SNG Maribor, 11. 5. 2016

Odvijačenje časov

Drama SNG Maribor, Simona Semenič TISOČDEVETSTOENAINOSEMDESET, režija Selma Spahić, premiera 11. maj 2016.
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc

Ajdovka Simona Semenič, rojena leta 1975 v Postojni, se je po študiju dramaturgije na AGRFT zapisala na kulturni zemljevid kot ena najprepoznavnejših sodobnih slovenskih dramatičark, kot režiserka, performerka, dramaturginja in umetniška vodja programa PreGlej v Gledališču Glej. Dolgoletna svobodnjakinja pravi, da piše manj, kot bi si želela, saj kot mama dveh sinov, čas, ki bi ga morala nameniti delu, se pravi pisanju, namenja zlaganju papirjev, računov, izjav, pogodb, nečesa, za kar sploh ne ve, čemu služi. Simona Semenič je v intervjuju za Dnevnik oznako medijev, da je radikalna, tako komentirala: »Nekaj morajo napisati, ker sem pač ženska, ob moških nikoli ne bi dodali take oznake. Moje pisanje obravnava to, kar se nam dogaja, in to je radikalno, ne jaz. Gre pa mi na živce, da so ljudje mentalno tako leni. Tudi ko vrtim kuhalnico, in to nenehno počnem, ker pač moram, lahko zraven mislim.«

Za svoje drame je na Tednu slovenske drame v Kranju prejela tri Grumove nagrade za najboljše dramsko besedilo – leta 2009 za 5fantkov.si, leta 2010 za 24ur in leta 2015 za sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije. Dramsko besedilo tisočdevetstoenainosemdeset (2013), ki je bilo na 44. Tednu slovenske drame nominirano za nagrado Slavka Gruma, je bilo krstno uprizorjeno kot del zaključne produkcije študentov VII. semestra dramske igre in gledališke režije AGRFT v koprodukciji z Gledališčem Glej. Uprizoritev v režiji Nine Rajić Kranjac je na 45. Tednu slovenske drame prejela Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo. O tisočdevetstoenainosemdeset je kranjska strokovna žirija zapisala: »Besedilo s svojo fragmentarno dramaturgijo, prestreljeno s časovnimi, prostorskimi in identitetnimi preskoki ponuja visok potencial preigravanja in izumljanja odrskega jezika. Zasuka in odvijači dva časa, začetek osemdesetih, ko je prihodnost obetala, in današnjega, ko se zavedamo, da smo lepši jutri izgubili nekje vmes, med idealiziranjem prihajajočega in nostalgičnim spominom na preteklo.«

O svoji drami tisočdevetstoenainosemdeset, ki je postavljena v Ajdovščino, v leto, ko je njena generacija dala pionirsko zaobljubo, je Simona Semenič povedala: »Pomembno se mi zdi, da izhajam iz tega prostora in ne morem mimo tega. Nočem pisati tekstov, ki jih Zahodnjaki pričakujejo od nas, 'vzhodnoevropskih plemen', ali nekih univerzalnih tem, ki me sicer zanimajo, ampak še vedno sem tukaj in zdaj. V Ajdovščini ne živim že 20 let, čeprav pogosto obiskujem tamkajšnjo družino. Ajdovščina je moje rojstno mesto in me je zaznamovalo. Navdih za tisočdevetstoenainosemdeset mi je dal sprehod s prijateljem Lukom (po njem sem poimenovala tudi en lik) skozi Ajdovščino. Tovarna Lipa je bila prazna, kar me je navdalo z grozljivim občutkom. Bila sem pretresena, tega verjetno ne opaziš na isti način, če tam ne živiš stalno. Potem sva opazovala prazna okna, puščobo, ki vlada v mestu, takrat je naredila samomor moja sošolka Erika. Njej sem tudi posvetila besedilo 1981. Njej, moji družini in prijateljem iz Ajdovščine. Prej je bila Ajdovščina morda res bolj 'razsuta', ampak je živela, dihala, zdaj prevladujejo lepe fasade in vrtički, a ljudje so nezadovoljni.«1

