Uroš Grilc: Večji delež odločanja o kulturno-političnih zadevah naj se prenese na stroko (intervju)

Vsi vaši predhodniki so ob začetku svojega mandata napovedovali nujnost modernizacije kulturne politike, toda ostalo je zgolj pri tem - napovedih. Kako boste vi ukrepali, da ne boste ponovili vzorca?

Moja napoved glede novega kulturnega političnega modela se veže predvsem na sistemske spremembe, ki bodo v roku enega leta predlagane v osnutku novega zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). Sedanji kulturno-politični model v Sloveniji je obtičal nekje na pol poti med izrazito državnim modelom, ki ga najmočneje predstavlja Francija, in modelom odmika države od odločanja o vsebinah, ki je značilen za skandinavske države. Razmere na kulturnih in umetniških področjih ter pričakovanja kulturne sfere, ki se že skoraj desetletje nahaja v fazi stagnacije, v nekakšnem stanju onkraj dobrega in zlega, terjajo bolj dinamično in življenjsko kulturno politiko. Tudi bolj učinkovito in odzivno. Oba omenjena modela, francoski in skandinavski, sta sicer zelo uspešna, čeprav oba temeljita na drugih načelih. Nobeden od njiju tudi ni kratko malo prenosljiv na Slovenijo, francoski denimo zaradi izredno obsežne birokracije nasploh ni prenosljiv na nobeno državo. Za primer: v Centre national du livre je zaposlenih 70 uslužbencev z zelo specializiranimi nalogami, v slovenskem pandanu, Javni agenciji za knjigo RS (JAK), pa pet. Prva je pravi arzenal podatkov o celotnem delovanju knjižnega trga in stanju bralne kulture, JAK je še daleč od takšnega servisa.

Vi ste torej na strani skandinavskega modela...

Da, bolj dinamičen skandinavski model je tisti, ki je za naše razmere v tem trenutku primernejši predvsem zaradi težnje, da naj se večji delež odločanja o kulturno-političnih zadevah prenese na stroko. ZUJIK naj bi prinesel novost, da minister nikakor ni vpet v odločanje o konkretnih podporah programom in projektom, odločilno vlogo in odgovornost naj imajo torej strokovne komisije. Skandinavski model bi moral biti zgled tudi pri upravljanju javnih inštitucij, se pravi pri pristojnostih svetov javnih zavodov. Tudi v javnem sektorju mora biti dana možnost večletnega načrtovanja programov, kar je edino smiselno in kar, paradoksno, pri nas že poznamo pri nevladnih izvajalcih javnih kulturnih programov, ki imajo tri ali štiriletne pogodbe o sofinanciranju, medtem ko imajo javni zavodi le enoletne. Večja vloga stroke pa neizbežno potegne za seboj tudi večjo in transparentnejšo odgovornost.

Smo dovolj zreli za takšno višjo stopnjo demokracije in odgovornosti?

Menim, da je čas zanjo in da v kulturi premoremo toliko vizije. In še nekaj je bistveno pri vseh sistemskih spremembah: prenehati govoriti o izenačevanju pogojev med producenti in lažno polarizirati javni in nevladni ter zasebni sektor, nasprotno, čas je, da izostrimo razlike med statusi samozaposlenih v kulturi, 2330 jih je na današnji dan, med nevladnimi organizacijami - preko 3000 društev - ter javnim sektorjem (slabih 6300 zaposlenih) ter na tej osnovi določimo najboljše pogoje za vsakega izmed njih. Vsi trije ustvarjalni stebri so ključni za razvoj kulture, vsi trije se med seboj razlikujejo in te razlike pomenijo bogastvo in raznolikost kulturnih izrazov ter realno moč slovenske kulture, zato se jim velja diferencirano posvetiti. No, če se za hip ustavim pri najšibkejšem členu, pri samozaposlenih v kulturi. V kratkem bomo projektni skupini predstavili predlog ukrepov, ki bodo glede na poslabšanje položaja spričo sprejetja svežnja pokojninske zakonodaje, ki je povsem obšlo specifike kulture, ne le popravili napake, temveč ponudili tudi boljše pogoje glede na prejšnje okoliščine.

V koalicijski pogodbi piše, da naj se kultura čimbolj osamosvoji od javnih sredstev. Med kulturniki je to vzbudilo skrb, ali jih nemara pošiljate na trg?

