V slovenskem prevodu izšla Fenomenologija gledališča Jensa Roselta

Roseltova fenomenologija je v resnici teorija predstave, je na včerajšnji predstavitvi povedal režiser Janez Pipan, ki je knjigo odkril in prevod opremil s spremno študijo. Po njegovih besedah se ne posveča temu, kako nastajajo uprizoritve, temveč kako se predstava zgodi, torej srečanju med gledalci in igralci.

Avtorjev znanstveni fokus je zelo radoveden in na gledališče pogosto gleda z vseh zornih kotov, usmerjen pa je, kot temu rečejo fenomenologi, v medprostor odra in avditorija. Fenomenologija je po Pipanovi oceni v knjigi zelo domiselno uporabljena kot model za definiranje gledaliških fenomenov, fenomenov predstave, izčrpno pa je predstavljena tudi fenomenologija kot vodilna filozofija 20. stoletja.

To je knjiga o gledališču nasploh: od lutkovnega gledališča - s tradicionalnim lutkovnim gledališčem in njegovim likom Pavlihe, kar je za mnoge ljudi prva izkušnja s teatrom, se tudi začne -, do različnih oblik performansa. Še najmanj Roselta, kot pravi Pipan, zanima samozadostno malomeščansko gledališče, čeprav tudi tega v svojem delu ne izloči.

"Branje Roseltove fenomenologije gledališča zapeljuje dolgoletnega romarja na predstave po domačih in evropskih gledališčih in festivalih v skušnjavo, da bi v spominu obnovil ali celo ponovil svoja markantna gledališka doživetja. V isti sami pa mu knjiga sporoča, da bi bil to Sizifov posel in da sodi spomin na predstave v območje nezmožnega, predvsem pa še bolj varljivega, kot je spominjanje nasploh," je v uvodu svojega esejističnega besedila zapisal Pipan. Avtor namreč v svoji študiji opisuje konkretne primere.

Kranjčeva se je pri slovenjenju zajetne knjige soočala tako s prevajalskim problemom kot užitkom, kot se je izrazila. Pri interdisciplinarnih študijah, kakršna je ta, ki se med drugim ozira tudi v sociologijo, lingvistiko, psihologijo, se pogosto pojavi težava s terminologijo, prevajalec pa mora biti natančen in dosleden. O rešitvah, ki jih je izbrala, je opozorila v opombah. V užitek pa ji je bil avtorjev slog, ki ni strogo znanstveno naravnan, kot je to značilno pri nemških znanstvenikih.

Pipan in Kranjčeva sta se strinjala, da bi lahko bila knjiga zanimiva ne samo gledališkim praktikom in teoretikom, ampak tudi gledalcem, saj je ravno "pogled z obeh strani" tisti, ki jo odlikuje. Roselt namreč ni le teatrolog, je tudi dramaturg, dramatik in kritik.

O knjigi

Jens Roselt je s Fenomenologijo gledališča (2008) napisal monumentalno znanstveno študijo, ki bralca prevzame z erudicijo, mnoštvom podatkov in teoretskih izpeljav, urejenih v pregledno in jasno dramaturško strukturo. Dramaturgija je epska, vsebuje pa tudi momente klasičnega dramskega suspenza. Knjigo je izdala ugledna münchenska založba Wilhelm Fink kot 56. zvezek zbirke Übergänge, ki jo urejata sociolog Wolfgang Eßbach in filozof Bernhard Waldenfels. Najbrž velja že v izhodišču razčistiti potencialni nesporazum, ki bi lahko vzniknil iz naslova: Jens Roselt ni napisal filozofske knjige s področja fenomenologije, temveč teatrološko študijo, ki se navezuje na fenomenološko tradicijo, pojmovni aparat te filozofske discipline in ene najdominantnejših smeri v filozofiji 20. stoletja pa učinkovito uporabi za poimenovanje specifično gledaliških fenomenov. Kot poudarjata njena urednika, gre pri seriji Übergänge za knjige, ki se gibljejo »po vmesnem področju, na katerem se srečujejo in prepletajo filozofski razmisleki in družboslovne raziskave «. Tudi Roseltova knjiga zajema iz te vmesnosti med filozofskim mišljenjem in znanstvenim vedenjem. Temelji na bogati tradiciji nemške teatrologije, ki jo je pred skoraj natanko sto leti utemeljil Max Herrmann (1865–1942), nekaj kasneje pa je postala samostojna univerzitetna disciplina in študijska smer.

O avtorju

Jens Roselt, profesor za teorijo in prakso gledališča na univerzi v Hildesheimu, se je rodil leta 1968 v Wildeshausnu, manjšem mestu blizu Bremna na Spodnjem Saškem. Med  1994 in 1998 je študiral uporabne gledališke vede na univerzah v Mainzu in Gießnu, kjer je 1998 doktoriral s tezo o ironiji in gledališču. Disertacijo je naslednje leto izdal tudi v knjižni obliki. Med 1999 in 2008 je sodeloval z Eriko Fischer-Lichte in njenim znanstvenim krogom na področju posebnih raziskav »Kulture performativnega« na Svobodni univerzi v Berlinu, kjer je napredoval od sodelavca prek asistenta do direktorja in bil tam 2008 s Fenomenologijo gledališča tudi habilitiran. Sodelovanje z ugledno profesorico pomeni uvrstitev v prvo ligo nemške teatrologije. V desetletju in pol je objavil enormno število znanstvenih razprav s področij estetike sodobnega gledališča in performansa, fenomenologije, zgodovine in teorije igre, gledališkega prostora, analize predstav, metodologije gledaliških vaj itd., ob tem pa kot (so)avtor in (so)urednik izdal tudi nekaj zbornikov. Z avtorskimi prispevki je sodeloval tudi pri samostojnem zvezku znanega Metzlerjevega leksikona Theatertheorie (2005). Vzporedno s svojim znanstvenim angažmajem deluje Jens Roselt ves čas tudi kot gledališki praktik: dramatik, dramaturg, kritik in prevajalec. Napisal je nekaj odmevnih dramskih besedil in kot dramaturg sodeloval z najambicioznejšimi gledališči v nemškem prostoru. Tudi obširne bibliografije v Roseltovih knjigah dokazujejo njegovo že kar neverjetno storilnost, pri čemer so vsi njegovi spisi, ne glede na temo, nasičeni s pustolovskim intelektualnim esprijem ter napisani z izdatno mero humorja in (samo)ironije, zato bi Roselta lahko brez težav razglasili za najbolj duhovitega in pronicljivega gledališkega teoretika tega časa.