Ko mi je Marko Sosič pred dobrim letom in pol poslal Mejo sneženja (Dublin 2003, Trst 2019) s pripombo, da želi slišati zgolj moje mnenje brez kakršnih koli obveznosti (tako značilno nevsiljivo zanj), sem Mejo odložila na kup neprebranih tekstov in preložila na čas, ko bom imela čas. Tako je minilo poletje in začetek jeseni. Sredi oktobra 2020, ko se je meja sneženja začela spuščati, me je spomnila na moj dolg. Iz kupa besedil sem jo »izbrskala« in prebrala v enem samem zamahu. Že po prvih stavkih me je skrajno izčiščen, realističen, a hkrati tudi metaforičen dialog, ki ga prečijo premolki potlačenih travm (dokler končno ne izbruhnejo v odkrito sovraštvo in boleča razkritja) med Očetom, hčerko Ido, sinom Ivanom in Leilo kot močan vrtinec potegnil vase.

Tistega večera sem Marku napisala, da sem nad dramo navdušena, tako kot sem bila pred leti navdušena ali bolje rečeno pretresena ob branju njegovega romana Ki od daleč prihajaš v mojo bližino. Navezava nanj je bila več kot očitna. Tako kot v romanu, ki je vzniknil iz občutka krivde zaradi zavrnitve pomoči sorodnikom iz Bosne, je tudi v svojem poslednjem delu Marko kot v nekakšnem testamentu obračunal z osebno in družbeno vestjo ter izpisal pretresljivo zgodbo o težkih posledicah zavrnitve solidarnosti za obe družini. Za slovensko in bosansko. »Meje? Seveda obstajajo. Na svojih potovanjih sem jih srečal veliko in vse tičijo v človekovem duhu.«

Vendar takrat, ob prvem branju, še nisem dojela vseh nians tega tenkočutno večplastnega besedila. Šele ko sem dramo prebrala večkrat, so se začele v vsej srhljivosti razpirati silnice potlačenih odnosov med liki, prav tako pa tudi več kot očitne pomenske povezave še z drugimi Markovimi proznimi besedili vse od Balerine, Balerine, romana Tito, amor mijo, zbirke novel Iz zemlje in sanj, Kratkega romana o ljubezni in snegu do zadnjega romana Kruh, prah kot seveda tudi filma Komedija solz. Še bolj so se mi za Mejo sneženja »odprle oči« med vajami, ko smo z ekipo ustvarjalcev predstave z režiserjem Goranom Vojnovićem na čelu začeli prodirati v srčiko drame in prihajati v Markovo bližino. Šele bližina njegovega romanesknega opusa in bližina utelešenja njegovih dramskih likov mi je razkrila Mejo sneženja kot kvintesenco Markovega brezkompromisnega obračuna s seboj in svetom, ki je pozabil na solidarnost in nezadržno drsi v rasizem, ksenofobijo in šovinizem, kar je tudi osrednja tema te boleče družinske freske. Toda Markova odlika je, da tega sporočila v drami ni zapisal deklarativno (tako kot tudi ne v romanih), ampak nas je do prepoznanja pripeljal skozi poglobljeno psihološko izrisane in travmatično potlačene odnose med člani družine, da bi se ob srečanju z Leilo, ki nekega dne nepričakovano in dobesedno vstopi v njihovo bližino, končno razkrile in razelektrile dolga leta prikrite koordinate krivde, travm in nedoumljivega sovraštva. Presežek drame Meja sneženja je prav zato v večplastnosti dramskih likov in njihovi človeškosti, v kateri Marko Sosič neizprosno išče izvorne korenine nacionalizma in ksenofobije. Te korenine so globoke in segajo v najbolj intimne in skrite kotičke življenja oseb te drame. Toda to, kar je na neki način najbolj presenetljivo in subverzivno, je prav dejstvo, da avtor v svoji drami brezsramno razkriva, kako se rasizem in ksenofobija širita kot virus in da za nacionalizem, kako paradoksalno, sploh ni meja! Kot nekoč italijanski fašizem tudi zadrti slovenski patriotizem obnavlja identične vzorce in simbole, ki jih zlahka prepoznamo iz obdobja nacizma in fašizma. In prav ti, ugotavlja v svoji drami avtor, ostajajo ne glede na čas in meje identični. Prav zato je Meja sneženja toliko bolj subverzivna, saj identični vzorec šovinizma in ksenofobije, ki ju je izpostavljal in kritiziral v svojih delih, kritično osvetli tudi pri Slovencih.