Slovenska kultura je, zaradi obsega in delovanja jezikovno omejenega kulturnega trga, na vseh področjih bistveno odvisna od javnih sredstev, ki zagotavljajo kakovost kulturne produkcije, njeno raznovrstnost in dostopnost. Slovenska kultura je javno-finančno glede na svoje rezultate in obseg produkcije nedvomno podhranjena. Zato je nujno razmišljati o tistih virih, ki doslej niso bili dovolj izkoriščani, najprej o delovanju tistih kulturnih trgov, ki so vpeti v sfero gospodarskih dejavnosti. V prvi vrsti so to kreativne industrije, kulturni turizem, film, področje knjige, arhitektura in oblikovanje ipd. Kulturna politika mora spodbuditi druge javne politike, gospodarsko, šolsko, znanstveno, davčno in druge, da se razvoj teh trgov spodbudi, da se poveča dostopnost kulturnih dobrin, po mojem mnenju so tu možnosti realne. Obenem vemo, da v sedanji finančni situaciji pričakovanja o povečanem proračunskem deležu za katerokoli od negospodarskih dejavnosti niso realna. Proračun za kulturo v zadnjih dveh letih je bil bistveno okrnjen: s 198 milijonov v letu 2011 na 170 milijonov v letu 2013, nesorazmerno glede na ostale resorje. Upam, da uspem to sliko popraviti. Ena od možnosti se obeta v letu 2014, ko se odpira nova finančna perspektiva, ki bo eden izmed ključnih pokazateljev, kako se je kultura uspela s svojimi razvojnimi projekti umestiti v kolač evropskih sredstev in prispevati svoj delež k razvojnemu zagonu Slovenije.

Tozadevno veliko stavite tudi na lokalne skupnosti.

Ne po naključju. Skoraj toliko sredstev, kot jih kulturi namenja pristojno ministrstvo, jih vsako leto namenijo tudi lokalne skupnosti. Njihovo vlogo je državna kulturna politika zelo podcenjevala, čeprav se sinergije tu ponujajo same od sebe. Seveda, skupaj z lokalnimi skupnostmi je treba bistveno bolje načrtovati razvojne projekte, v največji meri investicijske. Te komunikacije doslej ni bilo dovolj. To je ena izmed bistvenih sprememb, ki sem jih napovedal.

Kulturno javnost je v zadnjem času pretresala usoda Javne agencije za knjigo in Filmskega centra. Kako boste postopali, da se v obeh agencijah razmere umirijo, krenejo na pravo pot?

Robustnost zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) je pustila posledice, ki jih moramo karseda hitro odpraviti, logika varčevanja, ne glede na to, koliko to stane, je pripeljala do takšnih absurdov, kot so tarifniki za prijavitelje na javne razpise na obeh agencijah. To urgentno popravljamo. Nedavni pogovor s filmarji je bil zelo konkreten in zame primer, kako mora potekati sodelovanje med strokovno javnostjo in nosilcem kulturne politike bistvenega pomena. Celotna filmska stroka se je združila v iniciativo in zdaj oblikuje svoj predlog celovite strategije na področju filma, ki sega od avtorjev, producentov, do distributerjev, kinematografov in filmske vzgoje. Zadali smo si konkretne roke in menim, da smo vsi sprevideli, da čas in razmere terjajo celovit pristop, ki edini obeta razvoj področja.

Podobno pobudo pričakujem na področju knjige, kjer prav tako še vedno nimamo jasno začrtane celovite politike. Z direktorjem Alešem Novakom sva imela zelo konkretno debato v to smer in tudi v smer, kako JAK določiti dolgoročne cilje in vizijo. Strinjala sva se, da je JAK vladni organ, ki je zadolžen za to, da se preko njega oblikujejo različne politike, ki zadevajo status knjige. V naslednjih tednih bomo v tej smeri predlagali tudi spremembe zakona o JAK, v katerega se je v zadnjem parlamentarnem branju prikradla nedoslednost glede na opredelitev njegovega poslanstva: svet javne agencije bo odslej vitkejši in večinsko zastopan s predstavniki civilne družbe, se pravi vsemi členi knjižne verige: pisatelji, prevajalci, založniki in knjižničarji. Doslej zadnja dva člena nista bila zastopana, zato sem večkrat zapisal, da javne agencije za knjigo pravzaprav še nimamo.

