KOMENTAR lekt. Mite Gustinčič Pahor k petemu prizoru: Zadnji, peti prizor je neke vrste odklon od vzorca, ki je nastal pri ostalih prizorih. Še vedno gre za sanjski prizor, ki izraža željo glavnega junaka, a je tu le-ta precej drugačna od želja ostalih, ki stremijo po slavi, uspehu in osebni sreči. Sanoj – glavni snovalec prizora – se namreč spremeni v jezik oz. moč besede in na ta način obvladuje ostale like. On je del vseh in vsega, zato lahko razkrije resnico, ki je za ostale like neprijetna, a katarzična. Igra se konča optimistično z repliko: »Nihče ničesar ne obžaluje.«
SANOJ vzame scenarij, da bi nakazal, da je zdaj on/ona na vrsti, da ustvari prizor.
BLANCA: Zdaj si ti na vrsti, Sanči.
OLIVIA: Imaš kakšno idejo, Sanjo?
IDRIS: No, Banjo, kako boš zaključil?
OLIVIA vzame SANOJU scenarij, IDRIS ji ga iztrga iz rok in prične brati na glas.
IDRIS (bere scenarij): Tako... Želiš torej, da se igra konča tako, da ponovno zagledamo Boga, ki si oblači zlate, puhaste gusarske hlače? Okej? Saj bo malo v stilu MC Hammerja, a ne? In v zaključnem prizoru vidimo, kako se v družbi svojih plesalk spusti proti zaporu Kumla? Bodo mogoče osvobodili moja starejša brata?
OLIVIA (iztrga nazaj scenarij): Ej, nehaj zdaj, preberi zares. Dejansko želiš, da (bere scenarij)... Kaj? Neeee ... Idris naj bi ”ugotovil, kaj do njega čuti Olivia in potem se ”na smrt zaljubi” vanjo v zadnjem prizoru? Totalno nepričakovan razplet.
BLANCA (iztrga scenarij): Če zaprete gobec, vam lahko povem, kako bi Sanoj v resnici rad zaključil igro. Torej. ”V zaključnem prizoru iz nebes mahajo Bog, Dolores in angeli. Na odru stoji Blanca, ki ji je uspelo uresničiti svoje sanje in je postala modna oblikovalka v Parizu. Vidimo jo, kako hodi po modnih zabavah in na lica poljublja tistega s kratkimi blond lasmi in črtasto srajco ...” Tukaj misliš tistega oblikovalca (narobe izgovori) Gaultierja, a ne? Misliš njega?
SANOJ zmajuje z glavo.
ROLF: Poslušajte, malo se pomirite! Človek bi skoraj lahko rekel, da ... je škoda lju...!
IDRIS: PRISEŽEM, Rolfič, samo še enkrat to rečeš, pa bodo BATINE. Štekaš? Samo še enkrat!
BLANCA, IDRIS in OLIVIA govorijo vsepovprek.
BLANCA: Ampak koga misliš, no? Koga bom poljubljala? Prado? Guccija?
OLIVIA: In pol? Okej, torej bom Idrisa dala na nogo, čeprav je končno pokazal zanimanje? Zakaj?
IDRIS: Nenadoma grejo v napad!!! MC Hammer vrže svoje kladivo paznikom v vrat in plesalke zakličejo: ”Please Hammer DO hurt’em”!
OLIVIA: Aha, spregledala bom njegovo lažno revolucionarno fasado in se ne bom več brigala zanj? Čisto okej. Zveni kot dober konec.
BLANCA: Dolce Gabbana? Tommy Filhiger?
IDRIS: Poletijo proti upravniku zapora in ga za kravato pribijejo na mizo in pol ... vzame MC Hammer svoje zlato kladivo, ki ga ima okrog vratu, in pritisne na gumb, ki odpira vsa vrata ...
BLANCA: Hugos Boss?
Moč njihovih glasov postopoma raste, medtem se SANOJ potuhne.
