1. v spomin sošolki eriki (1976–2012)
Tako se začne. V spomin sošolki Eriki, besedilo Simone Semenič tisočdevetstoenainosemdeset iz leta 2013. Napisano v prepoznavnem slogu slovenske dramatičarke, s hitrimi menjavami postmodernih orodij in čustveno nabitih situacij. tisočdevetstoenainosemdeset so tri besedila, trije začetki, trije glavni liki, tri Jugoslavije in tri možne prihodnosti. Edino, kar jih povezuje, je prostor, primorsko mesto v Sloveniji, Ajdovščina. Predvsem je Ajdovščina simbolno mesto v času, vse od avstro-ogrske monarhije preko Jugoslavije do tranzicije. Ajdovščina je uporniška priča različnih politik in ekonomij v nekem časovnem obdobju, sentiment življenja v prerezu.
Strukturno središče besedila je njegov dvom v čas, v zgodovinski trenutek, dvom v samega sebe in v svoj glavni lik. Luka je star sedem let, Erik štirinajst, Boris pa enaindvajset. Noben izmed njih se ne sreča na ajdovskih ulicah – niti leta 1981 niti leta 2013. Vsi trije doživijo svoj skrajno neobičajen dan v preteklosti in v prihodnosti. Sedanjost jim ne preostane. Vsak izmed treh potencialnih glavnih likov je premestitev v času in percepciji resničnega. Vsi trije so tudi pripovedovalci, pričevalci svojih izkušenj in spominov.
2. in potem se vse zavrti
se zavrti nazaj in naprej, se zavrti kot v filmu
Dramsko besedilo tisočdevetstoenainosemdeset je študija spominjanja, spominov in nostalgije. S prepletanjem dveh dni, enega leta 1981 in drugega leta 2013, se postavlja vprašanje, kaj ostaja, kaj preostane. Simona Semenič zaobjame travmo, v skoraj antičnem postopku skriva tragedijo in opazuje posledice, svoje junake v njihovem iskanju smisla, poskus sestavljanja drobcev spominov in življenja. Ostaja dan v letu 1981, ko se je v Ajdovščini zgodila nesreča na križišču Gregorčičeve ulice in Ulice 5. maja. Ta dogodek je tudi edino, kar uokvirja tri potencialne glavne like. Luka je sedemletni deček, ki bo danes sprejet med pionirje. Erik je spolno zbegan najstnik. Boris je nesrečno zaljubljen rekrut na dopustu. No, njihov dan je hkrati in samo spomin, saj se vsakemu izmed njih, sredi povsem nepričakovane vrtoglavice, sredi neutrudne burje, zazdi, kot da so odpotovali v prihodnost. Ali pa so emotivno odpotovali v preteklost, v osebni labirint nostalgije. Ker je sodobni svet neznan, iztirjen, po malem nedostopen. Topologije mesta so skoraj neprepoznavne. Simona Semenič sugerira, da zgradbe in ulice prenesejo več zgodovine kot ljudje. Propadla tovarna težje pozablja spremembo politične in ekonomske ureditve kot ljudje, naši glavni junaki. Kot da se v letu 2013 stvari in ljudje – še zlasti ljudje – neizprosno izgubljajo, izginjajo in odhajajo. Ajdovščina tako postane kartografija tihe pozabe, bledih spominov.
3. bo postal del nečesa velikega in pomembnega
tisočdevetstoenainosemdeset je besedilo, prepolno zavojev, fragmentov, možnosti in izbir; besedilo, ki dvomi vase, v lastno vsebino in v ravni perspektiv svojih možnih likov. Zaradi tega je osnovna premisa gledališke uprizoritve vzpostaviti dvom v lasten spomin, način, s katerim nostalgija prestopa meje realnega, vstopa v sfero poetičnega in kot tak postaja del kolektivnega mita. Edinstveno občutje doživetega trenutka je sestavljeno iz individualnih drobcev otroštva in prestopkov, mladostniškega raziskovanja in prvih ljubezenskih brodolomov. Vsaka izmed teh izkušenj je zožena in vtkana v nek širši politični kontekst, kontekst, ki v primeru Ajdovščine ne obstaja več. Ni upanja, veličastne družbene mitologije, prav tako ne obstaja stanovitnost preprostega življenja, kakršna je bila takrat. Vredno je bilo verjeti v dvom, ne samo avtorice in besedila samega, ampak tudi v dvom znotraj procesa. Seveda besedilo tolikšne emotivne kapacitete omogoča razpiranje osebnih spominov, prepričanj in odločitev v mladosti in otroštvu. Obstajajo stvari, ki jih telo ni poznalo pred več kot tridesetimi leti. Čas ne teče več kot nekoč; hitrost, ki jo je prinesla sodobnost, je vpeljala nekatere povsem nove ambicije, če že ne tudi brezup. Čeprav še vedno ne moremo vedeti, ali je bilo takrat boljše ali slabše. Za razliko od zgradb in industrijskih objektov se ljudje prilagodijo in živijo naprej. Vsaj določena večina. Proces tako postane iskanje poetičnih, nostalgičnih razpok, raziskovanje precenjenega in podcenjenega, struktura spominjanja in občutenje izgubljenosti. Postavlja se vprašanje, ali lahko pogrešamo nekaj, česar nikoli nismo imeli niti razumeli in česar več ni.
