Komentar lekt. Mite Gustinčič Pahor k četrtemu prizoru: V četrtem prizoru najdemo največ neposrednih citatov iz Sanjske igre. Ko Olivia tarna o tem, da nima domišljije za svoj prizor, jo skuša Rolf navdahniti s citati iz Strindbergovega teksta, na katere mora ona poiskati asociacije. Tako se tu pojavi npr. cvetlica z imenom sinji omej (v prevodu Boruta Trekmana), ki se v švedščini imenuje »stormhatt« ali »nevihtni klobuk«. Olivijina asociacija na to besedo so Smrkci in Gandalf. Kaj storiti v prevodu? Odločili smo se za drug možni slovenski prevod in sicer »preobjeda«, na katero smo (sicer na nek način usmerjeno) asociirali Telebajske in Garfielda.
Drug podoben primer je »ribiška mreža z zabojem za ribe« ali v švedščini »sänkhåv och en sump«. »Sump« v švedščini pomeni med drugim tudi »kavna usedlina«, zato se Olivia na to frazo odzove z: »čeprav je naročil navadno belo kavo«. Naša različica njenega odziva je: »...a jih [ribe] bo na lim lovil?«.
Naslednja večja dilema je bila uporaba besede »črnuh« oz. »zamorec«, švedsko »neger«, ki jo Olivijina mama vztrajno uporablja v prepričanju, da je beseda nedolžna. Čeprav ne enoglasno smo se odločili za »črnuh«, ker se nam je beseda zdela bolj žaljiva od izraza »zamorec«.
(lekt. Mita Gustinčič Pahor)
OLIVIA: Takoj sem vedela, da to ne bo šlo. Še posebej ne po Idrisovem prizoru. Idris ... s svojima bednima bratoma.
IDRIS: Iskreno lahko rečemo: Martin Luther King. Malcolm X. Che Guevara. Tisti zapatist v Mehiki. Peto mesto na lestvici revolucionarjev pa si delita moja brata. Všeč mi je ta replika!
OLIVIA: Idrisova brata. Nikogar drugega ne vidi ... Ves čas samo svoja brata. Veste, kako so ju klicali? Psihoduet.
IDRIS: Ampak to je bilo ljubkovalno.
OLIVIA: Niti ene punce na šoli ne poznam, ki ji ne bi ta dva idiota proti njeni volji zmasirala riti.
IDRIS: To je del strategije rasistične Švedske. Zaprite vse čefurje, ki so revolucionarno aktivni.
OLIVIA: Ali pa zaprite vse čefurje, ki vlamljajo v bencinske črpalke, špricajo solzivec po podzemni in majhnim otrokom kradejo skiroje. Ne razumem, kako imata lahko tako ogabna človeka mlajšega brata, ki je tako … drugačen. Tako …. dober.
Lepi IDRIS se nastavlja soju direktne luči.
OLIVIA: Žal mi je, ampak nobenega sanjskega prizora nimam. Ni mi šlo. Nimam mrtve dvojčice. Nimam bratov v zaporu. Najbolj navadno in dolgočasno družino imam, kar si jih lahko zamislite. Rolf? Tvojo pomoč rabim, Rolf. Ne vem, kako naj nadaljujem. Nobene dobre ideje za svoj prizor nimam.
ROLF: Nič hudega! Tudi jaz čutim, da naša igra potrebuje malce, samo malce več strukture. Tako bomo naredili … povedal bom nekaj besed, ti pa reagiraj nanje … čisto svobodno, samo povej prvo stvar, ki ti pride na misel. To je običajno dober način za vzpodbujanje ustvarjalnosti.
OLIVIA: Okej.
ROLF: Če na primer rečem … Indrova hči v podobi učitelja dramske igre pride iz nebes in obišče uboge ljudi … Kaj ti pride na pamet?
OLIVIA: Gandhi.
ROLF: Em … OK. Ampak Indrova hči reče: »To smo mi, vetrovi, ki jokamo in tožimo: Gorje, gorje!«
OLIVIA: Kdo jé?
ROLF: Poskusiva tako. Zamisli si prizor … nekdo, ki čaka. Nekdo, ki lepi in lepi.
OLIVIA (se začne šaliti, da bi IDRISA spravila v smeh): Nekdo, ki se zadeva? Snifa lim?
ROLF: Ogromna preobjeda?
OLIVIA: Telebajski. Ne, Garfield!
ROLF: Hm … poskusiva tako. Lepilec lepakov na koncu dobi ribiško mrežo in zaboj za ribe.
OLIVIA: … a jih bo na lim lovil?
ROLF: Še bolj na desni zaprta vrata z zračnikom v obliki štiriperesne deteljice.
OLIVIA: Kaj? Štiri resne dekl'ce?
ROLF (razdraženo): Štiriperesna deteljica. Deteljica! Na kaj pomisliš?
OLIVIA: Na Irsko?
ROLF: Pa kaj za vraga! Nosač premoga! Vodja karantene! Častnik? Ali ne veš, od kod je vse to?
OLIVIA: Je to kakšna računalniška igra?
ROLF: Častnik, ki čaka na svojo Victorio. Moški, ki je dobil bulaste noge, ker je pil preveč Hennessyja!
IDRIS: Hennesyja?
ROLF: Ja? To je vendar Strindberg! Sanjska igra! Sploh je niste prebrali, kajne? Čeprav ste obljubili.
OLIVIA: A je Strindberg pil Hennessyja?
IDRIS: Je to res? Hennessyja? Tako kot Tupac!
OLIVA (zarepa): They wanna know who's my role model. It's in a brown bottle.
IDRIS: Yo what's our motherfucking motto?
OBA: HENNESSY!!!
ROLF je na robu obupa, globoko vdihne.
ROLF: Kaj če bi malce razpredali o Bogu? Si verna?
OLIVIA: Ne.
ROLF: Lahko bi dobro povezali igro, če bi bil Bog vendarle nekakšna rdeča nit, ki …
OLIVIA (razdraženo): Ne verjamem v Boga, okej?
ROLF: Okej. Ali ti je blizu kakšna druga oblika verovanja? New age?
OLIVIA: Ne.
ROLF: Šamanizem? Nordijska božanstva? Vudu?
OLIVIA utrujeno pogleda ROLFA.
ROLF: Okej. Še zadnji predlog. Kaj če bi nadaljevali z ljubezensko zgodbo. Blanca in Idris se srečata v ozkem dvigalu. Kaj se zgodi potem? Pusti domišljiji prosto pot!
OLIVIA: Ne vem, kaj se zgodi.
ROLF: No … uporabi domišljijo.
OLIVIA: Idris kmalu ugotovi, da je Blanca lažniva prasica, jo da na čevelj in si najde eno boljšo punco. Eno, ki ga res ljubi. Recimo ... Kaj jaz vem … Nisem taka kot vi. Nimam domišljije.
ROLF (smrtno resno): Ne delaj se norca iz tega, Olivia. Vsi imamo domišljijo.
IDRIS (OLIVIJI): Je bilo vedno tako?
OLIVIA: Odkar vem zase. Čudno, saj je moja mama pravo nasprotje.
ROLF (nenadoma radoveden): Povej nam kaj več.
OLIVIA: Mama je imela vedno na zalogi nešteto zgodb. Osvajala je predsednike,nehote je prekinila snemanje filma v Indiji in nekoč jo je nekdo ustrelil v stegno s harpuno …
BLANCA prevzame vlogo mlade OLIVIJINE mame, ROLF igra OLIVIJINEGA očeta, IDRIS in SANOJ igrata OLIVIJINE SOROJENCE.
BLANCA / OLIVIJINA MAMA: Mimogrede, sem vam že povedala zgodbo o svojem prvem potovanju v New York?
OLIVIA: To je bila njena najljubša zgodba. Ampak … ne govori tako. Rojena je na Finskem.
BLANCA: Sori. (nadaljuje s finskim naglasom) Mimogrede, sem vam že povedala zgodbo o svojem prvem potovanju v New York?
OLIVIA: Seveda jo je … ampak vsi otroci pa …
IDRIS / OTROK: Ne, mama, povej nam jo, povej.
OLIVIA: Zgodba je bila namreč vsakič malo drugačna .
BLANCA / OLIVIJINA MAMA: Seveda jo bom povedala. Ampak zapomnite si. To je resnična zgodba. Nisem tako nadarjena, da bi si kaj takega sama izmislila.
OLIVIA: In to je bil njen trik ... Vedno je začela tako ... Nisem dovolj nadarjena. Nimam domišljije.
BLANCA / OLIVIJINA MAMA: Zmagala sem na arhitekturnem natečaju na Finskem in za nagrado mi je oče, vaš dedek, podaril potovanje … v New York. In veste, kje sem stanovala? V hotelu Hilton!
ROLF /OLIVIJIN OČE: Kmalu bo večerja.
SANOJ / OTROK: Šššš.
BLANCA /OLIVIJINA MAMA: Kakorkoli že. To je bilo prvič, da sem bila v Ameriki. Prvič v kakšnem pravem velemestu. Ker sem iz malega kraja Jyväskylä, vsega tega res nisem bila vajena ... Poleg tega me je neki Finec na letalu posvaril pred »harlemskimi črnuhi«.
IDRIS/OTROK: Kdo so bili to?
BLANCA/OLIVIJINA MAMA: Banda tatov iz Harlema, ki se jih je bilo očitno treba paziti. Prve dni sem bila tako prestrašena, da si nisem upala iz svoje hotelske sobe. Sliši se smešno, ampak strah me je bilo iti ven. Vsak dan sem se pripravila, se naličila, pojedla zajtrk. Ampak potem sem obsedela pri oknu in gledala vrvež in gnečo in kolone rumenih taksijev. Nisem si upala.
OLIVIA: Zakaj ne?
BLANCA / OLIVIJINA MAMA: Mislim, da ne samo zaradi strahu, da bi me okradli ali posilili. Še nekaj drugega je bilo. Mogoče to, da prestolnica sveta, za kakršnokoli bi se že izkazala, ne bi izpolnila mojih pričakovanj. In moja pričakovanja so bila iz dneva v dan večja.
ROLF / OLIVIJIN OČE: Večerja je na mizi.
SANOJ / OTROK (uživa v tem, da lahko nekomu reče, naj bo tiho): Šššš!
BLANCA / OLIVIJINA MAMA: Toda nekega dne sem se odločila. Zdaj je prišel čas. Dovolj je skrivanja. Čas je, da grem ven.
IDRIS in SANOJ igrata vlogi nasilnežev v dvigalu.
BLANCA / OLIVIJINA MAMA: Zapustim hotelsko sobo in z razbijajočim srcem vstopim v dvigalo. Zaenkrat vse v redu. Ampak ravno preden se vrata dvigala zaprejo, zaslišim hitre korake in nekoga, ki zavpije:
IDRIS / NASILNEŽ V DVIGALU: Hold that elevator!
BLANCA / OLIVIJINA MAMA: Vrata se odprejo. In v dvigalo stopita dva črna moška. In ko rečem črna, mislim res črna. Eden je velik kot kolos, z gigantsko .. kako se imenuje? Afro frizuro. Drugi je malo manjši, s karirasto obleko, rdečo polo majico in z zobotrebcem v ustih. Slabo se mi piše. Na daleč se vidi, da sta to prav taka harlemska črnuha, pred katerimi so me svarili. Manjši grozeče strmi vame in zašepeta … takole s kotičkom ust.
IDRIS / NASILNEŽ V DVIGALU: Hit the floor.
BLANCA / OLIVIJINA MAMA: What?
IDRIS / NASILNEŽ V DVIGALU: Hit the floor!
BLANCA / OLIVIJINA MAMA: Kaj naj bi naredila? Vržem se na tla. »Please, please, don't kill me, please, don't, please, take my purse and everything but please, oh, please, don't kill me. I'm from Finland.«
OLIVIA: To si rekla?
BLANCA / OLIVIJINA MAMA: Ja! Ne vprašajte me, zakaj.