OLIVIA: Pol se oči priseli nazaj in oprosti mami vse njene spodrsljaje in cela družina obljubi, da bo za vedno držala skupaj in ...
BLANCA: Pol stopim na modno pisto po svoji prvi kolekciji in vse polno je ljudi iz sveta mode in vsi samo ”oooh” in ”aaah” in fotoaparati bliskajo in ...
IDRIS: Pol prideta moja brata iz zapora in zidovi se rušijo in sonce sije in ptički pojejo in onadva mahata in vsi se veselijo in brata mi razmršita lase kot znata le onadva in ...
SANOJ: NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEE!!!
Premor.
OLIVIA: Naj ne bi ti igral ...
BLANCA: ... nemega?
IDRIS: Daj no, Sanoj.
OLIVIA: Drži se scenarija.
SANOJ: Tako sem vas sit.
IDRIS: Sit?
BLANCA: Mogoče smo tudi mi siti tebe.
SANOJ: Siti mene? Nemogoče. Brez mene niste nič. (pavza) Nič.
ROLF (živčno): Hopla, hold your oysters, mister. Nič brez tebe? Če je kdo ustvaril to skupino, potem sem to jaz.
OLIVIA: Kaj bluziš? Od semestra ne bi bilo nič, če jaz ne bi posredovala na prvi uri.
IDRIS: Posredovala? Kako posredovala?
BLANCA: Kdo je bil tisti, ki je ustvaril prvi prizor?
OLIVIA: Saj si se upirala?! Rolfič se ti je moral prilizovati pol ure, preden je bilo sploh kaj od tebe.
BLANCA: Določeni pa sploh ne bi mogli narediti prizora, če jim ne bi pomagal cel razred.
ROLF: In jaz.
BLANCA: In določeni so ga le naredili, a jim ga je uspelo napolniti s toliko lažmi in neresnicami, da ...
IDRIS: Kaj blebetaš o lažeh? Edina lažnivka tukaj je tista pička, ki je rekla: ”Oh, preveč sem sramežljiva, nekaterih replik ne morem izreči, morate mi pomagati”, pol pa pride sem in ...
IDRIS in SANOJ (povsem istočasno): ... poskuša sijati z odsevom naše luči.
IDRIS začudeno usmeri pogled proti svojim ustnicam. Poskusi znova.
IDRIS in SANOJ (povsem istočasno): In zato lahko tudi ti mirno zapreš gobec ... kot pa ... da ... Nekako tako torej ... Zato si bila ves čas tiho in se pol pretvarjala, da si sramežljiva in ... A lahko nehaš?
OLIVIA in SANOJ (povsem istočasno): Kako to narediš? Nehaj! Kako točno veš, kaj bom ... zdaj ... rekla?
SANOJ: Saj sem rekel. Ves čas sem to govoril. Jaz vas vodim. Brez mene niste nič.
ROLF in SANOJ (občinstvu; poskušata se pošaliti): Uuu, spooky.
BLANCA: Ti ... nas vodiš? Okej. Pol pa sledi temu, če lahko.
BLANCA in SANOJ (povsem istočasno): Jaz pojem in šuuulimuuuli plešem in snifam šampinjone i uživam na soncu ... dež in tadirantanta fju dabiduuuuu... Prinesi mi bantarinceljne preden patentirajo luverenge in pizda, kako to narediš? Nehaj! Nehaj! NEHAJ!
Premor.
OLIVIA in SANOJ (povsem istočasno): Zdaj pa zares, nehaj!
IDRIS in SANOJ (povsem istočasno): Dovolj je bilo.
ROLF in SANOJ (povsem istočasno): Ampak kaj ... hudiča ... Nehaj, Sanoj.
SANOJ: Nič več tako domišljavi, kaj? Ne morete mi pobegniti. Lahko se smejite in plešete in razposajeno skačete v vaših prozorih. Ampak jaz vas vodim. Jaz sem vaše vse.
Nato se ROLF, BLANCA, IDRIS in OLIVIA ujamejo v replike, za katere čutijo, da so jih (proti svoji volji) prisiljeni izreči.
