Eva Mahkovic, 8. 9. 2020

Fox Force Five, Interrupted

Mestno gledališče ljubljansko, José Cabeza TRIJE MILIJONI MINUT, režija Barbara Hieng Samobor, premiera 8. september 2020.

Foto: Peter Giodani

Uprizoritveno besedilo Trije milijoni minut, ki je nastalo na podlagi scenarija za film in igre 7 let (7 años) Joséja Cabeze s priredbo režiserke Barbare Hieng Samobor ključno kvaliteto pridobi v dejstvu, da je mešana zasedba (v originalu štirje moški in ena ženska) zdaj v celoti ženska. Ko gre za sedem let življenja, ko gre za sedem let, ki se vrinejo v obdobje med tridesetim in štiridesetim letom, je razlika med moško in žensko situacijo precej velika. Pred kratkim sem nekje prebrala, da je prava, aktivna življenjska doba ženske pravzaprav še vedno samo okrog trideset let: od približno petnajstega leta do srede štiridesetih mora ženska opraviti vse: se izobraziti, začeti in utrditi kariero (in v njej tudi že doseči vrh), poiskati in poskrbeti za dom (kupiti nepremičnino?), obenem pa najti partnerja, zanositi in roditi otroke. Za kariero in otroke je kmalu prepozno in vse vemo, da je časovno usklajevanje, kaj ima prednost in kaj lahko še malo počaka, tudi v primeru, da imaš za oboje sploh realne opcije, izredno naporno. Tako sedem let v rodni dobi in času, ko bi morala ženska doseči vrh svoje kariere (in z njega tudi še ne zdrsniti), za žensko (ki se praviloma seveda tudi hitreje in slabše stara) pomeni več kot za moškega.

Fox Force Five je naslov serije, ki jo v kultnem filmu Quentina Tarantina iz devetdesetih Šund omeni Mia Wallace, ki bi morala v seriji igrati, vendar ta žal ni prišla dlje od pilotne epizode. Naslov serije se nanaša na skupino petih skrivnih agentk, ki imajo vsaka svojo posebnost, nekaj, v čemer so res dobre: Miin lik črnolase Raven McCoy pripoveduje stare šale in je izredno spretna z noži, ena od punc je voditeljica, ena je japonska mojstrica v kungfuju, ena temnopolta specialistka za razstreljevanje, četrta pa Francozinja, katere posebnost je seks. Skupina ženskih skrivnih agentk po načelu za vsakogar nekaj tako pokriva vse rase in številna področja delovanja. Lahko bi rekla, da to velja tudi za skupino girlbosses iz Treh milijonov minut – vsaka je odlična na svojem področju. Sicer so vse belke (poleg tega pa še vse blond), vendar jih še vedno asociiramo na druge girl-power skupine, Spice Girls, girl squad, ki je na koncertih spremljala Taylor Swift iz obdobja albuma 1989, skupine punc torej, od katerih je vsaka posebej zase močna, lepa, sposobna, še močnejše pa so kot kolektiv. Žensko prijateljstvo, ki ga sestavljajo močne posameznice, ki se trudijo, da med seboj (kot zahteva patriarhat) ne bi nenehno tekmovale – za kar je najprej priporočljivo, da imajo vsaka svoje področje ekspertize. (V drugem delu naslova tega teksta se nanašam na avtobiografsko knjigo Susanne Kaysen Girl, Interrupted iz leta 1993 in istoimenski film Jamesa Mangolda iz leta 1999, v katerem veličastna ženska zasedba upodablja življenje v ženskem oddelku psihiatrične bolnišnice.)

