Uprizoritev trpke in pretresljive drame o zastrupljenih družinskih odnosih, ki sprva delujejo povsem vsakdanje in običajno, je na premieri in ponovitvah v Trstu doživela lepe odzive, je povedal direktor tamkajšnjega gledališča Danijel Malalan. Z uprizoritvijo se poklanjajo v začetku lanskega leta preminulemu pisatelju, dramatiku in režiserju Marku Sosiču in ustvarjalci si želijo, da bi njegov duh, ki veje iz predstave, čim bolje raznesli po prostoru.
"Kot se je nehvaležno lotiti projekta, ki je nekako poslovilno delo nekoga, pa me je v bistvu na nek način to postavilo kot režiserja v udoben položaj. Zelo jasno je bilo že v začetku, da ne gre za nek moj avtorski projekt, ampak da je to v prvi vrsti Markova predstava," je izpostavil Vojnović in pojasnil, da je ekipa tako znotraj tega gradila like in zgodbo.
Igralka Nikla Petruška Panizon je pojasnila, da je Sosič skozi to besedilo na nek način obnovil ves svoj opus, zato se je na začetku zdelo, da bodo zaradi zgoščenosti dramo težko postavili na oder. Vendar pa, kot so ugotovili, lahko tišina včasih zelo velika pove.
Tudi ostali igralci, in sicer Primož Forte, Borut Veselko in Živa Selan, so povedali, jih je pri nastajanju predstave hitro prevzela posebna energija in povezanost. Direktor Prešernovega gledališča Kranj Jure Novak pa prav v tem, da se tvorijo nove gledališke skupnosti, vidi izjemen pomen koprodukcij. Tokrat sta dva tržaška igralca, en kranjski in ena gostujoča igralka ustvarili pravo gledališko družino, kar se v predstavi, kot je poudaril, tudi pozna.
"Na nek način smo tekom tega študija resnično postali neke vrste družina, kar je sicer vedno želja ustvarjalcev, ni pa to običajno," je povedala dramaturginja Marinka Poštrak. Ob tem je pojasnila, da je tudi tema Sosičeve drame družina.
Presežek drame vidi v večplastnosti dramskih likov in njihovi človeškosti, v kateri Sosič neizprosno išče izvorne korenine nacionalizma in ksenofobije. Meja sneženja je igra o prikrivanju, zgodba o nestrpnosti do tujcev, ki korenini v globokih družinskih travmah in se prenaša iz generacije v generacijo, dokler se ta krog ne preseka z odpuščanjem in toleranco.
"Predstava ne daje odgovorov, odpira pa številna vprašanja," je povedal Vojnović. Tako se vsak gledalec lahko tudi sam odloči, ali posamezne like obsoja ali ne, predvsem pa jih poskuša razumeti. Vojnovića je presenetilo, koliko ljudi mu je po tržaških ponovitvah povedalo, da jih je predstava ganila do solz. Prav to, da se gledalcev tisto, kar vidijo v gledališču ali filmu, dotakne, se Vojnoviću, za katerega je to prva odrska režija, zdi posebej pomembno.
Kot ocenjuje Veselko, Sosič v svoji drami govori predvsem o tem, da si sami izbiramo, kako bomo v svojem okolju delovali. V življenju počnemo dejanja, ki so vredna obsojanja, a za to še ni potrebno, da bi nekoga ožigosali. Treba je soditi o dejanjih in ne tega direktno prenašati na človeka, o sporočilu drame razmišlja Veselko, ki si želi, da bi s predstavo občinstvo pripravili do intimnih razmislekov.
Pri uprizoritvi so sodelovali tudi asistent režije Francesco Borchi, kostumografinja Jelena Proković, scenograf Marco Juratovec, avtorica glasbe Tamara Obrovac, oblikovalec luči Jaka Varmuž, oblikovalec maske Matej Pajntar in lektor Jože Faganel.