Ko ste bili predlagani za ministra, se je na to ostro z javnim pismom odzvalo društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti - Asociacija. Očitali so vam predvsem, da ste kot načelnik za kulturo na ljubljanski občini v deprivilegiran položaj postavili nevladno kulturo. Kako jim odgovarjate?

Na moji predstavitvi pred odborom za kulturo sem s številkami zelo jasno opredelil moje mnenje do tega javnega pisma, v katerem, pomenljivo, ni ene same številke ali konkretnega podatka o tem, koliko sredstev je Mestna občina Ljubljana (MOL) namenjala nevladnim organizacijam. V letu 2013 se na MOL za financiranje programov, projektov in upravljanja kulturne infrastrukture nevladnim organizacijam namenja 2,4 milijona evrov, kar je praktično identična vsota kot leto poprej in kar je z vidika radikalnih zmanjševanj proračunov za kulturo unikum med evropskimi mesti. V tej vsoti ni sredstev za ljubiteljsko dejavnost, ki je v celoti namenjena društvom s področja kulture, to je 450.000 evrov, kaj šele sredstev, ki jih javni zavodi namenjajo sodelovanju z nevladnimi organizacijami, k čemur smo jih sistematično spodbujali. Dejstva torej govorijo drugače od pavšalnih navedb. Samo pismo in dikcija sledita diskurzu, ki mi je tuj, je pa pomenljivo, da sta ga od parlamentarcev povzela samo Branko Grims in Jožef Jerovšek. Ali kot pravi Lacan, pismo vselej najde naslovnika. Da ne bo pomote. Asociacija je zame vedno bila in bo pomemben sogovornik in ima odprta vrata za svoje predloge, kritike in pobude.

Če se pomudiva še pri vaši predstavitvi. Nekateri so vas opomnili, da medijski politiki niste namenili prav veliko besed. Prav izostala verjetno ni?

Kot sem povedal na predstavitvi, je Nacionalni program za kulturo (NPK) tisti strateški dokument na področju kulture, ki bo podal strateške usmeritve na vseh področjih kulture. V okviru nastajanja tega programa v naslednjih dveh mesecih, ko ga bomo predložili v javno razpravo, se bodo na vseh področjih zgodili premisleki, kar seveda velja tudi za področje medijev. Res pa je, da sem zelo realno povedal, da glede na zapletenost in zahtevnost medijske zakonodaje v enem letu ni pričakovati velikih sprememb. Moj program je zelo osredotočen na enoletno delovanje, kar pa ne pomeni, da to ne bi imelo večletne vizije. Potrebno bo premisliti zakon o medijih, zlasti z vidika natančnega definiranja javnega interesa, ki se je po mojem mnenju bistveno spremenil zaradi novih razmer na v medijski krajini. Potreben bo premislek zakona o RTV, odločitev o višini prispevka, pa tudi izvajanje odločb ustavnega sodišča glede vlaganja RTV v domačo filmsko produkcijo.

Ko sva že pri medijih. Ste proteste spremljali s pomočjo medijev ali ste bili nemara tam, med protestniki, vstajniki?

Z izjemo četrte vseslovenske vstaje sem se udeležil vseh, saj me je obetajoči duh upora in potreb po novi politiki absolutno animiral v smer, da se določenemu načina delovanja politike iztekajo dnevi. Res pa je, da me prvi poskusi sežetka zahtev niso prepričali v to, da gre res za spremembe, še več, Cankarjev dom je bil zame veliko razočaranje. A duh upora je še živ in to me veseli in navdaja z upanjem. Moje delovanje na ministrstvu za kulturo vidim tudi v izzivu, da se spremeni podoba ministrstva v smeri služenja kulturi in kulturnikom, da vpeljemo drugačen način komuniciranja, drugačen javni servis, ki bo imel vseskozi odprta vrata. Povedano drugače, Jože Vogrinc se je nekoč vprašal, kaj je kultura. Je kultura to, kar financira ministrstvo za kulturo? Nikakor ne samo to.

Ste doktor filozofije. Kaj pogrešate čase, ko ste pisali filozofske tekste, jih prevajali?

Čeprav je ta filozofska dimenzija vezana na nek drugi čas, je moja podstat in ji ne morem ubežati tudi pri delovanju, načinu razmišljanja in obnašanja. Upam, da jo tudi v teh časih čim večkrat srečam.