Barbara Zemljič je priznana in tudi večkrat nagrajena filmska scenaristka in režiserka, zato ne čudi, da pri pisanju dramskih besedil spretno uporablja scenaristične prijeme, kar se najbolj očitno pokaže v didaskalijah, kjer zelo natančno določa vizualni učinek od posameznega prizora v celoti pa vse tja do pomenskih detajlov, s katerimi gradi razpoloženje in atmosfero. Ena izmed odlik njenega pisanja je nenavaden preplet tragičnega in komičnega, bolečine in smeha, saj pogosto čustveno zaostreno situacijo zrelativizira z vdorom humornega ali banalnega.

Na ta način se v pisanju povsem približa življenju oziroma pri dramskih osebah in situacijah ohranja občutek avtentičnosti, spontanosti in nepredvidljivosti.

Ob branju besedila Olje črne kumine Barbare Zemljič se znajdemo v zadušljivem in tesnobnem ozračju majhnega stanovanja, ki ne deluje kot topel družinski dom, saj mu umanjkajo medsebojna zaupnost, varnost in sožitje. Izkaže se, da je to bolj prostor prikrivanja, obračunavanja in poslavljanja, kar avtorica še dodatno podčrta s časovno razmaknjenostjo treh dogodkov med dve desetletji. Gre za podobno narativno shemo, kot jo poznamo iz znanega filma oziroma gledališke igre Prizori iz zakonskega življenja Ingmarja Bergmana, le da v našem primeru ne spremljamo razhajanja zakonskega para, marveč razkroj družine. Kot pri Bergmanu se tudi pri Zemljičevi z odhodom enega od protagonistov razmerje ne konča, ampak je tole šele začetek konca, ki je sestavljen iz niza zbližanj in oddaljevanj.

Čeprav je osnovna tema tega dramskega besedila sočutje in z njim povezano odpuščanje v območju odnosov z bližnjimi, Zemljičeva vzpostavi širši družbeni kontekst, ko za časovne označevalce uporabi dogodke, ki so pretresli svet in v vsakem od nas vzbudili empatičen odziv na trpljenje nam neznanih ljudi. V tem smislu gre brati tudi simbolni pomen črne kumine, te čudodelne rastline, ki zdravi vse razen smrti. Črna kumina ima vrsto pozitivnih učinkov na človeško telo, ni pa univerzalno zdravilo, kot radi zatrjujejo tisti, ki služijo z njeno prodajo. Seveda ne smemo podcenjevati placebo učinka, dejstvo pa je, da je zdravilna moč črne kumine omejena. Danes, v času svetovne zdravstvene krize, ko se srečujemo z upadom zaupanja v znanost, še posebej v medicino, nas zatekanje v virtualne svetove družbenih omrežij peha v samoizolacijo, ignoranco in skrajni egoizem. S tem dopuščamo, da postajajo črne kumine tega sveta edino čislano zdravilo za vse tegobe, ker naše lastno prepričanje in vera postajata ultimativni argument in dokaz o učinkovitosti. Tako lahko prostodušno vzkliknemo: »Vsi smo Monika!« To je oseba, ki ve in trdno verjame, da črna kumina pozdravi vse, in je pripravljena braniti svoje prepričanje z vso agresijo, ki jo premore. Tako kot oseba z mejno osebnostno motnjo živimo v prepričanju, da smo nezmotljivi, absolutno vsevedni in da zmoremo suvereno soditi o vseh in vsem na tem svetu, ki ga dojemamo skozi neznatno in skrivljeno oziroma popačeno lečo lastne neobjektivnosti. Lahko pa da se motim in je Barbara Zemljič črno kumino uporabila kot simbol empatije, zaupanja, in odpuščanja, ki v medčloveških odnosih lahko učinkujejo kot univerzalno zdravilo oziroma kot učinkovita sredstva za razrešitev naših medsebojnih trenj, nesporazumov in zamer. Sicer pa, kako je že zapisal Oscar Wilde? »Umetnost je vedno hkrati površina in simbol. Tisti, ki prodirajo pod površino, naj si sami pripišejo posledice. Tisti, ki razberejo simbol, naj si sami pripišejo posledice. Umetnost v resnici ne drži ogledala življenju, temveč gledalcu.«