»Vprašal sem se, kaj je tisto, kar je pri njem najbolj pristno. Pripravljen si je izmišljevati, kaj se bo zgodilo, sem si na mah odgovoril.« (Emil Filipčič: Serafa s Šarhove 2)
In zgodilo se natanko to, kar sta avtorja v Butnskali napovedala. Zgodil se je zgodovinski dogodek, zgodila se nam je samostojna država, zgodila se je nacionalna evforija in zgodil se je padec v primitivni kapitalizem, vstop v Evropsko unijo in NATO, zgodil se je Bruselj in njegov neoliberalistični trdi »objem«, zgodile so se vstaje, protesti in žal celo bodeča žica okoli naše države ... Zgodil se nam je moralno-etični razkroj in razpad sistema. Še pred tem se je zgodila komunistična revolucija z vsemi anomalijami, zgodila se je zgodovina Slovencev v navidezno varnem okrilju t. i. »bratske« SFRJ, katere zgodovino in vse njene abotnosti sta avtorja v Butnskali lucidno analizirala in napovedala začetek njenega konca. In če se je leta 1979 ta napoved zdela zgolj kot odštekan, zadet in absurden štos, danes to odštekano zadetost in absurdnost še kako prepoznavamo kot našo (pol)preteklo zgodovino in tudi čisto konkretno realnost, ki jo še kako zelo pristno živimo. Zgodila se nam je čisto pristna Butnskala, ki je dobesedno zgrmela na naše trde betice, ker smo se, trdobučneži, tako vneto in tudi preveč zadeto butali vanjo, a razsvetljenja žal nismo dosegli. S fanatičnim in zadetim butanjem smo jo tako zamajali – ta simbol prodornosti in enovitosti –, da je zgrmela na nas z vso težo in močjo ter nas zmlela in še bolj kot kdajkoli razklala na dvoje. Danes je sicer res nastopil čas »razsvetljenja«, a prišel je očitno prepozno!
Emil Filipčič in Marko Derganc sta bila v Butnskali vizionarja. Sledila sta nezavednemu oziroma podzavestnemu, kar Filipčič čez natanko trideset let v intervjuju v reviji Literatura tudi jasno izpove, ko pravi: »Demonija je, da se prepustiš podzavesti. Kar govoriš, ne da bi vedel, kaj. Demonska je resnicoljubnost.« Skoraj identično o nastanku Butnskale v enem svojih intervjujev govori Marko Derganc: »Midva leta 1979 nisva nič mislila na politični kontekst. Nisva nič mislila. Ampak seveda, iz začetnega norčevanja je nastala vizija strahovlade, diktature in totalitarnega režima. […] Vsakdo je videl, kar je hotel videti, in tudi danes vsak lahko najde v stripu svojo zgodbo.« Butnskala je postala simbol in metafora za nekaj, kar je že ves čas nezavedno tlelo v slovenski naciji, a tega nezavednega še ni (z)mogla prav prepoznati, uvideti in poimenovati. Zato je butnskalarski »demoniji« s teoretično nonšalanco literarne teorije in terminologije pripela značko ludizma in z njo opravila (namerno ali zgolj zaradi ideološke zaslepljenosti) kot z neobvezno zajebancijo, ki se igračka z besedami in izmišljijami. Toda danes še preveč jasno prepoznavamo Butnskalo v vsem njenem grotesknem absurdnem humorju kot demonično vizionarsko groteskno politično satiro, ki lucidno prikazuje našo realnost in ontološko večno razcepljenost slovenskega naroda, razcepljenost, ki ji ni videti konca in ki se ji »smejeta in krohotata«, kot pravi Filipčič (v intervjuju v reviji Literatura, julij-avgust 2009), »Franz Kafka in Max Brod« pa tudi Thomas Bernhard in Stanisław Ignacy Witkiewicz, bi pridodala še sama. Prepoznavamo jo kot stanje sveta, v katerem živimo, in seveda tudi kot našo tragikomično izpisano zgodovino, ki gre v kolobarju svojo nezadržno absurdno pot. V Butnskali danes s smehom in grozo prepoznavamo sprva komunistične aktiviste, partizane in pozneje objestne zmagovalce na belem konju in oblastnike, prepoznavamo našo »zmagovito« NOB, obenem pa stalinistične povojne procese in Goli otok (kjer je kazen temeljila na sizifovskem razbijanju in metanju skal v morje!) in tudi ideološko indoktrinacijo, kulturno, gospodarsko, notranjo in zunanjo politiko in njihove politike ter ministre, njihov pohlep po oblasti, primitivizem ter objestnost. Prepoznamo seveda Eminenco in večno ali že kar pregovorno slovensko razcepljenost na butnskalarje in frotiste, ki se na vekov veke borijo za politično prevlado s fanatičnim in celo mazohističnim butanjem v skalo ali z zadrtim frotiranjem po vsem telesu. Prepoznamo pa seveda tudi Ervina Kralja kot tretjo »resnico« butnskalarske mentalitete, posameznika, ki je obtičal vmes, med butnskalarsko in frotistično skrajnostjo, ali bolje rečeno tistega obstranca, ki se v vseh časih sprašuje enako: »kdo sem, kaj delam tu in kdo vlada temu svetu«.
