Mednarodni festival glasbenega gledališča Choregie v Mariboru, je včeraj, 2.6. – na svoj predzadnji dan – na spored umestil glasbeno-igralski duet, ki je svojevrstno interpretiral življenje Erika Satieja, ˝drugorazrednega˝ pianista. Predstava Dve osebi iščeta Erika Satieja je v dobri šolski uri razpolagala z (samo začetnim) video in (permanentnim) klavirskim intermezzom, naslovno osebo pa je ustvaril Janez Škof.
Podobo precej ne-slavnega ter ekscentričnega umetnika je torej prevzel mojster igre, ki je pričaral duh prvih let minulega stoletja, v katerem je ˝pogrešani˝ skušal delovati. Domača produkcija je tako z različnimi gledališkimi principi poustvarila hudomušen portret slovenskemu prostoru bolj malo poznanega francoskega glasbenika, ki je na koncu – kot je Prešernov Povodni mož storil z Urško – z (naključno) izbrano gledalko v taktu zvestih črno-belih tipk odplesal v zaodrje.
Klavir – kot glavni (in poleg prozornega pepelnika) edini scenski rekvizit – je imel na začetku solo vlogo, saj nas je Bojan Gorišek s preigravanjem Chopinovih in Bachovih skladb ter interpretativnim ˝vživetjem˝ dodobra namestil na sedeže in pričakovanja ˝gledališkosti˝ polnih gledalcev izpolnil s približno petnajstminutnim mini koncertom. Slednji je s svojo strukturo – kombinacijo glasbe kot spremljave in še vmesno integracijo nemega filma Entr´acte (o novodobnem baletu in prebujajočem se dadaizmu) – refleksno spomnil na ne-tihe večere v Kinoteki.
Mestoma duhoviti kadri dotičnega filma – pod katerega se je kot komponist podpisal Satie – so implicitno nakazovali na Škofov ne-pompozni prihod (vendarle je nekdo manjkal in vendarle smo na glasbeno gledališkem dogodku); oblečen v črno obleko in z belim prtičem ovitim okoli roke je prav po dandijevsko (v njegovem kasnejšem tekstu pogosto rabljena beseda) razsvetlil avditorij, da uživa samo bela živila in da je tudi spogledovanje telesna aktivnost. Mešanica samoironije in dokaj nenavadnih življenjski navad so – ob budni in aktivni Goriškovi spremljavi – poskrbela za vpogled v »enostavnega in zapletenega, plašnega in pogumnega, praznega in polnega, statičnega in dinamičnega« umetnika. Škof je s principi epskega gledališča – ko ob klavirski spremljavi izvaja, kar sam prej napove – ustvaril to dvojno naravo »ezoterika«, ki je vztrajno držal pozicijo med dvema nasprotnima si bregovoma.
Uglajeni gospod, družbeno priznani in uveljavljeni umetnik versus alkoholu vdan nesrečnik sta pola, ki ju ni uspel ne združiti ne dokončno ločiti. Bolj kot njegova ustvarjalna plat pa je izpostavljen edinstven pogled na svet in precizna dojemljivost za detajle; npr. ščipalnik (starinski naočniki), šport ali dvoumni pogled ženske; vse prikazano s pravšno mero ironične distance. Ravno okoli boljše polovice se je neizogibno zavrtel zaključni monolog, v katerega je integriral tudi gledalko. Začetni ˝mladostniški˝ flirt, ko sta s podajanjem žepnega robca ustvarila kontakt, se je transformiral v povabilo na oder, ki ga je z nasmeškom sprejela.
Janez Škof vseskozi drži pozo (malce) vase zagledanega posebneža, ki – kakor da bi reflektiral svoje dosedanje življenjske uvide – preko natančnih (občasno karikiranih) gibov podaja lastna dognana dejstva o družbi, ljubezni, glasbi. Dandy je pač dandy; v žepih suknjiča vedno prisotni steklenički žgane pijače ter slabi fizični kondiciji navkljub. Uspeh pri ženskah je – z žametno obleko, nasmejanim obrazom in pozornimi opazkami – zagotovljen. Poln nasprotij je spremljevalko (gledalko) premišljeno enosmerno popeljal v zaodrje in jo – ob vsesplošnem odobravanju avditorija – tudi varno pripeljal na rampo. Na poklon. Ker to menda počno pravi moški. Nekega drugega stoletja.
Povezave: