Tomaž Toporišič, 23. 3. 2014

Pet vprašanj za Jureta Novaka

Slovensko mladinsko gledališče, SOKRAT, SLAVOJ IN SOFISTI, režija Jure Novak, premiera 15. marec 2014.

Foto: Peter Uhan

Gledališki režiser, performer, prevajalec, avtor besedil in pesnik (zbirki 25 in Stare pesmi) Jure Novak je s Slovenskim mladinskim gledališčem prvič sodeloval pred dvema letoma. 24. maja 2012 je bila premiera ostrega in duhovitega družbenokritičnega performansa Ministrica, s katerim sta SMG in Gledališče Glej, ki ga je Novak nekaj časa umetniško vodil, odprla gledališki festival Prelet. V vlogi ministrice za kulturo je nastopila igralka Olga Kacjan, Slavko Pezdir pa je v Delu o tem lucidnem in hiperrealnem dogodku zapisal: »Dovolj zgovornih je ministričinih sedem zapovedi kulture prenove: pravi umetnik bo delal zastonj; lačen umetnik je velik umetnik; pomanjkanje identitete nam omogoča prodor na raznolike trge; nepovezanost v sindikate prinaša tekmovalnost in nizke cene; privatizacija ustanov za izobraževanje umetnikov bo zagotovila boljše umetnike; sram = dobiček; infrastruktura že stoji. Iz njih izhaja daljnovidni zaključek, da bo slovenski umetnik delal trdo in poceni, se dobro in voljno prilagajal ter da bo nezahteven za vzdrževanje in hvaležen vsakemu dobrotniku.«

Izjemni občutek za negativno afirmacijo, ki ga je utelešal performans Ministrica, se je v njegovem najnovejšem projektu z nenavadnim naslovom Sokrat, Slavoj in sofisti transformiral v enako nenavaden in neujemljiv performativni dialog z Aristofanom in mapiranje pomilenijske sedanjosti v Sloveniji tukaj in zdaj. Prav temu je bilo tokrat posvečenih pet vprašanj, ki smo jih zastavili Juretu Novaku.

Predstava Sokrat, Slavoj in sofisti izhaja iz želje po dialogu z atiško komedijo, natančneje z Aristofanovimi Oblačicami. Kaj te je zintrigiralo pri tem nenavadnem besedilu o sofistih in sofizmih?

Nad Aristofanovim tekstom sem bil fasciniran – zdaj to za nazaj, seveda, vem – bolj skozi njegovo uprizoritveno kakor pa vsebinsko plast. Že ko sem Oblačice bral prvič, so me pritegnili tako rekoč postmoderni elementi, tekst je avtoreferenčen, pretežno temelji na sprevračanju oziroma na pervertiranju konvencij, gledaliških konvencij. Za razliko od dram, ki prvenstveno pripovedujejo zgodbo, sem to komedijo bral kot metagledališko besedilo. Hkrati pa me je zintrigirala tudi zgodba, ki jo pripoveduje, se pravi zgodba o spopadu ideologij, zgodba o spopadu generacij, zgodba o tem, kako se tvori javno mnenje, kako se tvori politično javno v demokraciji – nekaj, kar je še danes zelo aktualno.

Komedija se zdi za projekt, ki skuša skozi mapiranje sodobnega sveta zbuditi politični gestus v pomilenijskem gledališču, na videz nenavadna izbira. Meniš, da je skozi komično mogoče bolj gledališko avtentično spregovoriti o dilemah današnjega časa?

Začel si z vprašanjem komedije. V projekt nisem vstopil z namenom, da bi predvsem zabaval, najbrž tega niti ne znam. Še nikoli nisem poskusil prvenstveno zabavati. Hkrati pa mi je politična komika blizu, je nekaj, kar rad konzumiram; najboljše približke Aristofanu najdemo v najbolj množičnem mediju današnjega časa – kar je še vedno televizija –, to sta recimo zelo ameriški Jon Stewart ali pa nam mogoče vseeno malo bližji britanski Charlie Brooker. Oddaje obeh so komičen pregled aktualnih dogodkov in novic, oba kritizirata, odstirata krinke, pri čemer se tiste pol urice cinično nasmihaš. To je zame politična komedija, in to veliko bolj kot nekaj, kar zgolj poskuša biti smešno. Mogoče sem tudi takšen tip človeka. Zdi se mi, da se tudi v Sloveniji že počasi, in to spet na televiziji, na novo vzpostavlja nekaj ljudi, ki bi znali postati tak fenomen, kakšen je bil svoje čase, ne vem, Radio Ga-Ga ali pa Moped Show na radiu, ljudi, ki so našli format, skozi katerega se smart norčujejo ali skozi katerega se lahko smart smejijo, smejimo temu strašnemu svetu, ki nas obkroža.


Foto: Peter Uhan
Zdi  se mi, da si tokrat iskal politično na način, ki je spet nenavaden, saj ne izhaja iz začetnega političnega pozicioniranja. Iz misli: kritizirati hočem to in to s pozicije, ki jo definiram na ta in ta način.

