To je igra o življenju, je na današnji novinarski konferenci povedala direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor. Označila jo je za eno tistih pripovedi, v kateri se lahko gledalec izkustveno prepozna, kar je po njenih besedah že nekaj časa trend v sodobnem slovenskem pisanju, ki bo v prihodnosti morda dobil tudi teoretsko oznako.
"Skozi igro je realiziranega toliko osnovno človeškega, da z vsako minuto gledanja postaja blažja in znana," je povedala. Predstava obravnava neskladja med različnimi generacijami, zgodi pa se v treh življenjskih obdobjih protagonistov v enem stanovanju, kar je scensko upodobila Urša Vidic.
Po oceni Barbare Hieng Samobor igra nosi zametke melanholije, ki je značilna za slovensko ljudstvo, in bi znala biti zanimiva "med in po vojni z virusom" zaradi stisk in posledic karantenskega obdobja.
Avtorica se je ob pisanju spraševala, kaj bi lahko povedala o trenutnih časih, ki jih določa razklanost. Pri tem se je vedno znova vračala k milosti in odpuščanju. Kot je povedala, so liki v drami iz različnih spektrov in se je težko vživeti v njihove čevlje, vendar verjame, da je prav to naloga našega časa – gojiti razumevanje in empatijo.
V predstavi je soočila mater z mejno osebnostno motnjo in njenega sina, ki ju igrata Bernarda Oman in Jure Henigman, ter mater z avtističnim otrokom in možem, ki kljub vsemu vztraja s svojo ženo, čeprav se takšni pari velikokrat razidejo. Odigrali jih bodo Karin Komljanec, Matej Zemljič kot gost in Gaber K. Trseglav. Igralci so se strinjali, da je bil študij zanimiv in zahteven hkrati zaradi občutljivih tem, ki jih predstava odpira.
Dramaturginja je bila Ira Ratej, ki je igro opredelila kot zgodbo o razpadu enostarševske družine in kot študijo medčloveških odnosov v območju robnih človeških stanj oziroma diagnoz – nekje med nevrozo in psihozo, med konsistentno nekonsistentostjo, razpoloženjskim nihanjem in čustveno praznino na eni strani ter na drugi strani pri motnji avtističnega spektra, ki se kaže v težavah pri izražanju čustev in težavah z empatijo.
Vse to po njenih besedah govori o tem, da stvari niso enostavne, kar pa še ne pomeni, da junaki ne trpijo zaradi pomanjkanja bližine in razumevanja.
Kostume je zasnovala Tina Bonča, avtorsko glasbo je prispeval Miha Petric, svetlobo je oblikoval Andrej Koležnik, zvok pa Matija Zajc.