V uvodu k ukrajinski izdaji Živalske farme, ki je izšla leta 1947, je Orwell zapisal: »Zadnjih deset let živim v prepričanju, da je za obnovo socialističnega gibanja bistvenega pomena zrušitev sovjetskega mita. Vse od vrnitve iz Španije sem razmišljal, kako naj sovjetski mit razkrinkam v zgodbi, ki bo razumljiva skoraj vsakomur in se bi jo dalo dokaj enostavno prevesti v druge jezike. Podrobnosti zgodbe so mi prišle na misel nekega dne (takrat sem živel v majhni vasi), ko sem videl majhnega dečka, kakih deset let je moral imeti, ki je po ozki stezi vodil vprežnega konja in mahal z bičem, vsakič ko je konj hotel zaviti. Na vsem lepem me je presunilo, da bi v trenutku, ko bi se take živali zavedale svoje moči, ljudje nad njimi ne imeli nobene moči več, in da človek izkorišča živali, malone enako kot bogati izkoriščajo proletarce. Nato zgodbo nadaljujem z analizo Marxove teorije z živalskega stališča.«

Živalska farma je kritika totalitarizma, označil jo je za »prvo knjigo, v kateri sem poskušal, s polno zavestjo o tem, kaj počnem, politični in umetniški namen zliti v eno samo celoto«. Čeprav je Živalska farma črpala iz različnih totalitarnih režimov, tako fašističnega kot komunističnega, je bila oktobrska revolucija leta 1917, ki je prinesla strmoglavljenje vlade carja Nikolaja II. in vzpostavila boljševiško oblast pod Leninovim vodstvom, tista, ki je najbolj vplivala na njen nastanek. 

V Živalski farmi vzpostavi svet, ki zraste na propadli revoluciji in postavi temelje za novo obliko diktature, ki ga nadaljuje v antiutopičnem romanu 1984. Antiutopija jemlje snov iz resničnega življenja in mu doda utopične, neuresničljive napovedi.

1984 je začel pisati pozimi 1946 v Londonu in ga dokončal na otoku Jura leta 1948, kamor se je preselil zaradi hudih zdravstvenih težav s pljuči. Takrat je bilo njegovo zdravstveno stanje že tako slabo, da ga je pisanje romana izčrpavalo. Londonski prijatelji niso mogli najti tajnice, ki bi mu roman pretipkala, zato se je tega lotil sam, kar ga je dokončno izčrpalo. Od takrat naj ne bi nikoli več zares vstal iz postelje. Roman 1984 je izšel 8. junija 1949 v Londonu v 25.000 izvodih in 13. junija še v New Yorku.

Orwell je antiutopijo 1984 napisal leta 1948, v njej pa je prikazal svet leta 1984. Poleg tem družbene strukturiranosti, razdeljenosti držav, neznosnih gospodarskih, političnih in življenjskih razmer se Orwell v romanu najbolj osredotoča na nadzor, ki ga izvaja politična elita nad državljani in nad informacijami. Roman govori o tem, kako vladajoči razred nadzoruje ljudi in s popravljanjem zgodovine obvladuje medije. Povsod so nameščeni mikrofoni in videokamere, da nadzorujejo vsak korak, obnašanje in celo mišljenje posameznika. Pomembno je, da vsi sledijo Velikemu bratu, da so mu zvesti, da ga častijo, prirejajo razna zborovanja in srečanja njemu v čast, da ne brskajo za informacijami in da ne preusmerjajo svojih misli na druga področja, predvsem pa ne proti njemu. Prav zato uvedejo nov uradni jezik, Novorek, iz katerega brišejo besede. Njegov namen je, da omejuje posameznikovo izražanje in razmišljanje zaradi vedno bolj skopega besednjaka. Poleg tega pa so vse novice prirejene željam Partije, glavni cilj pa je, da držijo prebivalce v nevednosti, še več, v lažni, nepravi, neresnični vednosti. Vse novice, ki Partiji niso všeč, spremenijo, jih zbrišejo iz arhiva, jih priredijo, popravijo, kot veleva vladajoča elita. Antiutopičen svet v 1984 je totalitarna diktatura, v kateri elita uniči skupnost, individualizira posameznika in si ga popolnoma podredi. /…/

V Farmi Orwell, ki se naslanja na zgodbo Živalske farme, ideje romana 1984, na štiri Orwellove eseje, ki so v slovenskem prevodu izšli pod naslovom Fašizem in demokracija, in eseje, objavljene pod naslovom Svoboda ali suženjstvo? V kitovem trebuhu in drugi eseji, gledamo svet skozi oči prašičje elite. Prašiči imajo oblast nad vsemi živalmi, jo zlorabljajo, za obstoj na oblasti pa se poslužujejo manipulacij, diskreditiranja, lažnih novic, nadzora in revidiranja zgodovine z jasnim ciljem, utrditi oblast do te mere, da je nihče več ne more ogroziti. Enkrat davno v preteklosti so bili tudi oni enaki med enakimi, potem pa sta jih oblast in moč pokvarili. Dogajanje je postavljeno v umetniško galerijo, v Muzej upora, in poteka na dveh ravneh, na banketu ob praznovanju državnega praznika, kjer elita sebi v zabavo in raji v posmeh preigrava različne verzije svoje slavne zgodovine. Skačejo v vloge zmagovalcev in poražencev in se v vlogah različnih živali vživljajo v velike zgodbe lastne zgodovine. Zgodovinske bitke tako postanejo umetniška akcija, artefakti, razstavni objekti, performansi, ki poveličujejo vlogo elite. Umetnost postane glasnik državne propagande. Prizore junaških bit in zmag seveda uprizarjajo in spreminjajo, kot jim ustreza, objektivna resnica nikogar več ne zanima.

Na banketu ob dnevu državnosti so prisotni predstavniki oblasti. Državni jubilej je namenjen spravi, ki jo lahko dosežejo le, če se na novo definira zgodovina. Sprava seveda pomeni, da se predsedniku Napoleonu končno priznajo vse zasluge v zgodovini. Vsa elita se mu je že zdavnaj uklonila. V strahu pred izgubo pozicije, morda celo življenja, že dolgo skačejo, tako kot prašič Napoleon kruli. Edini moteči člen je častni gost, prašič Debelinko. Ker pa se mora državna zgodovina na željo Napoleona ob državnem jubileju za dosego sprave na novo napisati, od Debelinka zahtevajo, da se distancira od lastnih besed, dejanja, predvsem pa da se odreče lastnemu spominu.

Napoleon v svojem krvavem vzponu na oblast ne dopušča dialoga. Vse nasprotnike si podredi ali jih odstrani. Kdor ni z njim, je proti njemu. Enoumje je recept za njegov uspeh. Napoleon je v populista preoblečen diktator, kot jih lahko vidimo na današnjem političnem parketu, ki si pijan od oblasti nikoli ne bo priznal, da bo z uničenjem nasprotnikov pokopal tudi sebe.

(iz gledališkega lista uprizoritve)