Predstavo, v kateri je režiserja zanimalo, kako misliti mislece - ne le Sokrata, druge sofiste in sodobnike, kot je Slavoj Žižek - kako jih poslušati, dojemati in se nanje odzvati, bodo v SMG premierno uprizorili v soboto, 15. marca, ob 19.30.

Aristofanova komedija v prevodu Svetlane Slapšak je Novaka bolj kot z vsebino pritegnila s svojo strukturo in metagledališkostjo. Besedilo, ki temelji na sprevračanju gledaliških konvencij in konvencij svojega časa, je po režiserjevem mnenju zaradi obilice postmodernih elementov v svoji gledališkosti namreč izjemno sodobno.

Ko je Novak razmišljal o uprizoritvi, se je usmeril v vprašanje osebnopolitičnega angažiranja. Predstava se po njegovem mnenju vedno znova vrača v dialog z antičnimi in sodobnimi misleci, neprestano pa skuša ujeti tudi utrip današnjega časa.

Po besedah dramaturga Tomaža Toporišiča uprizoritev problematizira funkcijo gledališčnikov, umetnikov in posameznikov v sodobni družbi. Z prevpraševanjem etike in same matrice sodobne družbe išče možnost artikulacije političnega v gledališču, vendar ne skozi konceptualno noto ali nekaj, kar bi bilo ideološko jasno pozicionirano, temveč skozi ustvarjalce predstave.

Kot dialoški predmet za uprizoritev so služile Oblačice, klasičen, vendar za razliko od antičnih tragedij veliko manj uprizarjan korpus. Uprizoritev antične komedije za sodobno gledališče po Toporišičevih besedah tako vedno predstavlja problem, saj je imela komedija v antiki drugačno vlogo in moč, kot jo ima danes. V antiki je komedija namreč neposredno naslavljala politične probleme, ta funkcija pa se je danes premaknila v druge medije in je gledališče ne nosi več.

Predstava po Toporišičevem mnenju tako predstavlja intimno reakcijo na Aristofana na eni in umetniško udejanjanje v današnjem času na drugi strani. Po besedah asistenta dramaturgije Aljaža Krivica je ena njenih bistvenih tematik tudi politično angažiranje v svetu, v katerem denimo volitve, protesti in podobno ne spremenijo ničesar.

Aristofanova komedija Oblačice, ki je nastala leta 423 pr. n. št., tematizira zgodbo očeta, ki pošlje svojega sina k Sokratu. Četudi ga prezira in kljub temu da verjame v ideale in ideje, stori to iz pragmatizma, saj se je moral znebiti dolgov. Iz materialnih vzgibov oče tako zavrže svoja politična in etična stališča, pri tem pa se zastavlja vprašanje, če bi bilo bolj prav, da bi vztrajal pri svojem in končal obubožan in v dolžniški ječi, so zapisali pri SMG.

V predstavi, ki so jo z avtorskimi prispevki poleg režiserja zasnovali igralci in glasbeniki, med drugim igrajo Damjana Černe, Ivan Godnič in Arna Hadžialjević, pod scenografijo se podpisuje Petra Veber. Koreografijo je zasnovala Rosana Hribar, glasbo pa skupina Incurabili.