V četrtek smo si v okviru festivala Lutke lahko ogledali intimno predstavo samo za enega, senčne lutke, dve izrazito ritmični glasbeni predstavi in nazadnje še predstavo ročnih lutk z obilico črnega humorja. Vsak je lahko našel nekaj zase.
Dopoldan nam je tako postregel z lutkovno predstavo za otroke gledališča L'Asina sull'Isola (Italija, tekmovalni program) Gospodu Rodariju, ki je sestavljena iz štirih kratkih zgodbic: zgodbe o deklici Alici, ki si želi postati morska zvezda; zgodbe o nevihti, ki rodi mavrico; zgodbe o marioneti Pavlihi, ki se želi rešiti svojih vrvic in zgodbe o lisjaku in kokoših. S sencami sta nas animatorja popeljala v čarobni svet, kjer so se rojevale vedno nove zgodbe. Tam, kjer se je ena končala, se je začela druga. Podlaga za sence oziroma senčni oder je bil povsod: lutke so potovale tudi po stropu dvorane, po časopisu in dežniku. Igralca sta se interakcijsko vseskozi ozirala proti občinstvu in nam kratke zgodbe posredovala skozi svoj komičen odnos. S svetilko v roki sta lahko kjerkoli ustvarila sence in tako usmerjala naš fokus. Čeprav je bila predstava namenjena otrokom, je bilo teh v dvorani le malo, a sta animatorja k sodelovanju pridobila tudi odrasle gledalce, ki so s smehom sprejeli vse zgodbice in nezgode, zaigrane na odru.
Po ulici ob ljubljanski tržnici in tudi po Prešernovem trgu pa se je sprehajala animatorka z vozičkom, v katerem je imela jajca, vsako s svojo kapico. Izvaljeno jajce – zgodbe iz notranjosti gledališča Jaboni (Nemčija, spremljevalni program) je intimna predstava samo za enega. Kdor jo je želel poslušati in gledati, je dobil stolček, dežnik ter slušalke. Poslušali in gledali smo lahko dve zgodbici; o ujetem zajčku, ki ga je zasliševala vojska, in družinsko zgodbico. Mali svet se je vrtel samo okoli tistega na stolčku in on je bil tudi edini, ki je slišal celotno dogajanje.
Matija Solce se je s svojo predstavo Štirje muzikantje uvrstil v tekmovalni program. Znana ljudska pravljica o bremenskih godcih je bila njegovo glavno izhodišče. Štiri živali se odpravijo na pot, iščejo glasbo ter z njo presenečajo ljudi. Vse vključene ljudske pesmi pa otroke pritegnejo k sodelovanju in petju. Kot pri Kabaretluknji sta se režiser in njegova redna sodelavka Marianna Stránská (likovna podoba lutk in scene) poigrala z odrom in samim prizoriščem igre. Vstopili smo v ogromno lajno na odru ter si v njej pogledali predstavo štirih živalskih muzikantov. Gledališče je bil tokrat oder, na katerem smo bili tako gledalci kot nastopajoči. Lutke so potovale med občinstvom, bile so tako blizu, da smo se jih lahko dotaknili. S tem pa je izginila iluzija žive lutke, saj nismo več videli živahnega oslička, ampak njegovo lutko. Kljub temu pa živahna predstava z živo glasbo ne izgubi značilnega pridiha glasbeno-lutkovnega sodelovanja, ki pri Solcetovih predstavah vedno najbolje funkcionira.
V večernih urah smo si lahko ogledali še eno izjemno ritmično glasbeno lutkovno predstavo gledališča Drak Theatre v režiji Josefa Krofta (Češka, tekmovalni program) z naslovom Zlatolaska. Prizorišče je kuhinja, v kateri je ogromno posod in pribora, s katerimi kuharji igrajo ritme. Imajo pa tudi knjigo o Zlatolaski, zaradi katere nekdo prismodi čebulo. S tem se začne iskanje deklice z zlatimi lasmi. Kuharji sami uprizarjajo situacije (kralj, govoreča riba, plešoče kokoši) in spečejo velikansko torto, na kateri se na koncu prikaže Zlatolaska. Okrogel oder, na katerem stoji kuhinja, se z vrtenjem okoli osi spremeni v kraljestvo, kjer domuje deklica. Drak Theatre se je tako predstavil z glasbeno lutkovno predstavo in dovršeno izvedbo odličnih igralcev ter tudi animatorjev, ki so brezhibno izpeljali svojo kuhinjsko dogodivščino.
Prava poslastica pa je bila zadnja predstava gledališča Cie Pelele, Nesrečno dvorjenje Dona Cristobala (Francija, tekmovalna predstava). Mali oder za ročne lutke z rdečo zaveso je bil edina scena, ki jo predstava premore, vendar več ni potrebovala. Pred lutkovnim odrom je sedela glasbenica, ki je glasbo (po večini s harmoniko) in tudi vse zvočne afekte izvajala v živo. Predstava je potekala v slogu Pullcinela, brez besed (razen imen), in prav zato med nami ni bilo nobene jezikovne pregrade. Don Cristobal je star osamljen ljudomrznež, ki ima ogromno denarja. V sanjah se mu pojavi skrivnostna ženska, katero se odloči poiskati. Trikrat se poroči, ampak nesrečno. Vse žene umrejo, dve umori sam, eno pa pojedo njuni otroci. Seveda tudi oni ne preživijo, ker jih Don Cristobal žive pokoplje. Črn humor in pretepi so značilni za tradicionalne ročne lutke. Ena lastnost pa je to predstavo vendarle ločila od že videnih – ročne lutke so imele noge. Te pa niso samo bingljale, ampak so bile animirane. Tako je bil pretep med smrtjo in Don Cristobalom lahko izveden v stilu matrice oziroma v upočasnjenem gibanju, s čimer je dobil sodobnejšo obliko.
Vse četrtkove predstave so imele izrazit inovativni pečat. Prava poslastica za vse lutkovne ljubitelje. Kakšnega mnenja pa so bili gledalci?
Vtisi gledalcev
Po predstavi Zlatolaska sem uspela ujeti dečka z njegovo mamo. Deček je povedal, da mu je bila predstava všeč in smešna, vendar pa ni razumel, kaj so govorili. Tukaj je vstopila njegova mama in povedala, da mu je skozi predstavo prevajala, kaj se dogaja, je pa tudi sama potrebovala nekaj časa, da je dojela zgodbo. Izredno ji je bila sicer všeč živa glasba.
Po zadnji večerni predstavi so bili gledalci prav tako pozitivnega mnenja in navdušeni. Mladenič mi je povedal, da mu je bila predstava (Nesrečno dvorjenje Dona Cristobala) blazno všeč, ne strinja pa se s starostno omejitvijo. Meni, da predstava ni primerna za otroke od osmega leta naprej. Skupina študentov je pohvalila sceno, živo glasbo in tudi črn humor, ki jih ni niti malo motil. Ravno pravšnja pa se jim je zdela dolžina predstave, saj so se lahko vživeli v vsak prizor. Gospodič pa je poudaril interaktivnost in multimedijskost lutk ter dodal, da lutki verjameš vse, tudi če v matrici (upočasnjenem gibanju) odigraš pretepanje, medtem ko v dramskem gledališču to težko izvajaš, še manj pa verjameš.