Tam, kjer se ne spominjajo preteklosti, tj. kjer preteklost ne živi, se začenja zgodovina.²

 Jan Assmann pojasnjuje, da določena socialna skupina, ki ji pripada kolektivni spomin, identificira svojo preteklost na osnovi posebnosti in minevanja. Ko o sebi ustvarja podobo, poudarja razlikovanje od vsega, kar se nahaja okoli nje, notranje razlike pa zanemarja. Ko se skupina zave pomembne spremembe, se ukloni zgodovini in ustvarja prostor novi skupini. Naše postjugoslovanske nove skupine vse tisto, kar je bila kolektivna identiteta, umeščajo med različnost, drugačnost. Izločujejo se in distancirajo. Ker ekstremni časi zahtevajo tudi ekstremne ukrepe, so v nekaj desetletjih nasilno nastali nagli konstrukti. Nihče te ne vpraša. Pripadaj.

Očitno je, da se moja generacija Jugoslavije ne spominja. Četudi smo del življenja preživeli v njej. Ali pa se je spominja tako, da smo preteklost oblikovali s stališča sedanjosti, in pri tem ohranili tiste paradigme, ki so povezane z današnjim časom. Ni naključje, da so naše prve asociacije izdelki (Kraševe čokolade, Murina oblačila, Lada Niva in TAM, vitrine in omare, babičine kristalne vaze …). Potrošniške stvari. Predmeti. Da bi dogodki ostali v spominu, morajo postati poduk, nauk, pojem, simbol, element idejnega sistema družbe³.

tisočdevetstoenainosemdeset je boleč material. Beleži tisto, kar so prek noči ustanovljene nove skupine zanemarile, in sicer da prilagajanje traja dlje kot eno samo življenjsko obdobje. Da obstaja kar nekaj generacij, ki se bodo znašle v precepu dveh sistemov, nezmožne prilagoditi svoj jaz novim načelom. Simoni Semenič uspe natančno in pretresljivo opisati nekaj, kar se dojema abstraktno, čeprav je neskončno pomembno. Trenutek, ko Jugoslavija preneha obstajati v kolektivnem spominu in začenja biti zgodovina.

Opombe:

1 Davor Herga, po izkušnjah največja avtoriteta v ekipi za jugoslovanski vsakdan (op. a.)
2 J. Assmann, Kultura pamćenja, Prosveta, Beograd 2011, str. 43.
3 Ibid, str. 36.

Prevedel: Janez Bostič

(Iz gledališkega lista uprizoritve)