SANOJ: Sem prvi stavek, ki se ga naučite v vrtcu.
OLIVIA: Gagajeje!
SANOJ: Sem zadnji stavek na vaši smrtni postelji.
ROLF: Oprosti.
SANOJ: Sem samoglasniški virus.
BLANCA: OUEEE!
SANOJ: Sem soglasniški kaos.
IDRIS: KRC!
SANOJ: Sem prvi občutek nesmrtnosti.
OLIVIA: Ljubim te.
SANOJ: Sem prvi občutek smrtnosti.
IDRIS: Spoznal sem nekoga ...
SANOJ: Sem sestrin.
BLANCA: Vrni se.
SANOJ: Sem bratov.
IDRIS: Vrni se.
SANOJ: Sem hčerin.
OLIVIA: Vrni se.
SANOJ: Sem od večerij s sorodniki.
ROLF: Mmm, to je bilo res zelo zelo zelo zelo zelo dobro.
SANOJ: Sem od zdravnikov.
BLANCA: Storili smo vse, kar je bilo v naših močeh.
SANOJ: Od nasilnih policistov.
IDRIS (grozeče): Storili smo vse, kar je bilo v naših močeh.
SANOJ: Od delodajalca.
ROLF: Hvala, ker ste pokazali zanimanje.
SANOJ: Od naslednjega delodajalca.
ROLF: Hvala, ker ste pokazali zanimanje.
SANOJ: Od zadnjega upanja.
ROLF: Hvala, ker ste pokazali zanimanje.
SANOJ: Sem od centra za socialno delo.
ROLF: Prošnja zavrnjena.
SANOJ: Sem od pritožbe.
IDRIS: Pritožba zavrnjena.
SANOJ: Od neodprtih pisem.
OLIVIA: Naslovnik neznan.
SANOJ: Od molitve.
BLANCA: O, Bog.
SANOJ: Od orgazma.
OLIVIA: O, Bog!
SANOJ: Od filozofije.
BLANCA: Em ... Bog?
SANOJ: Sem vse slabosti scenarija.
ROLF: Uvod v angleščini.
OLIVIA: Oblika.
IDRIS: Oblika.
SANOJ: Sem od zaljubljenosti.
OLIVIA: Ne morem več.
SANOJ: Od pogrešanja.
BLANCA: Ne morem več.
SANOJ: Od živčnega zloma.
ROLF: Ne morem več.
SANOJ: Sem tri kilometre od cilja.
IDRIS: Malo še zmorem.
SANOJ: Sem vse smešne, napačne izgovorjave, ki se jim mirno lahko smejimo.
IDRIS (slow motion): Ego-centra-li-sti-čen.
Dodan smeh.
ROLF (slow motion): Hold your oysters.
Dodan smeh.
BLANCA (slow motion): Tommy Fil-higer.
Dodan smeh.
SANOJ: Sem Strindbergov.
OLIVIA: Lovorjev venec, promoviran, gorje! Gorje! GORJE!
SANOJ: Sem nemir.
ROLF: Kmalu bo konec.
SANOJ: In olajšanje.
OLIVIA: Kmalu bo konec.
Premor.
ROLF: Dobro! Hvala, Sanoj! Potem predlagam, da ...
SANOJ: NISEM ŠE KONČAL! (tišje) Nisem še končal. Nisem še končal, jaz sem Idris, Olivia, Blanca, Rolf in sem čmrlj, ki poje svojo pesem in brenči ves ljubi dan, in sem praznina, ki je nihče ne omenja, in nenapisane zgodbe in prozorni trak na začetku in koncu kasete.
ROLF: Potem pa bi mogoče ...
SANOJ: Sem stisnjene pesti v žepih in škripajoči zobje in sem tisti prizor, kjer se igra začenja bližati koncu in sem število delcev v zraku, ki vsako sekundo postaja manjše in manjše in sem naša skupna praznina in sram in svetloba in spoznanje, da se luč lahko v kateremkoli trenutku ugasne in ...