NASILNEŽA V DVIGALU jo pogledata. Bruhneta v smeh.
BLANCA / OLIVIJINA MAMA: In šele ko ležim z nosom proti tlom in slišim njun smeh, dojamem, da je mislil gumb v dvigalu. Pritisni na gumb za pritličje.
OLIVIA: Kaj se je zgodilo potem?
BLANCA / OLIVIJINA MAMA: Pomagala sta mi na noge in mi očistila plašč in pobrala vse, kar je zletelo iz torbice in …
ROLF / OLIVIJIN OČE: Večerja bo mrzla!
SANOJ: ŠŠŠ!
BLANCA / OLIVIJINA MAMA: Ali želite slišati preobrat v tej zgodbi?
OLIVIA: Točno. Vedno je bil v zgodbi kakšen preobrat.
BLANCA / OLIVIJINA MAMA: Ko sem hotela plačati za sobo, so mi povedali, da je nekdo že poravnal račun.
OLIVIA: Kaj? Kdo pa?
BLANCA / OLIVIJINA MAMA: To sem tudi sama vprašala. In receptor mi je dal papir, na katerem je pisalo:
IDRIS / NASILNEŽ V DVIGALU: Hvala za dobro šalo! Lepe pozdrave, Muhammed Ali.
ROLF / OLIVIJIN OČE: In hvala, da ste čakali, da se je večerja shladila. Pridite zdaj.
OLIVIA: Ampak mama ... Je bilo res čisto tako?
BLANCA / OLIVIJINA MAMA: To je stoodstotna resnica. Načeloma.
OLIVIA: Imaš še listek s pozdravi?
BLANCA / OLIVIJINA MAMA: Ne. Izginil je. Izpuhtel. Tako kot račun za sobo.
OLIVIA: In tako se je nasmehnila s tistim svojim nasmehom, ki je lahko pomenil karkoli.
ROLF (prekine, citira Sanjsko igro): Ni tako škoda ljudi.
OLIVIA razdraženo pogleda ROLFA.
ROLF: Sori. Nadaljuj.
OLIVIA: Edini, ki ni maral maminih zgodb, je bil oče.
ROLF / OLIVIJIN OČE: Na žalost mamine zgodbe ne morejo poskrbeti za gospodinjstvo.
OLIVIA: Tako je vedno govoril. In razumem ga. Mama je bila precej lena. Edinka in približno osem let mlajša od njega.
ROLF / OLIVIJIN OČE: Pomisli, če bi vse besede, ki jih ima tvoja mama v glavi, lahko uporabili za kaj koristnega!
OLIVIA: Odraščala je v premožni švedski družini na Finskem in vedno ji je bilo z rožicami postlano. Moj oče pa je bil precej … no, robat. Še čudno, da je trajalo tako dolgo, kot je.
IDRIS: Kdaj sta se ločila?
OLIVIA: Pred nekaj leti.
BLANCA: Kako se je zgodilo?
OLIVIA: Vse se je začelo tako, da je mama začela pripovedovati napačne stvari ob napačnih priložnostih. (se ne drži scenarija) Tukaj bomo naredili časovni preskok. Zdaj je približno deset let kasneje in mama se je malo zredila, tako da bi bilo boljše, če bi jo igral ti, Rolf. Bo šlo?
ROLF: Vedno pripravljen.
OLIVIA: Vi igrate novinarje, ti pa boš fotograf.
IDRIS in BLANCA prevzameta vlogi NOVINARJEV, ki bodo spraševali OLIVIJINO MAMO V STAREJŠIH LETIH o kulturnem domu, ROLF prevzame vlogo OLIVIJINE MAME V STAREJŠIH LETIH, SANOJ fotografira.
OLIVIA: Bila je na vrhuncu svoje kariere in je ravno dobila super prestižen projekt načrtovanja velikega kulturnega doma. Na novinarski konferenci je bilo ogromno novinarjev in ...
ROLF / OLIVIJINA MAMA (smehljaje): Pozdravljeni, vsi skupaj. Kar usedite se. Lepo mirno. Dovolj časa imamo, da se bolje spoznamo.
