Izhodiščna točka režiserja Jureta Novaka je, da je napočil čas, ki od nas zahteva, da se opredelimo. Ker je to odločitev proti opciji in silam, katerih interes je, da smo neopredeljeni. »Če revolucije svoje otroke žrejo, delajo utopije že vnaprej splav?« se sprašuje režiser. »Ne verjemi svojim učencem. V revolucijo moraš sam, s perspektivo samomora, tako da ne dočakaš njihove diktature,« pa lucidno svetuje dr. Svetlana Slapšak, pomembna poznavalka antičnega sveta.
Oče, ki v Oblačicah sina pošlje k Sokratu, čeprav ga prezira, čeprav verjame prav v nasprotne ideale in ideje, stori to iz pragmatizma. Ker se pač mora nekako znebiti dolgov. Ta oče torej zavrže svoja politična in etična stališča iz materialnih vzgibov. Bi bilo bolj prav, da bi vztrajal pri svojem in končal obubožan in v dolžniški ječi? Če pa je vendar jasno, da drugi ne bodo enako načelni, naj jim pusti, da se izmažejo?
Predstava Sokrat, Slavoj in sofisti je soočanje s tem, da ni pod nébesom nič novega. Da je politično korektna levica samo podaljšek desnice z drugimi sredstvi in mirnejšo vestjo. S tem, kaj je ostalo od moči politične komedije, ki je svoje čase baje pridodala k režiranemu procesu in usmrtitvi Sokrata.