Med Butalci in Butnskalo se v vsej pristni absurdnosti razprostirata psihogram in sociogram slovenskega življa, butastega, zaslepljenega in fanatizmu zapisanega, življa, ki v kolobarju brumno hodi svojo romarsko pot po kolhozih in kolovozih slovenske trdobučnosti in hvala bogu – po zaslugi Butnskale Emila Filipčila in Marka Derganca – tudi bridke, a neizmerno igrive samoironije, satire in groteske. Izhodiščna kota te poti je čustveno deformirana družina in posledično družba, ki si zmeraj znova išče utehe v orientacijski točki t. i. empirične družine, ki jo vodi včeraj ta, danes drugi fanatizmu zapisani in nadvse oboževani Eminenca. In prav te družine, ki ponuja zatočišče vsem zavrženim, zafrustriranim, travmatiziranim kot tudi prefriganim in butastim, si vsak zaveden Slovenec že od vekomaj neutešno želi, jo išče in časti kot punčico svojega očesa. Ta, za Slovence tako neizbežna empirična družina se razteza (če se osredotočim samo na »bližnjo (pol)preteklo zgodovino«) od zaslepljene in fanatične pripadnosti materi Partiji, ki se še danes boči do sentimentalne jugonostalgije na eni strani, vse do fanatične in zaslepljene pripadnosti materi Cerkvi na drugi, in posledično do skrajno nacionalističnih obujanj slovenske naci-onalnosti ter seveda do vseh new-ageovskih neoliberalističnih sekt in feht, ki spretno manipulirajo s človeško butastostjo in naivnostjo in butnskalarski butn, butn, butn pervertirajo v novodobno mantro happy, happy, happy, pri tem pa krepko služijo!
Prav ta nezadržna želja po fanatični pripadnosti empirični družini, ki je tako duhovito in plastično predstavljena v Butnskali, je Slovence leta 1945 pripeljala do Socialistične federativne republike Jugoslavije in leta 1991 do samostojne države Slovenije. V prvi smo bili kot narod zmeraj nezadovoljni, ker smo bili premalo samostojni, v drugi ne vemo, kaj pravzaprav početi s to preveliko samostojnostjo, razen seveda tistih na oblasti, ki to zase vedo še predobro ... Vsi drugi pa bodisi iščejo utehe v novodobnih sektah in fehtah, pardon, strankah, ali pa iz nje bežijo ali so že zbežali v Afriko, na Novo Zelandijo, v Avstralijo, na Kanarske otoke ali se hočejo čim prej z Moon Maschine teleportirati na Luno ali celo kar v Vesolje. In vse to sta avtorja v Butnskali vizionarsko napovedala in si izmislila že davnega leta 1979, ko še ni bilo videti tako strašno, ampak se je zdelo odštekano in ludistično.
