Priznanja Združenja dramskih umetnikov Slovenije 2015

Veliki Bršljanov venec, priznanje ZDUS za življenjsko delo prejme režiserka, dramaturginja in gledališka pedagoginja Balbina Battelino Baranovič.

Ime Balbine Battelino Baranovič se je zapisalo v začetke profesionalnega slovenskega gledališča po drugi svetovni vojni. Kot prva diplomirana režiserka na območju nekdanje Jugoslavije, učenka in asistentka Branka Gavelle, je sodelovala pri ustanovitvi in vzpostavitvi Prešernovega gledališča v Kranju, celjskega Mestnega gledališča, leta 1955 pa je v Viteški dvorani prenovljenih Plečnikovih Križank ustanovila Eksperimentalno gledališče in Mladinsko gledališče, obe hkrati umetniško vodila in v njiju režirala. To sta omogočila zahtevnost in naprednost njene vizije, ki je bila pozorna na vse, kar je v gledališkem prostoru manjkalo in je prehitevala svoj čas. Njena razplastena pot je začrtala in omogočila smernice slovenske gledališke prakse, ki odzvanjajo vse do danes.

V naravi premikov v umetnosti je, da brez sprožilcev, ki so v nekem trenutku pritisnili na pravo struno, tudi nadaljnji razvoj umetniške discipline ne bi bil predstavljiv. Razvoj steče svojo pot, toda pomen prvih impulzov je bistven – šele vzpostavitev Mladinskega gledališča je navsezadnje omogočila rast v Slovensko mladinsko gledališče, kot ga poznamo danes. Leta 1955 so se sešteli različni dejavniki, med drugim tudi naklonjenost kompetitivno naravnanega mesta Ljubljana, ki je omogočilo vzpostavitev Mladinskega v Viteški dvorani, torej v neposredni bližini Drame SNG Ljubljana, osrednje institucije, v kateri je Baranovič občasno prav tako režirala, sicer pa sodelovala prav z igralskim ansamblom Drame.

Gledališki eksperiment v pomenu, kot ga je Slovenija spoznavala skozi »poskuse« Eksperimentalnega gledališča in ki je danes sestavni del ustvarjalnega pristopa v slovenskem teatru, se utegne zdeti samoumeven in prav nič izjemen, toda brez režiserskih in repertoarnih impulzov s strani Balbine Battelino Baranovič bi bilo oblikovanje slovenske gledališke ustvarjalnosti, kot jo poznamo danes, občutno bolj dolgotrajno, čeprav so se uspehi izmenjevali tudi z manj posrečenimi projekti. Toda šlo je za dinamiziranje prevladujočega mentalnega prostora. Za odkritje sodelavcev, s katerimi je nato sodelovala večkrat: Štefka Drolc, Polde Bibič, koreograf Henrik Neubauer. Omenimo nekaj izbranih predstav: otvoritvena predstava Eksperimentalnega gledališča po Zolajevem romanu Thérèse Raquin, 1955; velika uspešnica Platonovi Poslednji dnevi Sokrata z Lojzetom Potokarjem v nosilni vlogi, 1957; Faulknerjev Requiem za vlačugo, 1958;  ambientalna postavitev Goethejevega Fausta v preddverju Križank, 1959; prvi slovenski uprizoritvi Samuela Becketta: Konec igre (1961) in O, lepi dnevi (1964); Lepa čevljarka F. G. Lorce v Mladinskem gledališču, 1962; nato Žarko Petan prvič režira Edwarda Albeeja, Zgodbo o živalskem vrtu 1962; sledi postavitev Pod mlečnim gozdom Dylana Thomasa, 1963, itn.)

Včasih je potrebno pogledati na začetek, še zlasti v primerih, ko iniciatorji, zaslužni za integracijo alternativnih poti v uradno gledališko zgodovino, ostanejo zapisani v spomin kot ustvarjalci, v katerih sočasna strokovna kritika ni vselej našla meril presežne kakovosti za vključitev v tokove večinske refleksije. Nov kontekst vzpostavi nove odnose. Opus Balbine Battelino Baranovič je kot eno ključnih gibal sredi petdesetih sprožil strukturne spremembe v kontekstu spreminjanja gledališča v Sloveniji že z vpeljavo zavesti o ključni vlogi druge poti, kot tudi z vključevanjem koreografiranega giba ali izvirne glasbe v odrski jezik.