OLIVIA: To je bilo tipično za mamo. Vedno je hotela ustvariti dobro vzdušje.
IDRIS / NOVINAR: Kakšni so vaši občutki ob dodelitvi te prestižne naloge?
BLANCA / NOVINAR: Se boste uspeli držati rokov?
IDRIS / NOVINAR: Kaj je za vas največji izziv?
BLANCA / NOVINAR: Ali se bojite neuspeha?
ROLF / OLIVIJINA MAMA (smehljaje): Bojim? Jaz? Povem vam, mene zelo malo stvari prestraši. Naj vam povem kratko anekdoto o svojem prvem potovanju v New York. Ali ste že slišali za harlemske črnuhe? The Harlem Niggers?
NOVINARJI od presenečanja lovijo sapo.
BLANCA / NOVINAR: Oprostite, bi lahko to … ponovili?
ROLF / OLIVIJINA MAMA: Harlemski črnuhi? Črnuhi iz Harlema? Hotela sem vam povedati kratko zgodbo o tem, kako je bilo …
NOVINARJI zasujejo OLIVIJINO MAMO V STAREJŠIH LETIH z vprašanji.
OLIVIA: In to je bilo to. Seveda. Vseeno se mi malo smili. Samo dobro vzdušje je hotela ustvariti. Nastal je medijski pomp in odvzeli so ji projekt in namesto da bi iskala drugo službo, je postala obsedena z dokazovanjem, da ni naredila nič narobe.
ROLF / OLIVIJINA MAMA: Rasistka? Kako naj bi jaz bila rasistka? Saj sem vendar sama priseljenka!
IDRIS: Je nehala pripovedovati to zgodbo?
OLIVIA: Nehala? Nasprotno. Začela jo je pripovedovati čisto vsakemu, ki ga je srečala.
ROLF / OLIVIJINA MAMA (šoferju taksija): Do železniške postaje, prosim. Mimogrede … Od kod ste? Iz Eritreje? Vas zanima, kaj se je zgodilo, ko sem bila prvič v Ameriki?
OLIVIA: Spet in spet in spet.
ROLF / OLIVIJINA MAMA (v restavraciji): Je tu prosto? Hvala. Lep prostor ob oknu. Veste, to me spominja na moje prvo potovanje v New York …
OLIVIA: Vse, ampak čisto vse je povezala z New Yorkom ali Hiltonom ali Muhammedom Alijem ali strahom pred dvigali …
ROLF / OLIVIJINA MAMA (na poroki potrka po kozarcu): Ja ... ehm. Nisem kaj prida govornica, ampak bi vseeno rada izkoristila to priložnost in čestitala lepemu paru s kratko anekdoto iz svoje mladosti …
OLIVIA: Kar naprej.
ROLF / OLIVIJINA MAMA (na pogrebu potrka po kozarcu): Ja ... ehm. Nisem kaj prida govornica, ampak mislim, da je na tak žalosten dan, ko se poslavljamo od strica Andersa, kljub vsemu pomembno, da se spomnimo, kako veliko vlogo je v njegovem življenju igral humor. Spomnim se, na primer, kako se je smejal, ko sem mu povedala zgodbo o svojem prvem potovanju v New York …
OLIVIA: In vsakič je seveda končala tako …
ROLF / OLIVIJINA MAMA: Zdaj me pa samo zanima: Je koga ta zgodba prizadela? Kogarkoli? Ne, saj sem si mislila.
OLIVIA: A iz leta v leto se je smejalo manj ljudi.
ROLF / OLIVIJINA MAMA: Imenovali so se harlemski črnuhi in bili črni kot noč, s tako debelimi ustnicami in s pištolo za pasom, tako kot današnja mafija, vse so nadzorovali z železno roko.
OLIVIA: In počasi, a zanesljivo, se je zgodba spreminjala.
ROLF / OLIVIJINA MAMA: Imenovali so se harlemski črnuhi in bili so kot današnji Jugoslovani. Bili so organizacija, podobna mafiji, ki je nadzorovala celotno podzemlje in če se jim je človek postavil po robu, se je lahko kar poslovil. (se ne drži scenarija) Olivia. To je vse zelo v redu, res. Ampak … za ta del, ki prihaja, nisem čisto prepričan, če bi ga zares …
IDRIS: Daj no, Rolf.