Luč se ugasne, tema na odru.
SANOJ: Tedaj postanem občutek utesnjenosti. Občutek dušenja. Občutek nadnaravnega sluha.
Premor.
ROLF: Ja! Dobro. Mislim, da bomo ...
SANOJ: Tiho! Ali ne slišite? Poslušajte... To! Ste slišali? To je bil Blancin sram zaradi sestrinih ogabnih zvokov, njenih prdcev, njenega slinjenja, ko je poskušala oponašati kalašnikovko. In tam? Tam Idris, ki ga gloda nemir, tiho šepeta, da njegova brata mogoče le nista bila tako revolucionarno nedolžna, kot bi si sam želel. In tam slišimo utripanje Olivijinega hrepenenja po očetu, ki je pustil na cedilu svojo družino in zadnjih pet let ni odgovarjal ne na telefonske klice ne na pisma.
Premor.
ROLF: Mislim, da bomo tukaj postavili piko.
SANOJ: Ššš ... Kaj še slišimo? Pozorno poslušajte. Kaj je bilo to? Slišimo Rolfove besede, kajne? Ali to slišim samo jaz?
Premor.
ROLF: Katere besede?
SANOJ: Besede, Rolf. Besede iz tvojega dnevnika. Tistega, ki leži v pisarni, v desnem predalu pisalne mize. Dnevnika, v katerem v obliki govora na podelitvi Oskarjev pripoveduješ o ”izzivu, uprizoriti Strindberga na eni mizerni šoli s propadlimi dušami.”
IDRIS: Mizerna šola?
BLANCA: Propadle duše, kaj blebetaš?
SANOJ: In nenadoma besede niso več tako tihe, saj se izstrelijo iz predalov pisalne mize in kot bi bile v škornjih odtopotajo po hodnikih in preskakujejo ena drugo in nenadoma stojijo tam, sredi odra, zadihane, a srečne. In zdaj se sliši tvoj strah pred tem, da bi te razkrinkali. Slišimo spoznanje, da nikoli nisi uspel kot kak nemški sosed v Družinskih vezeh. Slišimo paniko, ker ti deset let niso ponudili govorjene vloge. Slišimo bolečino, ko sediš na podzemni in si nekdo začne mrmrati čmrljevo pesem. Slišimo šepetanje, da postajajo tisti, ki mrmrajo, vedno starejši. Natanko tako kot ti.
Luč se prižge.
SANOJ: Slišimo tvoje kratice, tvoje Pakte poslušanja in tvoje Aplavze vzpodbude. In slišimo tvoje besede o Sanoju. Nem, nedosegljiv, lupina. Nepomemben nečlovek. Dober za vlogo klopi. Tvoje besede o Idrisu, namišljenem uporniku, zaljubljenem v svoje poenostavljene resnice, enako len kot črn, naporen, še enkrat len, nič, kar ne bi rešili šiba in trda roka.
IDRIS: Kaj?
ROLF: Torej ... To je bil osnutek.
SANOJ: In Olivia, lezbijka, noge na iks, fantovska, neodločna, neiskrena, neodločna. Z grdimi zobmi.
OLIVIA: Koji kurac misliš s tem?
SANOJ: In Blanca, priliznjena, namišljena seks bomba. Kako si že napisal? ”Ima se za latino ljubimko, ampak je prej latino hladilnik. Z brki.” Saj je bilo tako?
BLANCA: Hladilnik?
ROLF: Osnutki. Poslušajte. To je bil osnutek igre o nekem učitelju, ki naj bi ...
Učenci se bližajo ROLFU.
ROLF: Poslušajte, pomirite se zdaj. Ni bilo ... Torej ... (ukazovalno) Zdaj pa je dovolj! NEHAJTE! To ni več kul. Hec je hec, ampak zdaj je šlo predaleč. Veliko predaleč.
Učenci obkrožijo ROLFA.
ROLF: Torej, ali zdaj igrate ali sem ...