Zato je delež Balbine Battelino Baranovič pri sodobni zasnovi principov raziskovalnega gledališča, ki je razmikala meje in je na videz deloval na mikro ravni, neizbrisen.


Olga Grad / Foto: Žiga Koritnik
Odličje Marija Vera, priznanje ZDUS za življenjsko delo na področju dramske igre prejme igralka Olga Grad, dolgoletna članica Slovenskega mladinskega gledališča.

Olga Grad je ena tistih redkih igralskih ustvarjalk, ki so s svojim odrskim instinktom, svojsko prezenco in z ostro poantirano, na bistvo reducirano odrsko energijo, zmožne visokega učinka tako v postavitvah klasične provenience, kot v eksperimentalnih uprizoritvenih kontekstih, ki preverjajo sodobne postopke in dinamike izbranih režiserskih imen.

Olga Grad je izvrstna predstavnica kroga tako imenovanih gledaliških neprilagojencev, za katere je v slehernem projektu ključen element kreativnega sodelovanja. Popis (»off-«) skupin, s katerimi je delovala ob svojem matičnem gledališču, je dolg: Eksperimentalno gledališče Glej, KPGT v Subotici, Koreodrama, Cankarjev dom, MKC Skopje, Putokaz Zagreb, Istrsko narodno gledališče Pulj, Društvo B-51, Globalni teater, ŠKUC gledališče.

Seznam ključnih režiserskih sodelavcev in skupaj ustvarjenih projektov je pomenljiv, saj vsako od teh imen simbolizira tudi zelo specifičen gledališki profil: med najbolj temeljnimi omenimo sodelovanja v predstavah za mladino z Žarkom Petanom (Obtoženi volk, 1977) in Zvonetom Šedlbauerjem (Pavliha in Mica, 1976), z Miro Erceg (Šuhu in leteča princesa, 1980) in Jurijem Součkom (Cica v metroju, 1979). Bila je Medved Pu v predstavi Janeza Pipana (1987) in Pehta v Kekcu Branka Potočana (2004).

Točko preusmeritve v radikalnejše programske vode pomeni v karieri Olge Grad prelomna Missa in a minor Ljubiše Ristića (1980), po kateri stopi na plano mnogoplasten, deloma čuten, deloma temen, v polnem pomenu zrel igralski temperament Olge Grad – in z njim sodelovanja z drugimi režiserji: Janez Pipan (Balkon, 1988); Branko Brezovec (Tri sestre, 1992); Niko Goršič (Veselja dom, 1996); Vito Taufer (Psiha, 1993); Matjaž Pograjc (Preganjanje in umor Jean-Paula Marata, 2002), Damir Zlatar-Frey (Lepa Vida, 1995), Matjaž Farič (Veter, pesek in zvezde, 1991); še zlasti pa sodelovanja z Eduardom Milerjem (Susn, Hinkemann, Mefisto; 1993-2011), Diegom de Breo (Kraljica Margot, Somrak bogov, Zločin in kazen, Nedolžni; 2005-2012) in Oliverjem Frljićem (Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, 2010). Spomnimo tudi na projekt Olga Grad vs. Juanna Regina, ustvarjen v sodelovanju z Bojanom Jablanovcem v PG Kranj, 2004.

Olga Grad je moderna igralka, ki ostaja v polnem stiku s sodobnostjo. Igralska celovitost te vrste pušča sledi za seboj nenehno.


Neda Rusjan Bric / Foto: Arhiv ZDUS
Bršljanov venec, priznanje ZDUS za umetniške dosežke v letu 2014 prejme Neda Rusjan Bric, in sicer za idejno zasnovo, besedilo, režijo in celostno realizacijo predstave Nora Gregor – skriti kontinent spomina.

