Matej Bogataj, 16. 3. 2022

Revolucionarni afterparty

Tatjana Doma in Luka Marcen po motivih besedil Georga Orwella: FARMA ORWELL. SNG Drama Maribor, ogled predpremiere na Malem odru 11. 3. 2021.
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani

Živalska farma, ki jo je njen avtor George Orwell, pisec kultnega antiutopičnega romana 1984 in pričevanj o španski državljanski vojni ter izboljševalec sveta iz prve polovice prejšnjega stoletja, ob nastanku označil kot pravljico, je pravzaprav basen, zgledna zgodba. Gre za vzorčni primer, kako se slej ko prej izrodi vsak emancipatorni, revolucionarni projekt. Na farmi namreč živali ugotovijo, da jih ljudje izkoriščajo, in opogumljene s smrtnimi hropci starega prasca sklenejo, da morajo prevzeti oblast, pregnati ljudi, pravičneje razdeljevati dobrine, ki jih ustvarjajo, se ne pustiti izkoriščati … in podobno. Ker ni akcije brez teorije, še manj revolucije brez revolucionarne doktrine in aposteriornega prikrajanja zgodovine – vsak prekuc ustvarja svoje lastne predhodnike, če rečemo borgesovsko – seveda spišejo nekaj točk, recimo, da sta zdaj dve nogi slabo, štiri noge pa dobro, da naj živali nikoli ne spijo v posteljah, uživajo alkohola, ubijajo drugih živali – in še nekaj takšnih. Vendar se med živalmi počasi vzpostavi oblastna elita, prihaja do posebnih poklicev, pse recimo izrabijo za zastraševanje ostalih, krokar prevzame vlogo nekakšnega pridigarja o Sladki gori in podobno, prihaja do čistk med posameznimi člani oblastne partije in počasi revolucionarni ideali izzvenijo, tako da je začetna listina, ki definira cilje in metode prekucuštva, malenkostno, vendar v temelju popravljena, oblastne živali pa so vse bolj podobne prejšnjih krutim oblastnikom, ljudem: »Zdaj je bilo jasno, kaj se je zgodilo s prašičjimi obrazi. Živali zunaj so obračale svoje poglede od prašiča do človeka, od človeka do prašiča in spet od prašiča do človeka; a že je bilo nemogoče povedati, kdo je kdo,« je citat iz Živalske farme, ki sta si ga za predgovor in uvod izposodila avtorja dramatizacije, režiser in dramaturginja, v dramatizacijo pa sta vključila tudi nekaj drugih Orwellovih besedil, že omenjeno distopijo 1984 in premisleke o svobodi in suženjstvu in fašizmu in demokraciji – za povrh pa še Jesihovo pesem iz zbirke Maršal.

Ker je Živalska farma basen, so njene najboljše priredbe za vizualne medije risanka ali lutkovna predstava, eno zabavnejših in po lutkah in scenografiji Barbare Stupica izstopajočo ter v prevodu Andreja Rozmana - Roze je režiral v ljubljanskem lutkovnem gledališču Vito Taufer. Druga možnost, ki naj omogoči prehod svinjskega v politično elito, no, od prašičev k ljudem vse podobnejšim prašičem, je maskiranje, kar bi igralcem pobralo precej izraznih sredstev. Verjetno so se zato odločili, da Živalska farma v Farmi Orwell nastopa v nekakšni retrospektivi, da gre za besedilo »po motivih«; uvodoma imamo praznovanje, obletnico v nekakšnem Muzeju odpora oziroma osamosvojitve, vse je zelo imenitno in polno samohvale ter podobnih govoranc, zraven čestitajo in nazdravljajo. Napoleon, alfa prasec, prvi med enakimi, ima govor, drugi do prihoda Debelinka bolj ali manj kimajo, čeprav jim je užitek ob praznovanju obletnic »osamosvojitve« – ja, proslava se čudno pokrije s patetičnim praznovanjem vrste za Deželo pomembnih tridesetletnic – nekako zapisan na obraze, na kožo. Kot pritiče proslavam, se še malo spominjajo, pri tem pa pride do ideoloških razkolov, saj je medtem zgodovina revidirana, popravljena; Debelinko se spomni po svoje, ostali so že pristali na partijsko, to je revidirano Napoleonovo varianto. Revidirano tako, da je Napoleon najpomembnejši, preostali pa vse manj – tako se med svinjami dogaja ta »država c'est moi«, ta nori zvijačni prehod od partije do patrije. Vsebina Živalske farme se tako v Farmi Orwell zgodi v spominskih izsekih, v delih, ko obujajo svoj spomin in s ponavljanjem polagajo temelje skupnosti, in v grupnem zaklinjanju in mitologiji.  