Režiserka Selma Spahić je ob snovanju projekta tisočdevetstoenainosemdeset razmišljala: »Jugoslavija je za seboj pustila nešteto umrlih mest. Nekatera med njimi so rasla in se razvijala zaradi strateškega pomena, še zlasti zaradi določene industrijske panoge, in so po spremembi sistema postala mesta brez vsebine, v katerih je večina prebivalcev zaradi neuspele privatizacije ali tehnoloških viškov ostala brez dela. Prebivalstvo v teh mestih je eksistencialno dezorientirano. Takšnih mest je v vsaki bivši republiki na desetine. Tragično je, da bo – dokler se za ta mesta ne bodo našle nove identitete – celi generaciji minilo življenje. Podobno je tudi v velikih mestih, vendar je v teh manjših – kot bi gledali skozi lupo – vse bolj vidno in očitno. In prav v takšnem mestu se dogaja tisočdevetstoenainosemdeset.

Besedilo Simone Semenič se ukvarja z nečim, kar je zelo specifično in kar bo moj fokus – to pa je ogromen prepad med generacijo, ki se vsaj deloma izkustveno spominja socializma, in generacijami, ki se ga nikakor ne spominjajo, razen po ustnem izročilu. Ta prepad je zastrašujoč, čeprav gre za neposredne potomce (v odnosu mater in očetov s sinovi in hčerami), ker je nepremostljiv v življenjskih načelih, v družbenih normah, v ideološkem in svetovnonazorskem smislu. Jugoslavija bo pravzaprav zelo hitro izginila iz slehernikove osebne izkušnje, spomina in bo tako v umetnosti kot v življenju – kakor je to v navadi – ostala samo dihotomija med romantiziranjem svobode rdečega potnega lista in represijo nekega totalitarnega režima. Simona Semenič postavlja v ospredje prav ta zadnji trenutek osebnega spomina.

Iz imperativa 'istosti' (ista oblačila, isto pohištvo, iste oddaje na televiziji, iste odeje na posteljah, isti jedilni pribor, ista živila) smo danes prešli v imperativ različnosti in individualnosti, v katerem – če ne izstopaš – ne najdeš svojega prostora v družbi. Skozi strukturo besedila, v kateri tri osrednje like 'vržemo' iz leta 1981 v prihodnost (našo sedanjost), ki se je niti ne zavedajo, dobimo zelo vznemirljivo odrsko večplastnost. Dramske osebe se dojemajo kot otroško naivne ali dementne, pogosto so povožene s poplavo tranzicijske terminologije in situacij.

Na estetski način se želim ukvarjati s kolektivnim spominom, pri tem pa se izogibati vizualnim stereotipom, ki so bili v zadnjih dveh desetletjih velikokrat uporabljeni. Poskušala bom dekonstruirati znano ikonografijo nekega sistema in časa, ki je vsem nam vtkana v spomin tako kot gobelin ali vzdušje, ki sta bila značilna za vsako gospodinjstvo.

tisočdevetstoenainosemdeset se ukvarja s preteklostjo, ki jo Simona Semenič boleče natančno opisuje kot 'tista preteklost, ki ni še prav odšla, mislim, je odšla, ampak ni zaprla vrat, mislim, je zaprla vrata, ampak ni prav zaloputnila z njimi'. Vse, česar ta preteklost ni razrešila, se nam danes hkrati zdi breme, ki nas zaustavlja, in okno v zdravo pamet. Morda je prišel čas, da zaloputnemo vrata, ker tako pač živimo … eksistencialno dezorientirani se ne premaknemo ne naprej ne nazaj.«

Opombe

1 Jelka Šutej Adamič, Simona Semenič, Grumova nagrajenka, Delo, 7. april 2015.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)

SNG Maribor, Simona Semenič

Povezani dogodki

SNG Maribor, 24. 12. 2017
Voščilo SNG Maribor
SNG Maribor, 8. 2. 2018
Stota ponovitev Gledališča od Ž do A