I.

Protagonist filozofskega romana Gnus (La Nausée) Antoine Roquentin živi v Bouvillu. Čeprav se Bouville imenujejo tri francoske občine, pa  je Sartrov Bouville v bistvu fiktiven: pristaniško mesto, v katerega imenu poleg francoske besede za mesto, la ville, slišimo tudi la boue, blato. Sartrov in Roquentinov Bouville je torej Blatno mesto, mesto z natančno opisanim videzom, ulicami, cerkvijo sv. Cecilije, konstrukt, ki pa zveni dokumentarno. Resnični Bouvilli ne ležijo ob morju, ampak v osrčju Francije, za fiktivni Bouville pa je bližina oceana (vode) pomemben podatek. Protagonist Gnusa Antoine Roquentin ocean v svoji bivanjski negotovosti po eni strani občasno navaja kot vir lepote, obenem pa je brezkončna voda onkraj pristanišča tudi mrzlo, črno polje neznanega, pod katerega varljivo tanko zeleno gladino mrgoli na tisoče nevidnih, neznanih kreatur. Ocean, ta velikanska gmota vode, od katere je človeku na prvi pogled dostopna le površina, je za Antoina Roquentina tako metafora za svet, ki se večini ljudi razodeva na površini v svoji varljivi, razmeroma priljudni obliki, njemu pa se z napredovanjem dni leta 1932 odkriva kot brezno strašljive notranjosti, ki ga vedno bolj plaši. Morje, blato, sluz, na vodo vezani pojmi, so ključno povezani z Roquentinovo definicijo občutja, ki ga imenuje Gnus: to je protagonistov osebni težko opisljivi odpor do vsega, nerazložljiva ogroženost od elementov sveta, odpor do vsenaokrog prisotnega bivanja vseh stvari. Roquentinov Gnus je tako od že ko se prvič pojavi, ključno povezan z vodo. Neko soboto januarja 1932 (od takrat Antoine Roquentin z dnevniškimi zapisi od dne do dne spremlja evolucijo svojega Gnusa) so se paglavci igrali in delali žabice na vodi in hotel sem kakor oni zalučati kamenček po morju, zapiše protagonist. Dogodek nadaljuje z opisom odpora do dotikanja kamenčka, ki je bil po eni strani moker in umazan. Tudi naslednji incident, ki v Antoinu sproži občutek Gnusa, je povezan z mokroto: Danes sem gledal kos papirja ob neki mlaki. Bila je stran, iztrgana iz črtastega zvezka, mokra od dežja, pokrita z mehurčki in oteklinami kot opečena roka. Črnilo se je že razlilo, spodnji del strani je izginjal pod skorjo blata. Sklonil sem se in se že veselil, da se ga bom dotaknil  ... Pa nisem mogel. [...] Predmeti se ne bi smeli dotikati ljudi, ker ne živijo. Mene pa se dotikajo in to je neznosno. Gnus torej bistveno izhaja iz vode, mokrota pa je umazanija in tisto, kar Gnus povzroči.

II.

Ko Antoine Roquentin opisuje napade Gnusa, je skoraj tako, kot bi lahko opisoval migreno: preden se Gnus v polni meri razplamti, najprej nastopi avra, ko Antoine že vnaprej začuti, da bo sledil napad. Potem Gnus napade z vso silo. Spominja na fizično bolečino. To je sladkobna slabost, ki sili na bruhanje in v tresavico. Čeprav Antoine točno opiše fizične simptome Gnusa, je poimenovanje občutka, njegovega vzroka ali razlage zanj zasilno, ker se vsakršna raba besed za opis izkaže kot nezanesljiva, približna. Ko v drugi polovici romana Roquentin v Parizu obišče svojo nekdanjo ljubezen Anny, se izkaže, da tudi Anny doživlja podobne napade odpora do različnih elementov sveta: do Stvari, za katere pravi, da se ji gabijo. Vendar se tako Antoine kot Anny v poskusih definicije svojih občutkov izgubita; besede morda celo poglabljajo razlike med njima. Čeprav Antoine meni, da sta z Anny prišla do enakih spoznanj o svetu, ki se samo izražajo z različnimi besedami (Ona misli kot jaz), ob nepopolnosti človeškega jezika o tem seveda ni mogoče biti prepričan. Anny se z Antoinom na primer ne strinja: Prej mi je neprijetno, da bi kdo mislil iste stvari kot jaz. Sicer pa se verjetno motiš. Nikakor ne misliš istih stvari kot jaz. Čeprav je za njimi mogoče slutiti pomen , so besede le sredstvo za frustracijo, ki umetno ustvarja razlike med stvarmi, ki jih povezuje skupno bivanje. Tako se vsaj poskuša izraziti Anny: Sprašujem se, kako je ljudem prišlo na pamet, da so si izmislili imena in stvari ločili.  