Temelj rasizma je torej vedno strah pred izgubo lastnih privilegijev (morda z velikim žrtvovanjem prisluženih v toku zgodovine), ki bi jih danes radi ohranili brez žrtvovanja, po pravu močnejšega, ker smo bili prvi, ki smo si jih priborili.

Pred kratkim smo spremljali agonijo afganistanskih beguncev, ujetih na belorusko-poljski meji. Danes je v medijih o razmerah na tej meji vse tiho. Begunce je z njihovo stisko vred očitno dosegla meja sneženja. V istem času je v ledeno mrzli Dragonji utonila kurdska deklica, ki jo je deroča reka iztrgala materi pri prečkanju slovensko-hrvaške meje. Komentarji, ki so spremljali to nesrečo, niso vredni komentarja, in v medijih je ta dogodek, tako kot vse prejšnje, prekrila tiha snežna odeja. Pred nekaj leti je na obalo Sredozemskega morja naplavilo truplo begunskega dečka. Fotografija mrtvega fantka je preplavila svetovne medije. Na presunljivo monumentalnih platnih je dečka v sklopu svojega slikarskega opusa Eksodus upodobil tudi sloviti bosanski slikar Safet Zec, čigar sliki zapuščenega okna in tihožitja kruha na mizi sta tudi na naslovnicah dveh Markovih romanov (Balerine, Balerine in Kruh, prah), kar seveda ni naključje. Odgovora na podatek, koliko beguncev je utonilo v Kolpi in Dragonji, verjetno nikoli ne bomo dobili, kot tudi ne odgovora, koliko beguncev je mejni reki uspelo preplavati, a so jih na slovensko-hrvaški meji ujeli in vrnili na hrvaško stran. Pri ljudeh ob Kolpi se je sočutje do premočenih in izčrpanih beguncev, ki so dobesedno potrkali na njihova vrata, sčasoma sprevrglo v strah in nestrpnost. Očitno ni bilo nič drugače tudi leta 1992, ko so sorodniki iz Bosne iz romanov Marka Sosiča (ki so, kakšna ironija usode, pred drugo svetovno vojno zbežali v Bosno prav zaradi italijanskega fašizma) »potrkali« na vrata Ivanove družine, vendar so jim ostala zaprta. Zakaj? In prav odgovor na ta zakaj je Marko tako obsesivno iskal v vseh svojih proznih delih. Usoda bosanske družine slovenskih korenin, ki je med bosansko morijo leta 1992 zaprosila za pomoč sorodnike v Sloveniji, a naletela na zavrnitev, strah in predsodke, je postala osrednja tema romanov Ki od daleč prihajaš v mojo bližino in Kruh, prah, ki jo je Marko Sosič dokončno razrešil v Meji sneženja ob soočenju slovenske družine z Leilo.

Toda domoljubje je umorilo tebe, mali človek. Pregazilo in uničilo nas je na milijone. A kljub temu si odločen še naprej biti domoljub.

Tako kot Jasenka, hčerka bosanske družine iz romana Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, ki se je utopila v reki Isar, v Ivanovih sanjah in mislih obsesivno prihaja v njegovo bližino vse do njegovega psihičnega zloma, tudi Neznanka z vrečkami na vlaku iz romana Kruh, prah »posodi obraz« hčerki družine, ki ji je Ivanov oče odrekel zatočišče, medtem ko hčerka bosanske družine iz Visokega zaradi posttravmatskega sindroma pristane v psihiatrični bolnišnici v Münchnu.