4. in na katerem še vedno piše slava padlim
Velika, vidna razlika med našo nedavno preteklostjo in sedanjostjo se kaže v odnosu kolektivnega in individualnega. Besedilo se poigrava s tem odnosom ne samo v njegovem emotivnem, ampak tudi v političnem potencialu. Jugoslavija je namreč postavila kolektiv v središče lastnega obstoja. Skupnost je okvir za razmislek o kateri koli življenjski izkušnji. V sedanjosti je kolektiv zamenjala radikalna individualnost, s poudarjanjem in izpostavljanjem lastnega jaza. Kolektiv postaja muzejski eksponat, arhiv izumrlih oblik dela, sobivanja in oblik odgovornosti. Na njihovo mesto prihajajo koprnenje, ambicija, perpetuirano preživljanje. V uprizoritvi je najpomembnejša točka performativnega raziskovanja odkritje ključnih kod in možnosti prevajanja predvsem socioloških fenomenov v gledališko igro in vzpostavitev dramaturgije uprizoritve. Sedanjost, kot jo prikazuje Simona Semenič, namreč ni samo pozaba, izgubljenost in odkrivanje (neizogibnega) minevanja časa, ampak vzpostavitev novega, individualnega človeka in novih matric komunikacije. Prav v tem raziskovanju se razkrivajo najsubtilnejše razlike med tistim, česar več ni, in tistim, s čimer sedaj razpolagamo. Osebe postajajo neomajni spomeniki, v njihovi izkušnji sta zapisana predhodna izkušnja in pomen, in tako se upirajo vsaki drugi spremembi. Spomeniška zapuščina je v vsakem sistemu ključen urbanistični izziv, simbol, glavni pomen vsake nove ideologije, oskrunitev spomenika pa vedno politično in družbeno težko sprejemljivo dejstvo. Zaradi tega spomeniki ostajajo, kljubujejo, včasih pozabljeni, včasih izvzeti iz svojega lastnega konteksta. Prav to se dogaja Luki, poklicnemu vojaku, Eriku, sodniku na mednarodnem sodišču, in Borisu, nezaposlenemu triinpetdesetletnemu dedku. Znotraj teh trideset let se vsi trije počutijo, kot da so izgubili lastni kontekst, ki ga želijo zaobjeti v drobnih fragmentih sedanjosti.
5. tesno drug ob drugem tudi zato, da jima je topleje
No, tisočdevetstoenainosemdeset ni samo preizkušanje povezav med časom in politiko, družbo, temveč tudi emotivno potovanje treh mladeničev. Vsi trije možni glavni liki, umeščeni v različne situacije, gredo vsak na svoj način skozi coming-of-age, tj. poglavitne točke odraščanja. Trojico možnih glavnih likov povezuje tudi nekaj intimnega, skritega, ključnega, povezujejo jih njihove prve ljubezni in morebitna razočaranja. Poleg raznih političnih konceptov odpira tekst celovit emotivni repertoar, obrise spolnosti in ljubezenskih tragedij, glavnih toposov dečkov, mladeničev, starih sedem, štirinajst in enaindvajset let. Prav te prve ljubezni so tisto, kar se težko pozablja; ostajajo pa skrivnostne in skrite v nekaterih kotičkih mesta in zelo žive v spominu. Kakor koli že, prva ljubezen je, čeprav nepozab(lje)na, praviloma za vedno izgubljena, z enim samim pišem burje, ki ne poneha, v tridesetih letih, ki gredo mimo naše trojice možnih glavnih junakov. Simona Semenič tako izpisuje dve vzporedni zgodovini – politično, ekonomsko in intimno, skrbno varovano. Naši glavni liki tako postanejo dvojni tragični junaki, ker v enem dnevu preživljajo tragedijo časa in povsem običajno, vendar nič manj bolečo, ljubezensko tragedijo. Takšno nasprotje med skoraj melodramskim vsakdanom in ohlajenim postdramskim komentarjem ustvarja zelo zanimive razpoke, pripovedi o odraščanju in spremembah. Prav zato ni neobičajno, da so naši glavni liki stari sedem, štirinajst in enaindvajset let, ker so prav ti trije starostni mejniki ključni pri dozorevanju in odraščanju ter se ob vsakega izmed njih vsi spotaknejo ob novih izkušnjah in možnih izbruhih razočaranja. Znotraj tega razkoraka med osebno in politično izkušnjo ponuja material/besedilo povsem tiho, subtilno sporočilo tolažbe. Razočaranje je namreč produkt vsakega minevanja časa. Razočaranje je inherentna človeška izkušnja, eno izmed ključnih občutij človekovega trajanja/bivanja in življenja.
6. na kaj bomo pa nazdravili
tisočdevetstoenainosemdeset je kolektivna igra spominjanja in odraščanja, razočaranja in minljivosti časa, afektivno sočustvovanje z minulim in poskus komunikacije z vzpostavljenim časom. Prehaja skozi izgubljena časovna obdobja in prazne prostore, prepleta individualne in kolektivne pripovedi. Raziskuje detajl kot ključni element spomina, pri tem pa pušča prostor upanju. Upanje kot edini odgovor vsesplošnemu brezupu, ekonomski krizi, slabim zakonskim zvezam in geopolitični situaciji. Upanje, skrito med ulice Ajdovščine in izpraznjene, zapuščene tovarne. tisočdevetstoenainosemdeset je uprizoritev, ki preizprašuje čas kot neizogibno, če ne tudi osrednjo silo v človeškem življenju.
Prevedel: Janez Bostič
(Iz gledališkega lista uprizoritve)