Toda po drugi strani, če seveda vsaj malce pobliže pogledamo Filipčičev dramski in prozni opus, zelo hitro ugotovimo, da seveda vsa nezavedna politična subverzivnost v Butnskali le ni tako nezavedna, razen seveda če ni vse, kar je napisal, plod nezavednega, kar bi lahko bilo še prav poseben izziv psihoanalitikom in raziskovalcem ter razlagalcem njegovega literarnega opusa. Kot sin borca NOB in polkovnika JLA je Filipčič, rojen v Beogradu, še kako dobro poznal in na lastni koži izkusil »tekovine naše revolucije« in se iz njih v svojih delih prav pošteno in »odštekano« ponorčeval. Še več ... Njegovi romani, še prav posebno pa drame so izrazito prepojeni s političnim kontekstom, ki ga je spretno »zamaskiral« z igrivim verbalnim humorjem. Svet, ki ga v svojih dramah misli Emil Filipčič, je na neki specifičen način shakespearjanski (saj je konec koncev tudi v njegovih dramah ves svet oder!) in »oplemeniten« s kafkovsko brezizhodnostjo in birokratizacijo in Gombrowiczevim ter Witkiewiczevim grotesknim humorjem, z drastičnimi in nepredvidljivimi obrati ter neštetimi mimikrijami in vlogami ter seveda jezikovnimi »akrobacijami« ..., skratka, to je skrajno politično zaznamovan svet, ki se koti v nedrjih jezika in obožuje metafore, da ne rečem meta-fore, in v katerem se znajde posameznik, ki pa ga v nasprotju s Hamletom ne poskuša uravnati, ampak ga je sposoben samo opazovati, ga reflektirati ter se iz njega sarkastično in jezikovno sočno norčevati. Začenši s Keglerjem 6, pa vse od Altamire in Atlantide, Ujetnikov svobode preko Božanske komedije in Psihe do drame Told, če omenim samo njegove najbolj znane igre – in tudi Butnskala ni nobena izjema –, Filipčič detektira svet in stvarnost ne le zgolj lokalno, ampak presenetljivo globalno, kot skrajno absurdno, a vendar natančno premišljeno in spretno vodeno politično manipulacijo, ki ji posameznik, da ne rečem celo intelektualec, nikakor ni kos, tako kot tudi njegovim dramam s tem sporočilom nikakor niso bili kos takratni gledališki kritiki in teoretiki. V času, ko je večina njih živela v komunistični utopiji in verjela, da je Tito predsednik sveta, Filipčič v Ujetnikih svobode natančno definira razmerja moči v svetu in boj za oblast. V Ujetnikih svobode se antični bogovi (ki jih lucidno prepozna kot politično in ekonomsko svetovno elito) borijo za moč in oblast, ki je kot razmerje sil razdeljena med Ameriko, Sovjetsko zvezo in muslimanski svet, medtem ko se v Keglerju 6 za politično moč borijo lokalni slovenski veljaki z vsemi prefriganimi in skrajnimi sredstvi v obliki Patološkega inštituta in Župnišča pod vodstvom Mlekarne. Danes nam ta Filipčičeva duhovita »izmišljija« oziroma »odštekanost« zveni več kot preveč (po)znano in na srečo je to davnega leta 1981 že prepoznal dramaturg Tone Partljič, saj je v gledališkem listu ob uprizoritvi Keglerja 6 smelo zapisal: »Mlekarna, Patološki inštitut in Župnišče ali 'borba' za oblast ... Če naj gledališče drži prirodi 'tako rekoč zrcalo', tedaj Filipčičev Kegler 6 (toliko je bilo namreč doslej verzij in po avtorjevem zagotovilu jih je še več, saj Kegler ne more biti nikoli do kraja napisan) drži to zrcalo, ki pa je seveda fantastično, nesorazmerno, popačeno, svet, kot bi bil in ne kot je ... Vendar je le ogledalo in črna sarkastična verzija. Prestanimo jo dobro vsi skupaj!« Danes lahko samo še ugotavljamo, da boja med Mlekarno, Patološkim inštitutom in Župniščem, ki mu je avtor držal zrcalo, dejansko še ni konec in da v njegovem zrcalu danes ne vidimo fantastično nesorazmerno popačenega sveta, ampak strašljivo stvarnega in da se je »črna sarkastična verzija sveta, kot bi bil in ne kot je«, žal dobesedno uresničila! Filipčič je tako kot Ionesco zagrabil stvarnost natanko tam, kjer prestopa meje verjetnega in se podaja na področje čistega absurda in norosti družbene in politične realnosti. Ta je tako nepredvidljiva in spremenljiva, kot so spremenljive situacije, zapleti in liki iz njegovih dram. A če je pred tridesetimi leti v Filipčičevih dramah realnost še bila videti neverjetna in absurdna, danes ta absurd prepoznavamo kot konkretno družbeno realnost, ne glede na masko, ki si jo nadeva. In nikakor ni naključje, da je večina dramatikov absurda totalitaristične sisteme opisovala na podoben način, kot stvarnost pa jih v vsej groteskni demoničnosti prepoznavamo šele zdaj, ko so v informacijski dobi popadale vse maske. Podobno lahko zatrdimo za vizijo sveta v Psihi, ko nam v evforiji samostojnosti še na kraj pameti ni prišlo, da bo že čez nekaj let nastopila totalna (raz)prodaja slovenske Duše/Psihe. Filipčičeva dramatika je prepolna transcendentalnih obratov in transcendentalnih min, na katere naletimo in se na njih raztreščimo v vnemi, da bi zakrpali bit bivajočega, tako kot to v Atlantidi poskuša narediti Tine, potem pa nam na koncu koncev ostane v rokah, tako kot Tinetu, zmeraj znova »ista krparija in nič drugega!«.