ROLF: Samo, da veste, da to niso … moji nazori. Okej? Sploh ne verjamem, da se lahko …
OLIVIA: Ti samo beri.
ROLF / OLIVIJINA MAMA: In človek se vpraša, zakaj je to tako pomembno. Črnuhi. Je to tako hudo?
OLIVIA: Leta so tekla.
ROLF: Zakaj se vsi tako bojite ene same besedice?
OLIVIA: Mama je dobivala vse manj naročil.
ROLF / OLIVIJINA MAMA: Železo je železo in steklo je steklo in ti ljudje so pač črni, ne?
OLIVIA: Oče je vedno pogosteje vzdihoval.
ROLF / OLIVIJINA MAMA: Ali si nihče več ne upa imenovati stvari s pravim imenom?
OLIVIA: In tako je nekega dne odšel.
IDRIS: Tvoj oče?
OLIVIA: Ja. Šel je. Ni več zmogel. In razumem ga.
ROLF / OLIVIJINA MAMA: Prosim? Čokoladno kroglico? Ne, hočem zamorčka. Ali pa nič.
OLIVIA: Imela se je za edino osebo na svetu, ki se ne pretvarja. Ampak kmalu je šlo vse skupaj predaleč.
ROLF / OLIVIJINA MAMA: Vem, da mislite tako kot jaz. Ne zanikajte. Vsi ste začutili, da imajo drugačen vonj. Vsi ste stali na metroju in se znašli preblizu kakšnega Afričana in si mislili: Ja, dejansko imajo drugačen vonj. In čisto nič me ne briga, če so oblečeni v burke ali burko ali kako se že temu reče. To me ne zanima.
OLIVIA: Potem je šlo samo še navzdol.
ROLF / OLIVIJINA MAMA: Ampak nihče mi ne bo rekel, da imajo isti vonj, ker to enostavno ni res!
OLIVIA: Cele dneve je presedela doma.
ROLF / OLIVIJINA MAMA: Lahko mi rečete veliko stvari, ampak lažnivka pa nisem.
OLIVIA: Začela je mešati svoje zgodbe.
ROLF / OLIVIJINA MAMA: Mimogrede … Sem vam povedala zgodbo o tem, kako me je Muhammed Ali s harpuno ustrelil v stegno?
OLIVIA: Začela je hirati.
ROLF / OLIVIJINA MAMA: Bilo je med snemanjem filma. V Indiji, če me spomin nevara.
OLIVIA: In potem se je zgodilo, kar se je zgodilo.
OLIVIJINA MAMA je shujšana. Sedi na avtobusnem postajališču in pripoveduje anekdote vsem, ki jo želijo poslušati. IDRIS, BLANCA in SANOJ igrajo TROJICO MLADIH.
ROLF / OLIVIJINA MAMA: In sem mu rekla: če se hočeš boksati, se pa boksajva. Samo pridi v ring. Imenovali so se harlemski črnuhi. Tako so jih klicali. Harlemski črnuhi. Nič čudnega. Saj so bili črnuhi.
IDRIS / TROJICA MLADIH: Oprosti.
ROLF / OLIVIJINA MAMA: Ja?
IDRIS / TROJICA MLADIH: Lahko zapreš gobec?
ROLF / OLIVIJINA MAMA: Zakaj?
IDRIS / TROJICA MLADIH: Motiš nas.
ROLF / OLIVIJINA MAMA: S čim?
IDRIS / TROJICA MLADIH: Ne delaj se butasto.
ROLF / OLIVIJINA MAMA: Kaj vas moti? Da govorim o Harlemu? Ali o boksu? Ali o črnuhih?
BLANCA / TROJICA MLADIH: Zdaj je pa dosti.