Firma – za katero ne vemo točno, s čim se ukvarja (nekajkrat so omenjeni softveri in razvijanje idej, ki jih ima čez računalniška genialka Liza, ki je pred slabim desetletjem, ko je morala biti še zelo mlada, z nedefinirano prelomno idejo poskrbela, da so zdaj vse zelo bogate), vemo pa, da se v delovanju podjetja obrača veliko denarja –, je nastala iz ženskega zavezništva, morda celo prijateljstva. Nekaj tega je nakazanega že v tekstu, nekaj pa še poudarja uprizoritev: generacijsko sta si blizu Marčela in Veronika, nekoliko mlajši (tudi že sošolki s faksa) sta Karla in Liza. Kljub temu se zdi, da je skupina teh štirih blondink do nedavnega delovala ne samo kot skupina odličnih, po sposobnostih in talentih komplementarnih sodelavk (o čemer govorijo njihovi medsebojni opisi delovnih nalog, ki jih od njih zahteva mediatorka Hana), temveč tudi (in morda predvsem) kot skupina zaveznic: žensk, ki se med seboj ne le cenijo in so druga za drugo koristne, ampak se imajo tudi rade. V tem v celoti ženskem kolektivu (žensk na vodstvenih mestih) so funkcije podjetja sicer določene enako kot pri vseh drugih (glavna izvršna direktorica, finančna direktorica, tehnična direktorica in vodja PR), vendar vse pomembne odločitve sprejemamo skupaj, kot Hani razloži Veronika. Če pogledamo sodobno korporativno logiko, je to nekaj, k čemur stremijo nekateri zagovorniki bolj človeške vrste kapitalizma: razporeditve vlog znotraj firme, ki posamezniku najbolj ustrezajo, brez misli na to, da ima nekdo (CEO) v resnici tehnično gledano večjo oblast in možnost odločanja. Veronika ob opisu Marčelinih delovnih nalog bolj kot možnost odločanja izpostavi lastnost, na katero se je pri glavnih izvršnih direktorjih prepogosto pozablja: da mora biti to predvsem oseba z vizijo, nekdo, ki je ves čas dva koraka pred drugimi. Žal pa se v kriznem trenutku, kakršen nastopi pred začetkom igre, razkrije nova plat resnice podjetja in tudi nova plat resnice zavezništva tega ženskega kolektiva: da bo v ključnem trenutku skoraj vsaka poskrbela zase. Vodja PR Karla bo na primer povsem neracionalno in brez treznega razmisleka omalovaževala delo kolegic (celo tako zahtevno delo, kot ga opravlja finančna direktorica Veronika), za CEO Marčelo (ki naj bi ji bil, kot reče sama, položaj glavne izvršne direktorice nepomemben: same ste me prosile, meni je vseeno, če sem CEO ali nisem) pa se izkaže, da oblasti nad kolegicami za nobeno ceno ni pripravljena izpustiti iz rok. Seveda je logično, da v trenutku krize in osebne ogroženosti večino med nami preplavi samoohranitveni nagon, in seveda se mora nadaljevanje igre Trije milijoni minut odviti v skladu v tem pravilom človeške (živalske) narave.

Direktorica, izumiteljica, genialka, lepotica, partnerka, žena, mati (vse mlada?). Kako doseči vse? Kolektiv štirih ultrasposobnih blondink (ki se jim ob koncu pridruži še peta), ki mora biti prisiljen v razpad, je še ena od čudovitih podob kapitalizma v patriarhatu. Za generalni pomen uprizoritve se mi zdi najpomembneje videti naslednje: te štiri ženske, vse lepe, pametne in sposobne, se izredno težko odpovejo zato, ker to posega na drugo, osebno plat njihovih življenj: na zasebno, na nekaj, čemur so se kot poslovne ženske že tako morale praktično odpovedati, odvzetih sedem let pa bi jim ta del življenja, kolikor ga sploh še je, sploh popolnoma izničilo. Zdi se, da imajo štiri uspešne poslovne ženske zgolj iluzijo zasebnega življenja: Marčela ima sicer družino, za katero pa zelo očitno nima časa; Veronika je sama in je v pomanjkanju lajfa celo odprla še en biznis (vodenje hotela); Liza v upanju na vsaj kakšen stik s kom v domu obiskuje Karlino dementno mamo; Karla se pretvarja, da dejta, ko je vsem okrog nje jasno, da je to samo ustvarjanje vtisa, prevara, da že leta ni spoznala nikogar. Marčela in Veronika cela leta vztrajata v nezdravem razmerju, od katerega vsaj Veronika verjetno nima nič drugega kot vzdrževanje nerealnih obetov za prihodnjo srečo. Trije milijoni odvzetih minut, ki Marčeli, Veroniki, Karli in Lizi torej grozijo v neposredni prihodnosti, so tako toliko bolj strašni zato, ker bi dokončno podrli iluzijo, da Nekaj od zasebnega življenja, Nekaj, kar ni samo delo, samo firma, samo sistem Kapitalizem, še lahko obstaja – da bo prihodnost, v kateri so lahko vse, prišla, da bo, da bo. Da lahko te punce Življenje vsaj mislijo. Ne samo, da življenja ni zdaj: zanj ni niti prihodnjih obetov.

Čez sedem let ne bo ničesar več.

 

Povezava: PDF Gledališkega lista

Trije milijoni minut, MGL, Barbara Hieng Samobor

Povezani dogodki

Eva Mahkovic, 7. 12. 2017
God by proxy