Pripoved Nede R. Bric tematizira usodo nemško govoreče Goričanke, ki je po razpadu Avstro-Ogrske ustvarila krajšo kariero na filmu, nato pa pred nacisti emigrirala v Argentino – nadaljuje pa ukvarjanje režiserke s tematiko migracij človeškega duha, ki so opredelile že srž njene »primorske trilogije«, ki jo je oblikovala v SNG Nova Gorica (in tam obravnavala fenomene Aleksandrink, Edvarda Rusjana in Simona Gregorčiča). Ta svojski režijski interes tudi v rekonstruiranju neobičajne usode Nore Gregor išče čezčasovno specifiko in s postopkom montiranja realnega in fikcije, dokumenta in domišljije, ne priznava ne državnih meja ne omejitev časa. Pristop je v uporabi medijev na odru sintetičen in v nobenem hipu ne stoji na mestu, pač pa je vedno že naprej od točke, na kateri mu uspe ujeti gledalčevo pozornost.


Nika Rozman / Foto: Damjan Švarc, SNG Maribor
Priznanje ZDUS za igralske dosežke v letu 2014 prejme Nika Rozman, in sicer za vloge v predstavah Prevare Jere Ivanc (MGL), Pohujšanje v dolini šentflorjanski Ivana Cankarja in Lulu Franka Wedekinda (obe Drama SNG Maribor).

V Prevarah Nika Rozman navduši z igralskimi premenami, ki izhajajo iz natančnega razumevanja commedie dell'arte, nemega filma in burleske, vendar brez vsake nenaravne, karikirane, prisiljene, »razumske« pretiranosti. Njen na videz organski čut za mero pokaže izjemen talent za komedijo in za bistro, sveže, prefinjeno plasiranje komičnega, ki ničesar ne interpretira in ne izmeri, ker za to v namazani komedijski mašineriji kratko malo ni prostora.

Nenavadno širok igralski razpon potrdi njena neulovljiva Jacinta v Pohujšanju v dolini šentflorjanski. Kot Lulu pa Nika Rozman preseže enoplastni, senčni koncept tega bitja, narejenega zgolj za užitek moške živali, in ostaja onkraj odbijajoče lascivnosti – kot pomanjkljivo oblečen lik se razblinja pred nami v znamenju srhljivega takopačje.

Tak igralski potencial, ki z lahkoto svojega aparata manevrira med odrskimi žanri in estetikami, ne more ostati spregledan, tudi zaradi vseh izzivov, ki jih bo Nika Rozman še deležna v dinamizmu razvrščanja vlog v prihodnje.


Vladimir Vlaškalić / Foto: Damjan Švarc, SNG Maribor
Priznanje ZDUS za igralske dosežke v letu 2014 prejme Vladimir Vlaškalič, in sicer za vloge v predstavah Kralj na Betajnovi Ivana Cankarja (SNG Drama Ljubljana in SNG Drama Maribor), v Garderoberju Ronalda Harwooda, v Mrtvih dušah Mihaila Bulgakova in v Lulu Franka Wedekinda (vse SNG Drama Maribor).

Igralec prepoznavne prezence, čigar izraz označujeta specifičen lokavi nasmeh in ki se je nekaj sezon prepoznavno oblikoval v ansamblu SLG Celje, je v zadnji sezoni izstopal po svojem naboju, in sicer kot domiselna, v menjavanju odrskih izrazov intenzivna igralska osebnost, ki deluje z minimalnimi sredstvi, s pritajeno govorico mimike obraza in gestike telesa, z avtentično odrsko skopostjo, s težje doumljivo, celo izmuzljivo prezenco, tudi z navidezno nezavzetostjo, ki jo podkrepi s suho, srepo dikcijo.

Vladimir Vlaškalič nosi v sebi tisti specifični prebitek igralske norosti, zaradi katerega vsakič znova zahajamo v gledališče.

Obrazložitve je pripravil mag. Primož Jesenko, dramaturg.