Prav tako nam je ostala v rokah »ista krparija« v Butnskali, saj več kot očitno nismo dobro prestali silnic moči, razdeljenih med butnskalarji in frotisti, ki se še zmeraj prav tako vneto kakor nekoč borijo za oblast. Kot tudi na globalni ravni nismo presegli političnih silnic merjenja moči med Grčijo, Nemčijo, Ameriko, Veliko Britanijo, Rusijo in Kitajsko. Še huje ... Te silnice so se samo še okrepile! Ne nazadnje se prav zaradi Fanči in njene nore fanatične želje, da bi napadla Grčijo, skoraj zgodi državni udar, ki se mu avtorja potem v Butnskali spretno izogneta s srečno politično poroko ali bolje rečeno s komplotom vojaške ministrice, generalmajorke Fanči, s polkovnikom Kuglo. Skoraj identičen srečen konec s poroko doleti tudi Psiho, ki je iz lokalne, danes še kako prepoznavne slovenske »politične prakse« prav tako preraste v globalno politično satiro o prodaji ali mitološko rečeno »žrtvovanju« slovenske Duše japonskemu multimilijarderju Ogabeju.
In kdo je v tej tragikomični zgodbi političnih mahinacij in večnega boja za oblast Ervin Kralj in kakšno je njegovo mesto v butnskalarskem svetu? V Filipčičevem dramskem in proznem opusu namreč prav Jaz – prvoosebni pripovedovalec – zaseda osrednje mesto in tako je tudi v Butnskali. Kot ugotavlja Aleš Berger v gledališkem listu Altamire (SNG Drama Ljubljana, sezona 1984/85, uprizoritev 2), je »Jaz – osrednja postava Filipčičeve igre – do kraja razpršen in dezorientiran, ko se poskuša konstituirati predvsem med lastnimi izmišljeninami in prividi«. Tudi Ervin Kralj v Butnskali je tisti, skozi čigar oči gledamo butnskalarsko norost vse od fanatične sekte prek boja (s steklimi lisicami) za oblast med butnskalarji in frotisti do končne zmage in formiranja nove Države, kar nikakor niso zgolj izmišljenine in prividi, ampak še kako prepoznavna stvarnost. Toda kljub prizadevanju Profesorja in Eminence, da bi Ervina Kralja pritegnila med aktivne člane butnskalarjev, je ta edini, ki ga čredni nagon ne potegne v svoj vrtinec in ki ne podleže masovni butnskalarski histeriji butanja z glavo v Skalo. Ervin Kralj namreč ves čas dvomi, čeprav ne naredi ničesar, da bi spremenil tok stvari. Ervin Kralj je tipični Filipčičev junak in prvoosebni pripovedovalec, kakršnega srečamo v večini njegovih dram in romanov. Včasih se razcepi, v Butnskali pa v svojem dvomu ostaja enovit in neomajen. Edini je, ki si ne pusti obriti glave, edini, ki vztraja v svoji opazovalski poziciji ..., vendar kljub vsemu nikoli aktivno ne poseže v dogajanje. Ervin Kralj je prav tako (čeprav na drugi strani) tipični Slovenec, ki pusti sistemu, poblaznelemu sektaštvu in absurdni državi, da gre svojo pot, čeprav še kako ve, da ta ni prava in da ne pelje nikamor. Ervin Kralj je večni outsider in dvomljivec, ki situacijo sicer vidi v vsej njeni absurdnosti, a ne zmore akcije. V Altamiri ga avtor opiše s temi besedami: »Totalno sem odštekan. Pišem se Robert Lenič. Vso noč sem kadil joint za jointom in zraven pil renski rizling. Slikal sem na steno svoje sobe, nekakšen načrt, sliko, plan bodočnosti, ki se je tikala mene. To se pravi, hotel sem končno dobiti dejanje od sebe.