ROLF / OLIVIJINA MAMA: To je svobodna dežela. Celo življenje sem delala tukaj in vsak ima svobodo mišljenja in svobodo govora in še cel kup pravic, ki jih ti sploh črkovati ne znaš. Pravico imam, da rečem čisto vse, kar hočem. Kot na primer … Hja. Črnuhčrnuhčrnuh.
IDRIS / TROJICA MLADIH: Pazi se.
ROLF / OLIVIJINA MAMA: ČRNUHČRNUHČRNUHČRNUH!
BLANCA / TROJICA MLADIH: Samo še enkrat.
Premor.
ROLF / OLIVIJINA MAMA: Neeee … neeeeee … morete mi preprečiti, da rečem … ČRNUH!
IDRIS in BLANCA se zapodita v napad, kot piše v scenariju. A se ustavita.
IDRIS: Tega ne morem.
BLANCA: Jaz tudi ne.
OLIVIA: Zakaj ne?
IDRIS: Ne zdi se mi prav. Poglej jo.
BLANCA: Ne zasluži si.
OLIVIA: Ampak tako se je zgodilo. 22. oktobra. Na Gullmarsplanu.
IDRIS: Res?
OLIVIA: Ja! Saj sem vam povedala, da nimam domišljije. Ampak ni bilo TAKO hudo. Saj se je zlizala. Dajte no, saj lahko samo malo nakažete. Najprej so jo porinili s klopi takole bočno (pokaže na ROLFU) in potem je prva brca priletela nekam v prepono in potem, mislim, so naslednje brce pristale nekam sem (pokaže proti ROLFOVEMU telesu). V prsni koš. Potem je najbrž padla naprej, ker so ji manjkali trije zobje, ko je prišla na urgenco.
Premor.
OLIVIA: Kaj? Jaz jih razumem. Saj je bila sama kriva. Provocirala jih je. Zaslužila si je. Samo eno stvar sem črtala, ker je bilo že malo preveč.
BLANCA: Kaj pa?
OLIVIA: Nima veze.
IDRIS: Povej, no.
OLIVIA: No… potem, ko … so končali. Je eden … ali pa vsi trije, ne vem. No .. končali so tako, da so se postavili ... tja … nekako tako in … ja ... se nanjo poscali. Ampak saj si je zaslužila.
IDRIS: Sori, ampak jaz ne morem.
BLANCA: To se mi zdi pretirano.
SANOJ se oglasi.
OLIVIA (SANOJU): Boš ti?
SANOJ pokima.
ROLF: Ok. Pa dajmo. Ampak malo pazi, Sanoj, prav?
SANOJ pokima.
BLANCA / TROJICA MLADIH: Samo še enkrat.
Tišina.
ROLF / OLIVIJINA MAMA: Neeee … neeeeee … morete mi preprečiti, da rečem …. ČRNUH!
SANOJ se vrže na OLIVIJINO MAMO, jo obklada z udarci in brcami, poskuša odpeti hlače, da bi se poscal nanjo. Drugi učenci na koncu uspejo odvleči SANOJA.
IDRIS: Pomiri se, ti psiho zarukani.
OLIVIA: Dovolj! Si v redu, Rolf?
ROLF: Ja, presneto. V redu je. Sem že skoraj navajen. Smo končali?
OLIVIA: Ja. To je bilo vse. Tako se konča. No … skoraj. Pravzaprav imamo še kratko debato. Idris me potegne malo na stran in me vpraša …
IDRIS: Imata še stike?
OLIVIA: Jaz in mama? Kaj je s tabo? Ali misliš, da imaš lahko stike s takšnim človekom? Samo vesela sem, da mi je ni treba videti.
IDRIS: Torej nisi žalostna, da ...
OLIVIA: Itak, da ne. Samo vesela sem. Skoraj nič je ne pogrešam.
IDRIS: In tvoj oče?
OLIVIA: Zelo sva si blizu. Videvava se in se druživa in ob nedeljah skupaj jeva in tako.
IDRIS: Je to res?
OLIVIA: To je stoodstotna resnica. Načeloma.
IDRIS in OLIVIA se spogledata. Razumeta drug drugega.
ROLF: Dobro! Hvala! Zdaj je pa čas, da končamo, ne?