Končno se Marko odloči, da bo soočil hčerko bosanske družine s slovensko družino, in v drami Meja sneženja Leila dejansko vstopi v Ivanovo družino, da bi se na lastne oči prepričala, zakaj je njej in njenim staršem Ivanova družina odrekla pomoč. Pri tem ji pomaga naključje. Pred leti ji je Ivan, ne da bi vedel, kdo je, pomagal, ko so ju s prijateljico v nekem lokalu nadlegovali nacionalistični skrajneži, kasneje pa ju usoda po »petih letih, treh mesecih in petnajstih dnevih« (kot na koncu drame pretresen izpove Ivan, ki se je vanjo ob prvem srečanju zaljubil) ponovno združi v trgovini, kjer se je Leili strgal ročaj nakupovalne torbe. Ko jo po tem dogodku Ivan povabi na svoj dom (ali bolje rečeno v Očetov oziroma njun skupni »brlog«) v naivni želji, da bi ji končno izpovedal svojo ljubezen, se zamolčane travme, ki so jih v Ivanovi družini v teh letih skrbno potlačili zaradi Očetove avtoritarnosti in šovinistične trdosrčnosti ter posledično materinega samomora, boleče razprejo. Na plano privreta Očetova nacionalistična zadrtost s sarkastičnimi in sovražnimi pripombami, prav tako pa tudi Ivanova indoktriniranost z očetovim nacionalizmom, ki se počasi, stavek za stavkom razkriva vse od Ivanove vznesene fascinacije z državno zastavo, ki mu ob plapolanju v vetru ponuja občutek varnosti, do prevzetosti ob državni himni, ki mu vzbuja občutek pripadnosti. Končno pa se ob soočenju z Očetom in njegovim zagrizenim ter sprevrženim domoljubjem, ki je več kot očitno preraslo v nacionalizem (vse od čiste zemlje brez primesi, v kateri goji gorenjske nageljčke, do »negovanja« slovenskega jezika brez vsakršnih kontaminacij), in ljubosumjem zaradi strahu ob izgubi žene, »ki je bila med svojimi ljudmi srečna« (kar je bil seveda povod za njegovo bolestno ljubosumje), zmeraj bolj boleče razpirajo silnice razmerij med akterji te drame. Še posebej osupljivo se razprejo pri dementnem in na videz nemočnem Očetu, ki nikakor ne more preboleti ženinega samomora in potlačenega občutka krivde, ki ga spretno prikriva z vztrajanjem pri šovinističnem in ksenofobnem odnosu do Leile ter avtoritarnem odnosu do sina Ivana.

Rovatti iz Kafkove povesti Brlog razbere naslednji nauk: »Bolj noro, kot čuvamo in utrjujemo dostop do svojega brloga (ali doma, če hočete), bolj se izpostavljamo vdoru drugega. Nazadnje dosežemo ravno nasprotno od tistega, za kar smo si prizadevali.«

Toda bolj ko je ostareli Oče neomajno in »noro čuval in utrjeval dostop do svojega brloga«, bolj je šlo življenje svojo pot. In ne glede na to, da je neprestano, kot sam pravi, »prežal na Leilo, da ne bi prišla v stik z Ivanom«, se je zgodilo natanko to. Še huje … Ivan se je vanjo celo zaljubil! Toda Marko gre v svoji drami še dlje! Ne glede na vse, kar je ta nebogljeni in v tragični vozel sovraštva zapredeni Reichov »mali človek« storil njeni družini, ne glede na vse žalitve, ki jih je izrekel, mu edino ona ponudi pomoč pri zavezovanju čevljev. V tistem trenutku se tudi v ostarelem Očetu končno nekaj premakne in Leili podari natanko to, kar sam najbolj skrbno in ljubeče neguje – vršiček gorenjskega nageljčka. Prav tako se v tragično spoznanje odprejo silnice tudi pri Ivanu ob spoznanju, da je ljubezen njegovega življenja njegova sestrična in zato nedosegljiva, kot seveda tudi pri Leili, ko spozna nesrečno usodo ljudi, ki so pred leti zavrnili njeno družino. In ko so silnice razprte in molk prebit, je vrnitev v stanje potlačene »normale« skrajno boleče, še posebej, ko družina ob večerji s polenovko sede za mizo. Na koncu drame ga sicer poskuša preseči od materinega samomora zaznamovana, od moža in otrok v praznem šolskem razredu zapuščena Ida, ki se v svojih morastih sanjah zazre z okna prazne šolske učilnice čez šolsko dvorišče v svojo samotno podobo v praznem domu. Ji bo uspelo ponovno vzpostaviti vez z družino sorodnikov, ki so navkljub Očetovi nesolidarnosti in zavrnitvi pomoči našli zatočišče v njihovi bližini, se na koncu drame sprašuje Marko in nam pušča tudi kanček upanja v Leilinem trpkem odgovoru.

Meja sneženja je igra o krivdi, a hkrati tudi zgodba o slutnji upanja, je zgodba o rasizmu, ki izhaja iz strahu pred izgubo in se zlahka prenaša iz generacije v generacijo, a tudi zgodba o nemogoči ljubezni in končno tudi o odpuščanju in empatiji, ki je ključ do bolj humanega sveta.

Povezava: PDF Gledališkega lista