Izbrani deli Freudovega teksta,  ki nosi naslov »Motiv izbire skrinjic«

Ob dveh prizorih iz Shakespeara, enem komičnem in enem tragičnem, se mi je nedavno ponudila priložnost, da zastavim in rešim majhen problem. Komični prizor je snubčeva izbira med tremi skrinjicami v Beneškem trgovcu. Zalo in zvito Porcijo obvezuje volja njenega očeta, da vzame za moža le tistega od svojih snubcev, ki bo izbral pravo od treh skrinjic, ki jih ima pred seboj. Tri skrinjice so iz zlata, srebra in svinca; prava je tista, v kateri je njena podoba. Dva snubca sta že ostala praznih rok; izbrala sta zlato in srebro. Bassanio, tretji, se odloči za svinec. S tem si pridobi nevesto, ki mu je bila naklonjena že pred preizkušnjo usode. Vsak snubec pojasni svojo odločitev v govoru, v katerem hvali kovino, ki ji daje prednost, drugi dve pa daje v nič. Najtežja naloga tedaj pade na srečnega tretjega snubca; kar lahko pove v slavo svinca nasproti zlatu in srebru, je malo in zveni prisiljeno. [...] moški izbira med tremi – skrinjicami. Če bi imeli opravka s sanjami, bi takoj pomislili, da so skrinjice tudi ženske ...

[…]

Stari kralj Lear sklene, da bo še za časa svojega življenja razdelil kraljestvo med svoje tri hčere, v sorazmerju z ljubeznijo, ki mu jo izkazujejo. Obe starejši, Goneril in Regan, se na vso moč trudita z zagotavljanjem in hvaljenjem svoje ljubezni, tretja, Kordelija, pa tega ne mara storiti. Moral bi bil prepoznati to neopazno, nemo ljubezen tretje hčere in jo nagraditi, a je ne prepozna; odpove se Kordeliji in v svojo in splošno pogubo razdeli kraljestvo med ostali dve. Ali ni to spet prizor izbire med tremi ženskami, od katerih je najmlajša najboljša in se najbolj odlikuje? Takoj nam pridejo na misel drugi prizori iz mitov, pravljic in leposlovja, ki vsebujejo podobne situacije: pastir Paris, ki mora izbirati med tremi boginjami, od katerih razglasi tretjo za najlepšo. Pepelka je spet najmlajša hči in je kraljevemu sinu ljubša od obeh starejših, Psiha iz Apulejeve pravljice je najmlajša in najlepša od treh sestra, Psiha, ki jo po eni strani častijo kot Afrodito v človeški podobi, po drugi strani pa prav ta boginja ravna z njo kot mačeha s Pepelko. [...] Preseneča nas lahko, da ima ta izjemna tretja ženska poleg svoje lepote v več primerih še določene posebnosti. To so lastnosti, za katere je videti, da težijo k neke vrste enotnosti. Gotovo ne smemo pričakovati, da bodo v vseh primerih enako dobro izražene. Kordelija je neopazna, neizstopajoča – kot svinec, ostane nema, »ljubi in molči«. [...] Saj smo se odločili, da bomo Kordelijo in njeno vztrajno zavračanje primerjali s svincem. O njem pravi Bassanio v svojem kratkem govoru med izbiranjem skrinjice pravzaprav povsem nepričakovano: Thy paleness moves me more then eloquence (plainness v drugi verziji). Torej: tvoja preprostost mi je bližje kot vpijoča narava drugih dveh. Zlato in srebro sta »glasna«, svinec je nem, tako kot Kordelija, ki »ljubi in molči«. [...] Če se odločimo in sprejmemo, da so posebnosti naše tretje ženske združene v »nemosti«, potem nam psihoanaliza pove, da je nemost v sanjah običajna predstavitev smrti.

[…]

Tretja izmed sestra bi morala biti boginja smrti, sama smrt, toda v Parisovi sodbi je to boginja ljubezni, v Apulejevi pravljici lepota, primerljiva s to boginjo, v Trgovcu najlepša in najpametnejša ženska, v Learu pa edina zvesta hči. Si je mogoče misliti popolnejše protislovje? Morda pa je pri roki še kaj bolj neverjetnega. Gotovo je tako, če je v našem motivu izbira med tremi ženskami vsakokrat svobodna, pri tem pa bi morala biti izbrana smrt, ki je pač nihče ne izbere, saj ji človek podleže kot žrtev le zaradi usode.

[…]

Lear ni le star, temveč tudi umirajoč človek. Nenavadna predpostavka o delitvi dediščine tedaj izgubi vso svojo nenavadnost. Vendar se ta smrti zapisani mož noče odreči ljubezni ženske, slišati hoče, kako zelo je ljubljen. Spomnimo se pretresljivega zaključnega prizora, enega vrhuncev tragike v moderni drami: Lear prinese Kordelijino truplo na oder. Kordelija je smrt. Če situacijo obrnemo, nam postane razumljiva in znana. To je boginja smrti, ki odnaša preminulega junaka z bojnega polja, tako kot Valkira v nemški mitologiji. Večna modrost, preoblečena v prastari mit, svetuje staremu možu, naj se odpove ljubezni, naj izbere smrt, se sprijazni z nujnostjo umiranja.

[…]

Dramatik nam stari motiv približa, ko med tremi sestrami izbira postarani in umirajoči mož. Regresivna predelava, ki jo je tako uporabil na mitu, popačenem skozi predelavo želje, nam omogoča toliko presvetliti njegov stari smisel, da nam morda dopušča tudi širokopotezno, alegorično razlago treh ženskih podob v motivu. Lahko bi rekli, da so tu predstavljeni prav trije odnosi do ženske, ki so neizogibni za moškega: roditeljica, družica in uničevalka. Ali tri oblike, v katere se v teku življenja spremeni podoba matere: sama mati; njegova ljubljena, ki jo je izbral po njenem vzoru, in naposled mati zemlja, ki ga bo spet sprejela vase. Toda stari mož zaman hrepeni po ženski ljubezni, kakršno je sprva sprejemal od matere; le tretja od usodnih žena, molčeča boginja smrti, ga bo sprejela v svoj objem.

Prevedla Eva D. Bahovec
Izbrala Nina Jerman