Petkrat bog J. H. Khemirija

O avtorju

Jonas Hassen Khemiri, rojen materi Švedinji in očetu Tunizijcu leta 1978 v Stockholmu, je po mnenju kritikov eden najpomembnejših avtorjev svoje generacije. Debitiral je leta 2003 z romanom Oko rdeče (Ett öga rött), katerega osrednja tematika je najstnikovo iskanje lastne identitete v razpetosti med dvema kulturama, švedsko in arabsko. Svojevrsten pečat, ki ga Khemiri da romanu, pa je njegovo eksperimentiranje z jezikom, saj je velik del le-tega napisan v izmišljeni različici priseljenske švedščine, ki jo avtor sam imenuje halimščina, po glavnem junaku Halimu.

Khemirijev drugi roman, Montecore – edinstven tiger (Montecore – en unik tiger, 2006), za katerega je avtor prejel nagrado Švedskega radia za najboljši roman (Sveriges Radios romanpris) ter bil nominiran za Strindbergovo nagrado, najvišjo nagrado za leposlovje na Švedskem, govori o odraščanju na Švedskem, kjer sta besedi kot sta »tolerantnost« in »mnogoterost« kovani v zvezde, obenem pa sta rasizem in ksenofobija del vsakdana. Časovna os se razteza od obdobja švedske progresivne glasbe poznih sedemdesetih let, do razcveta neonacizma v devetdesetih in današnjih dni. Khemiri se tudi tu poigrava z jezikom – enega njegovih osrednjih likov namreč odraža uporaba duhovito skovane jezikovne mešanice francoščine, arabščine in švedščine.

Kot dramatik je Jonas Hassen Khemiri debitiral z dramo Invazija! (Invasion!), ki jo je leta 2006 uprizorilo stockholmsko Mestno gledališče. Tudi tu bi lahko rekli, da je v ospredju jezik, oziroma moč besede. Celotno dogajanje se namreč vrti okoli mističnega imena Abulkasem. Khemiri se posveča vprašanjem o pripadnosti, jeziku in identiteti, čutiti pa je tudi družbenokritičnost v zvezi s terorizmom oziroma boju proti njemu.

V Khemirijevi najnovejši igri Nas sto (Vi som är hundra, 2009) se tri ženske različnih starosti borijo za svoj prostor pod soncem.

Podrobnejše informacije o delih in dodatni material o avtorju so na voljo (tudi v angleškem jeziku) na avtorjevi spletni strani www.khemiri.se

Petkrat bog (Fem gånger gud), 2008

Petkrat bog je predstavitev igre, ki jo je srednješolski učitelj dramske igre napisal skupaj s svojimi štirimi učenci. Učenci namreč dobijo nalogo, da vsak od njih napiše svoj sanjski prizor, ki temelji na Strindbergovi Sanjski igri. Ker drame ne preberejo, si koncept »sanj« razlagajo dobesedno, zato v svojih prizorih upodobijo lastne sanje in ne Strindbergovih. Nastane torej pet prizorov – dva z glavno moško vlogo, dva z žensko, spol pete osrednje vloge pa ni določen. Peterica odigra še triindvajset drugih, stranskih vlog. Vsak prizor postane orodje za izvajanje moči, samoportretiranje ter samoprevaro osrednega lika. Prizor vsakemu da možnost, da zaigra Boga. Učitelj Rolf – faliran igralec - postane uspešen režiser, Blanca – vase zaverovana srednješolka - oživi svojo preminulo sestro, Idris – priseljenski besservisser - iz zapora izpusti svoja brata, Olivia – povprečno dekle - spet združi svoja ločena starša, nemi Sanoj pa se spremeni v jezik kot tak. Osrednji liki igrajo same sebe, obenem pa se igrajo pri ustvarjanju samih sebe in ostalih. Avtorjeva prefinjena manipulacija vzajemne igre privede gledalca do naslednjih vprašanj: kdo igra katero vlogo, čigava maska je bila razkrita?

Khemirijevi junaki govorijo jezik ulice in sleng različnih obdobij, ki jih avtor uporabi na iskriv, duhovit in inovativen način. Čeprav je tako kot njena predhodnica tudi Petkrat bog dozdevno napisana za pretežno mlajšo publiko, je igra požela na Švedskem velik uspeh in privabila v gledališče publiko vseh generacij.

JHK o igri Petkrat bog (iz gledališkega lista gledališča Riksteatern):

”Moja nova igra je politična komedija. Ne, sliši se preveč dolgočasno. Moja nova igra je khemirijevska sanjska igra. Ne, sliši se preveč prevzetno. Govori o moči besed, o petih bogovih in pingvinih. In o tisti neskončni igri, ki se ji posvečamo vsak dan – o načinih uporabe besed, ki se jih poslužujemo, ko se postavimo na oder, zato da nas nikoli ne bi razkrili. Ne, sliši se preveč nejasno. Igra je zgrajena tako kot ena tistih ruskih babušk, ki jih dobimo v dar, in čeprav vemo, da se bo na njej čisto na vrhu police samo nabiral prah, se vljudno nasmehnemo in odpremo največjo in seveda najdemo notri manjšo in potem odpremo še to, kjer najdemo še manjšo in ves čas se moramo delati, da smo presenečeni. Oh, še ena! Kako majhna je! Tako je zgrajena moja igra. Le da so punčke različne verzije resnice in čisto v sredini najdemo, ha. Morda jezik sam? Ja, tole ni bilo tako trapasto.”