Preobraziti besede filozofskega romana Gnus v material za odrsko uprizoritev je izziv. Delo je namreč tako močno zaznamovano z mislimi (in dnevi) ene same osebe. Poleg Antoina Roquentina (in – posredno –  protagonista njegove nedokončane zgodovinske knjige, markija de Rollebona) sta pomembnejša lika samo še dva: poleg Anny še Samouk, moški, ki ga Antoine srečuje v knjižnici, nekdanji vojni ujetnik in samooklicani humanist, ki ga (nasprotno od Antoina) skozi življenje žene nekaj, kar opisuje kot vsesplošno ljubezen in ganotje do človeštva, čeprav razlogov za te občutke ne zna nič bolje pojasniti ali utemeljiti, kot Antoine in Anny drug drugemu in sebi pojasnjujeta koncept Gnusa ali pa, v Annyjinem primeru, popolnih trenutkov in priviligiranih situacij.

III.

Poleg dnevniške forme je kot formalni okvir Gnusa pomemben element glasba, točneje dejansko obstoječa džezovska skladba Some of These Days, ki jo je leta 1910 ustvaril afroameriški džezovski komponist Shelton Brooks, originalno pa ga je izvajala ameriška pevka ukrajinskega rodu Sophie Tucker. Skladba je Antoinu Roquentinu od začetka njegovih dnevniških zapisov zgolj toča fascinacije, večkrat jo posluša v kavarni, posebno pri srcu mu je plošča, na kateri skladbo izvaja neka črnka, na njeno življenje pa Antoine večkrat pomisli. Na koncu romana prav skladba Some of These DaysRoquentina izvleče iz tesnobe. Skladba, glas neznane črnke, ki jo poje, in misel na človeka, ki jo je pred nekaj desetletji skomponiral v dvajsetem nadstropju hiše v New Yorku v temni sobi, ki žari ob vročine, na ozadju gorečega neba in polnih kozarcev alkohola, v Antoinu vzbudi občutek, nasproten Gnusu, ki pa mu je bil že dolgo neznan: Ko slišim to pesem in pomislim, da jo je ustvaril človek, se mi zdi ganljivo. Prvič po dolgih letih se mi zdi neki človek ganljiv. Ne zaradi humanizma. Zato ker je to skomponiral. Džez ima za Roquentina zdravilno, odrešilno moč, prinaša celo opcijo novega rojstva. Skozi džez Antoine spozna, da mu odrešitve ne bo prinesla biografska knjiga o de Rollebonu, se pravi zasilno zapisovanje zgodovine, temveč novo, čisto, fiktivno umetniško delo: Neka zgodba na primer, kakršna se ne more zgoditi. Zanimivo, da džez, za Sartra glasba prihodnosti, pomembno zaznamuje tudi zgodbo in vzdušje slabo desetletje kasneje napisanega romana Pena dni (L'Écume des jours, 1947) Sartrovega rojaka Borisa Viana, v katerem se med drugimi liki pojavi fiktivna verzija samega Sartra, celebrity filozof Jean-Sol Partre, avtor romana Le Vomi (dobesedno: bruhanje), s katerim je obseden lik Chick, čeprav njegovih del nič ne razume. Le devet let po svoji izdaji se Sartre in Gnus tako že na novo rodita v neki tuji fikciji. In, če parafraziram konec zadnje besede protagonista Gnusa, so ljudje, ki berejo ta roman in mislijo na Sartra, kot Antoine Roquentin, ki je mislil na življenje tiste črnke v trenutku, ko se je na njegovo življenje razlilo nekaj svetlobe.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)