bazen mikvah
KRITIKA.- NOVA DRAMA V BRATISLAVI: Prebujajoča se zavest o neenakopravni funkciji spolov versus naučeno oz. sprogramirano, a ne lastno prepričanje o božji volji, ki jih je postavila na mesto manjvrednih, sta problema znotraj generalne (biološke) težave.
bazen mikvah
Hadar Galron: MIKVAH
V okviru festivala Nova drama v Bratislavi
Premiera: 4.12.2008
Režija: Michal Dočekal
Dramaturgija: Daria Ullrichová
Scenografija: Jan Dušek
Kostumografija: Zuzana Krejzková
Glasba: Miloš Orson Štědroň
Izraelska drama Mikvah je odprla šesti festival Nova drama v bratislavskem gledališču Arena. V ponedeljek, 10. maja, se je občinstvo seznanilo z starimi judovskimi običaji, ki so – gledano socialno in tudi biološko – determinirali ženske v posameznih ortodoksnih četrtih. Mikvah je obred, ritual, kateri se– hočeš, nočeš, moraš – dogaja strogo za zaprtimi vrati in zunaj morebitnih moških pogledov. Vendar je postopek umivanja telesa namenjen moškim; le tako se ženska ˝prečisti˝ in ima lahko ponovno spolne odnose. Položaj žená v izraelskih predelih je – kakor želi realistično pokazati Mikvah – poniževalen in za Evropejce grotesken.
Znotraj ˝kopališča˝, kakor je postavljena scenografija, se pletejo številne zgodbe o ženskem telesu, družini, seksualnosti, vendar obred še zdaleč ne pomeni varnega zavetja pred rutiniranim vsakdanom. Javni prostor – v središču katerega je prečiščevalni bazen – in katerega obdajajo (projicirano na zadnjo steno) razpokane in ponekod z rdečimi madeži oblite keramične ploščice, prežema hlad, ki ga poustvarjajo tudi posamezne nastopajoče. Mikvah je drama o patriarhalni ureditvi judovske ortodoksne družbe, v kateri je ženska zgolj mati in uslužna gospodinja. Vendar tudi skriti kotiček – četudi z namenom zadovoljitve moških – deli obiskovalke na dva pola. Prebujajoča se zavest o neenakopravni funkciji spolov versus naučeno oz. sprogramirano, a ne lastno prepričanje o božji volji, ki jih je postavila na mesto manjvrednih, sta problema znotraj generalne (biološke) težave.
Velik prostor - razpotegnjen od vstopnega (gledalcu vidnega) garderobnega dela, preko skromne recepcije, z belim lepilnim trakom označenega stranišča kot (ne)vidnega prostora, do centraliziranega bazena – omogoča nenehne premike obiskovalk, ki še preden vstopijo v vodo – že naredijo svojevrsten (skrivni) ritual. Bodisi obrekovanje emancipacije iščočih žensk, ki prihaja s strani starejših ali boječe tiho pritoževanje nad zli usodo mlajših, se zavleče v skoraj triurno zaciklano dogajanje.
Mizanscena je zamišljena kot beganje žensk po vedno isti poti, ki vodi samo do bazena, v katerem se predstava – postopek rituala, kjer se ˝umazana˝ ženska nekajkrat potopi v ˝sveto˝ vodo – tudi prične. V tem neprostovoljnem ženskem svetu so vseskozi – četudi le v mislih – prisotni moški, ki zanetijo konflikt med strankami kopališča in uslužbenkama. Šele konec prinese (delno) rešitev nekaterih ženskih vprašanj, saj se v kolektivnem duhu zoperstavijo gospodarjem. Kar je predtem, spominja na psihološki maraton – krožna pot do vode in nazaj -, ki predikat upraviči s čedalje večjim zavedanjem o spolni marginalizaciji. Vprašanje časa je, kdaj bodo pod dobrohotnim pritiskom mladih (naprednejših oz. pogumnejših) klonile tudi s peskom v očeh posute starejše.
Monotono beganje od recepcije do bazena – z vmesnimi zgodbami o fizičnem nasilju in ignoranci ženskih potreb ter želja – ni oživljeno z nobenim elementom. Dolgočasni kroji in barve kostumov – pač glede na finančno stanje moža oz. poklic, ki ga žene morebiti opravljajo -, ter počasni zvočni intermezzi poustvarijo nedomačnost in hlad tovrstnih mučilnic.
Igralsko so se nastopajoče uspešno transformirale v vlogo žrtev, začenši bojevanja s svojimi rablji. Nekoliko stereotipno oblikovanje starejše uslužbenke kopališča – energične, duhovite, a tradiciji zveste Shosane ter njene mlade, humanosti in enakopravnosti željne sodelavke Šire -, gledalca že a priori potegne v možnost predvidenja konca; torej poskusa rušenja spolnih barikad. Ženske ob osamosvajanju postanejo ujetnice v kopališču, ker se nočejo predat policiji; njihova ponovna nemoč in očitna nezmožnost dokončne infiltracije v moški svet je še dodatno podčrtana z rumeno-črnim varovalnim trakom, ki jih (ponovno) drži v krogu.
Drama Mikvah sicer uspešno prikaže vso bolest in trpljenje judovskih žená ter nesmisel tovrstnih vodnih obredov – vsakemu je namreč jasno, da je t.i. posvečena voda zgolj navadna voda -, vendar je sama inscenacija razvlečena in krožno kaže na to, kar nam je jasno že na začetku: slej ko prej bo napetost dosegla vrh, ženske pa se bodo posledično pričele boriti za enakopravnost. Ponovno-déjà vu.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/obredi-kompenzacije-navidezne-moci