« Dejanje, ki ga dobi od sebe, je življenje v paralelnem svetu, je življenje v literaturi in zanjo in beg v omamo. Tudi Ervin Kralj se buta, a ne tako kot butnskalarji. Ervin Kralj se ga butne z alkoholom in travo, da se umakne v svoj svet, v intimni svet domišljije, in tako preživi. Njegov ego je drugačen od butnskalarskih butastih bitk s frotisti, njegov ego premaga silnice svetovne razporeditve moči s tem, da se ga butne in gre svojo literarno pot, medtem ko grejo butnskalarji in frotisti svojo butasto pot. Tako nekako ga opredeli tudi Filipčič sam v intervjuju v Sodobnosti, ko pravi: »In mar nisem odigral vloge Ervina Kralja v Butnskali kot nekdo, ki hoče na fin način priti skozi? Lahko bi zahteval, da me namaskirajo in oblečejo v Fanči in Eminenco in Kuglo in Valentinčiča, ne, jaz sem hotel odigrati enega samega človeka. Zdi se mi, da sem hotel odigrati študenta, ki bo nekoč mogoče tudi sam postal profesor. Na primer profesor kreativnega pisanja, po domače ustvarjalnega pisanja. Šolski tip od glave do pete. Jaz pa sem pisal in igral, z umetnostjo sem se ukvarjal zato, da bi postal naraven človek.«
In prav ta nezadržna pot naravnega, čeprav tudi butnjenega človeka, ki sicer z izjemno lucidnostjo registrira na videz absurdne, a še kako realne silnice političnih moči in tako nonšalantno in izjemno duhovito, z grotesknim humorjem govori o njih in hkrati o naši večni butnskalarščini, je Bunskalo od radijske igre in filma pripeljala do predstave, čeprav moja »zgodovina« Butnskale ne sega v leto 1979, ampak v leto 2014, ko jo je Marko Derganc ustripil. Za to, da bi v živo poslušala Butnskalo, sem bila premlada in predaleč v provinci. Do Maribora Radio Študent takrat, kot še danes, ni segel. »Fragmente« Butnskale sem imela priložnost poslušat na Radiu Ga-Ga, izvirne Butnskale pa pravzaprav ne vse do pred kratkim. Film Francija Slaka sem seveda gledala, a me žal ni navdušil. V bistvu mi po ogledu ni bilo jasno to, kar mi je jasno danes. Prvič me je Butnskala butnila, ko sem v Sobotni prilogi Dela prebrala Dergančev intervju z Jelko Šutej Adamič; v njem me je s svojimi lucidnimi odgovori popolnoma očaral. Potem ko sem prebrala intervju in strip, sem v bistvu prvič zares preposlušala radijsko igro in se še isto noč vsa osupla in evforična odločila, da jo moramo uprizoriti. Na srečo je bila direktorica naslednje jutro, ko sem ji povedala za idejo, takoj ZA! In na srečo je bil ZA tudi režiser Vito Taufer in malce pozneje še Slovensko mladinsko gledališče. Očitno je bila za moje razumevanje Butnskale potrebna prav ta stripovska in časovna distanca, da se mi je zazdela še kako živa in aktualna za naš čas in temeljito revizijo slovenceljstva, saj kot ostra in subverzivna, a hkrati neizmerno smešna satira in groteska razkriva sámo in zmeraj znova zakrpano bit slovenskega naroda. Očitno sta jo avtorja tako spretno zamaskirala z meta-forami, da je takratni režim ni prepoznal kot politično subverzivne, kar v bistvu je. Butnskala ni le kultna (karkoli že to pomeni) radijska igra zaradi norčevanja Emila Filipčiča in Marka Derganca in njunega spretnega interpretiranja vseh vlog v igri, ampak je predvsem prikaz, obsodba in posmeh vsakršnemu fanatizmu in ideološkim zaslepljenostim v slogu Chaplinovega Velikega diktatorja in seveda predvsem lucidna diagnoza slovenske blaznosti, ki jo je Filipčiču in Dergancu z neizmerno lahkotnostjo improvizatorjev uspelo prestaviti v komični kontekst in iz nacionalne tragedije narediti komedijo, v kateri smo se Slovenci zagledali v ogledalu, se celo prepoznali ter se ob tem neizmerno zabavali in nasmejali. In prav zato je danes čas, da se Butnskale lotimo totalno zares, saj tokrat res gre zares. Kot v vsaki dobri komediji!
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/9,6Mb)