Umrla je Balbina Battelino Baranovič

Po študiju gledališke zgodovine in novinarskih praks na Dunaju je v prvi povojni generaciji slušateljev, kot učenka Branka Gavelle, diplomirala iz gledališke režije na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Po diplomi je umetniško vodila Prešernovo gledališče Kranj in režirala v njem, pa tudi v Mestnem gledališču Celje. V času, ko je bilo organizacijsko usmerjanje gledališke dejavnosti ključnega pomena in se je profesionalni uprizoritveni izraz še izvijal iz svoje amaterske dediščine, je Baranovičeva zaradi študijskih obiskov Francije in ZDA ohranjala vez slovenske kulture s sodobnimi kulturnimi smernicami v tujini in postala »ženska, ki je ustanavljala gledališča«: leta 1955 je ob naklonjenosti mesta Ljubljana oživila Viteško dvorano Križank (obnovil jo je Jože Plečnik), in sicer kot gledališko središče v času, ko eksperiment v ustanove še ni prodrl  in tam ustanovila prvo – tudi v jugoslovanskem merilu – Eksperimentalno gledališče, kjer je najprej sprva preizkušala tedaj absolutni novum, uprizoritveno obliko »gledališča v krogu«. Drama SNG Ljubljana je poskušala njen iskateljski oder integrirati vase, vendar je Baranovičeva pobudo zavrnila; hkrati je režirala tako v Drami kot v vseh drugih gledališčih po Sloveniji. Leta 1955 je ustanovila tudi Mladinsko gledališče; zapustila ga je leta 1963, predvsem zato ker se ni strinjala z združitvijo s Pionirskim domom. Zaradi izjemne razgledanosti po umetniškem prizorišču in ob sodelovanju z drugimi ustvarjalci je v slovensko povojno gledališče pripeljala sveže avtorje (S. Beckett, E. Albee) in s posameznimi uprizoritvami dosegla neverjetno odrsko učinkovitost (Platon: Poslednji dnevi Sokrata, W. Faulkner: Requiem za vlačugo). Tudi z načrtnim vpeljevanjem koreografiranega giba v odrski izraz je prispevala impulze, ki so rahljali togi izraz tedanje odrske prakse. Tako je Baranovičeva slovenskemu gledališču posredno zagotovila pogoje za kontinuiran stik s svetom.

Potem ko je Eksperimentalno gledališče leta 1967 ostalo brez finančnih subvencij, je vrsto let delala na slovenskem Radiu Trst. Pozneje je živela v istrskem Lovranu.

Prav marca letos je prejela veliki bršljanov venec, nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo.

Ostali smo brez ustvarjalke, ki je z vztrajnostjo in odločnostjo zarezala v svoj čas; njena sled v slovenskem gledališču bo ostala trajna.

mag. Primož Jesenko