VSI razen ROLFA (pojejo):
Brenčim in brnim skoraj ves čas.
Brenčim in brnim in pojem, da sliši se do vas.
ROLF: Prosim. Rotim vas. Nehajte. Ne morem več. Prosim.
VSI razen ROLFA (tulijo):
Brenčim in brnim skoraj ves čas.
Brenčim in brnim in pojem, da sliši se do vas.
ROLF: Prosim, nehajte, nehajte, nehajte.
ROLF plane v jok. Premor. Učenci se osramočeno spogledujejo.
SANOJ: Rolf. Si okej? Ti. Rolfič. Samo hecali smo se. To je moj sanjski prizor. Tak, v katerem si upam govoriti in prevzeti nadzor nad vsem. Si v redu?
BLANCA, IDRIS in OLIVIA nenadoma obtožujoče gledajo SANOJA.
BLANCA (šepetaje): Je bilo to potrebno?
IDRIS (SANOJU z roko pokaže, kako mu bo prerezal vrat): Za to jih boš še dobil!
SANOJ: Kaj, pizda. Saj ste bili za!
OLIVIA: Vseeno obstaja meja, a ne? Rolf. Samo šalili smo se. Za hec je bilo. Nismo mislili, da ...
BLANCA: Rolfič.
IDRIS: Si okej, stari?
Učenci ROLFU pomagajo na noge. Stoka, tarna. Potem nenadoma dvigne glavo in obraz mu zažari v iskriv nasmeh.
ROLF: TADA!!! Priznaj, nasedel si, ne? Prizor smo podrobno načrtovali! Dobri ste bili, Idris! Olivia! Blanca!
ROLF razigrano drvi naokrog in daje give-me-fives vsem razen SANOJU.
ROLF (SANOJU): HAHA, pa smo te! Kdo je zdaj preteklost? Kdo je zdaj čmrlj, te vprašam.
IDRIS omotičen in negotov, se poskuša smehljati, a se mu ravno ne posreči. SANOJ skrušen / skrušena, ker je še enkrat izvisel / izvisela, nemočen / nemočna, utišan / utišana. Preostanek igre brezvoljno in onemoglo stoji. Ne poskuša več govoriti.
IDRIS: Ja, mhm, pa smo (ga / jo) dobili!
Premor.
OLIVIA: Ampak, ne štekam. Kdo je prelisičil koga?
BLANCA: Vsi mi smo prelisičili Sanoja. In tebe.
IDRIS (BLANCI): Tudi ti si nasedla.
BLANCA: Ne pa nisem.
OLIVIA: Tudi jaz ne.
ROLF: Tudi jaz ne.
IDRIS: Še najmanj pa jaz.
Premor. Njihovi pogledi se srečajo s pogledi občinstva. Vsi bi radi imeli zadnjo besedo, govorijo drug preko drugega.
BLANCA: Zadnje, kar občinstvo vidi, je njo, ki igra Blanco, ki stoji sredi modne piste in fotoaparati bliskajo in ljudje iz sveta mode ploskajo in oder se napolni z vrtnicami in dimom in milnimi mehurčki ...
OLIVIA (prime IDRISA za roko): In zadnje, kar občinstvo vidi, je njo, ki igra Olivijo, ki prime Idrisa za roko in se smehlja in maha svojim staršem, ki skupaj sedita v prvi vrsti.
IDRIS: In zadnje, kar občinstvo vidi, je profil ponosne silhuete njega, ki igra Idrisa, ki stoji sam, z dvignjeno glavo in v ponosni drži. Neuničljiv.
ROLF: Nazadnje občinstvo sliši njega, ki igra Rolfa, ki reče: ”And that was it, really. The end of our term together. I said goodbye to these fabulous kids and moved to Hollywood and... Well the rest is history actually. Thank you so much. Thank you.”
IDRIS: Vsi utihnejo.
OLIVIA: Vsi se smehljajo.
BLANCA: Nihče ničesar ne obžaluje.
Konec