in to je meteorit, ki jim lahko vsak čas pade na glavo.

II.
V vsakem človeku sta dva plesalca, desni in levi. Dve krili pljuč. Človeški notranji organi kot motiv in/ali metafora v meni zbujajo globoke simpatije. Razumljivo je kisik, ki krili poganja, raztegljiva kategorija, ki jo zaznamo z lahkoto, ubesedimo pa težje, ker je subjektivna in časovno spremenljiva. Mladenič Saša misli, da je kisik deklica Saša. Deklica Saša misli, da se kisik tvori v odnosu med moškim in žensko, kadar je le-ta takšen kot v umetniških filmih. Mladenič Saša je prepričan, da sta pot in ceneni parfum črnolase žene iz njegove vsakodnevne doze zraka izsesala ves kisik. Na žalost pa kisik ni absoluten: že po enem vdihu izgine in se prelevi v stvar, ki ti ni čisto nič potrebna. Mogoče je bil na spomeniku Gribojedovu rojeni odnos med mladeničem Sašo in deklico Sašo res ukrojen po meri umetniškega filma, vendar se je nekje v kronološko neurejenem vesolju Kisikovih desetih komadov že zdavnaj pretvoril v brezvezen ogljikov monoksid. Zakaj in kako, me pravzaprav niti posebej ne zanima. Saj gre vendarle za povsem naraven biološki proces. Mladenič Saša in deklica Saša sta kot mladenič Kit in deklica Holly po kratkem vdihu porabila razpoložljivi kisik. Ker je to morda že drugi, tretji ali pa desettisoči hlastavi poskus absolutnega vdiha, se dihajoči počasi naveliča in raje steče po polju pelina. Ali pa nastavi še drugo lice in dovoli, da mu zaplenijo imetje.