Ja, v tem projektu sem definitivno to iskal. Sam dobro veš, da smo imeli večne pogovore s Petro Veber, scenografko, ki je spraševala, proti čemu smo oziroma kaj napadamo. Meni se zdi, da je po eni strani zelo preprosto in zelo jasno, kaj je the smart way to go, kaj je pozicija, ki se odpira v prihodnost, v enakopravnost, v pravičnost, v družbo s prihodnostjo. In kaj so pozicije, ki se odpirajo v mračnjaštvo. Seveda vse to skozi mojo osebno prizmo. Če hoče kdo izvedeti, kaj si mislim o Janši in Jankoviću, me lahko vpraša, ampak takega enoznačnega političnega izrekanja ne čutim kot svoje poslanstvo. S Sokratom, Slavojem in sofisti smo poskušali, se mi zdi, spregovoriti o tem, kako govoriti o političnem, kako misliti politično, kako misliti lastni angažma ne glede na to, kaj ta je. To je bil vsaj naš poskus, naša smer. In zdi se mi, da nam je uspelo vse to zdravo preizpraševati, ne da bi moralizirali.

Mogoče te v tej predstavi še očitneje kot doslej zanima delo skupine, devised theatre, ki pa ga vseeno usmerjaš, orkestriraš ti kot režiser.

Tu je treba najprej izpostaviti, da je za projekt ključno in bistveno, da ima zasedbo šestih izredno močnih ansambelskih igralcev Mladinskega in še dveh novih pridobitev, Arne in Staneta. Velik del procesa smo v bistvu posvetili temu, da smo spoznali lastne gabarite načinov razmišljanja o angažmaju, o dolžnostih nas samih kot državljanov, kot umetnikov, o asociativnem oblaku, s katerim smo se ukvarjali; ta je bil res širok in je obsegal vse od mislecev do dnevne politike, od kulturnikov do gospodarstvenikov. Ko smo začeli govoriti vsaj isti jezik, če že ne istega dialekta, sem dobil neverjetno priložnost, da sem lahko komponiral predstavo kot soundboard. Se pravi, ko je struktura zahtevala na primer Željkovo pozicijo, njegov avtorski vnos, sta bila ta na voljo; enako tudi Romanina ali Matejeva ali kogarkoli drugega ... In zdi se mi, da celota prav zaradi tega spregovori iskreno, dosti bolj, kot če bi jim jaz samo polagal besede in misli in attitude v usta. Je pa seveda po drugi strani jasno, da igralec, performer, ni nikoli zares on sam, vedno je zreduciran na nekakšen podnabor samega sebe na odru, če se še tako trudi zajeti celoto. Če parafraziram: mnenja avtorja ne predstavljajo nujno mnenj zasedbe.

In za konec: kdo je v projektu Sokrat, Slavoj in sofisti Sokrat in kdo so sofisti?

Hm, to je vprašanje, o katerem govori predstava, in na to ti seveda ne morem enoznačno odgovoriti, ker če bi ti lahko, potem mi o tem ne bi bilo treba delati predstave. Glej: na nek način je prijetno in lahko odgovoriti, da je Sokrat Žižek ali pa da je Sokrat Chomsky, to so pač misleci, po katerih se zgledujem, misleci, ki so me naučili ogromno stvari. Ali pa Sokrat je Gadamer. Ampak to seveda ni res. Zakaj? Ker je Sokrat mit, Sokrat je tako rekoč božanstvo med filozofi, ne samo royalty kot Aristotel in Kant, ampak prav božanstvo, praoče, prapočelo. In o njem iz prve roke, seveda, ne vemo ničesar. In prav zaradi tega, ker je tak mitski paket, se mi zdi, da lahko o njem spregovorimo šele skozi prenesene pomene. Zato je pomemben element predstave glasba, zato je v njej veliko – ne bom rekel estetizacij, ampak raje – poumetničenj nekih besedilnih korpusov. Z enako pravico lahko trdim, da sta Sokrat danes Incurabili, ker znotraj svojega ustvarjalnega miljeja igrata iskreno, umazano glasbo, vesta, da nič ne vesta, in se ne pretvarjata, da vesta. Pri čemer pa sta seveda še odlična performerja, karizmi in tako naprej. V osnovi se mi zdi, da bi katerokoli obdobje zaman iskalo tega živega Sokrata, to naše je pa še toliko bolj razklano na fragmente, na vse te kosce. No, če rečem malo drugače: jaz osebno že lahko povem, kaj si mislim o posameznem mislecu ali česa ne, ampak tokrat in v tej predstavi me je bolj zanimalo, kako misliti te mislece, kako jih poslušati, kako dojemati tudi svoj lastni užitek pri poslušanju nekoga, s komer se že vnaprej strinjaš, in kako se na to odzivati in tako naprej.

(Spraševal je Tomaž Toporišič, zvočni material je zapisala Sanja Spahić)

 


Iz gledališkega lista uprizoritve
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 8005 Kb)

SMG

Povezani dogodki

Tomaž Toporišič, 10. 6. 2008
Ob odru: Plesati in igrati Brechta
Tomaž Toporišič, 10. 5. 2007
Oh, ta baročna telesa želje!
Olga Kacjan, Tomaž Toporišič, 6. 11. 2011
Med poezijo in gledališčem - Pet vprašanj za Iva Svetino