Režiser Luka Marcen, tudi avtor songov, in dramaturginja uprizoritve Tatjana Doma sta vsebino zaostrila z vsem, kar se je od Orwellovih časov spremenilo, pa večinoma ne na bolje, poudarek pa dala na spreminjanje zgodovine, glorifikacijo Osamosvojitve in Osamosvojitelja, Napoleon ob servilnem pujsjem dvoru zlahka opravi z vsemi oponenti. »Kdor obvladuje preteklost, obvladuje prihodnost. Kdor obvladuje sedanjost, pa obvladuje preteklost« – to so izhodišča za revizijo zgodovine in osamosvojitve. Drug močan poudarek je namembnost oblasti: oblast je samonamembna, sama sebi namen, kar seveda kaže radikalizacijo in prelom z velikimi avtoritarnimi in totalitarnimi projekti dvajsetega stoletja, kjer so se vsaj sprenevedali, da gre za bitke idej in prepire o različnih poteh v lepšo prihodnost. Ravno zaradi te radikalizacije je na nek način presenetljivo, da je uprizoritev »kabaret, cirkus, satira, ki skozi oči elite, skozi njihov posmeh nastavlja ogledalo ravno tej eliti. Že zdavnaj so odvrgli maske in se ne pretvarjajo več, da njihov boj za lepši jutri ni namenjen samo njim samim«, če citiramo dramaturginjo in soavtorico dramatizacije iz gledališkega lista. Oblastnost oblastiželjnih je tako pripeljana do pojma, elito pa potem spremljamo pri petju in pitju in plesu, v kabaretu.

Režiser Luka Marcen, tudi avtor songov, in dramaturginja uprizoritve Tatjana Doma sta vsebino zaostrila z vsem, kar se je od Orwellovih časov spremenilo, pa večinoma ne na bolje, poudarek pa dala na spreminjanje zgodovine, glorifikacijo Osamosvojitve in Osamosvojitelja, Napoleon ob servilnem pujsjem dvoru zlahka opravi z vsemi oponenti.

Uprizoritev je postavljena na dvodelen oder, začne se v ospredju, na nekakšnem hodniku, tam se dogodi (samo)predstavitev pujsjih akterjev, zadaj slutimo manjšo banketno dvorano, polno obložene mize, in ne naključno, kljub razpolovljeni zasedbi, gre za blasfemično, buffo ponovitev zadnje večerje – scenografinja je Sara Slivnik – in tam se potem pripeti tudi velika požrtija, to je nebrzdan, čeprav bolj nakazan in markiran (na predpremieri) simpozij, ki razkriva popolno bestialnost, regresijo Napoleonovega dvora. Ker gre za državno proslavo za praznik Zmage, so vsi v svečanih napol uniformah, izpod katerih so še vidni ostanki »civilnosti«, to je svet, v katerem se še niso čisto poenotili – to lahko opravi samo smrt, na koncu, ko jih Napoleon vse postreli. Iz te druščine po imidžu izstopata Dama, ki v vladi skrbi za spolnost in užitke – kar postaja vse bolj odveč, Napoleonova oblastna slast je nad drgnjenjem genitalij – in Debelinko, že po izgledu intelektualec, z očali, bolj artikulirano dikcijo in sploh – kričavo kabaretni kostumi s priklicevanjem uniformnosti so prispevek Ane Janc. Uprizoritev je prekinjana z režiserjevimi songi, ki jih je uglasbil Mitja Vrhovnik Smrekar, spevno in glasbeno komunikativno, poteka pa v divjem, kaotičnem tempu, ki ga dodatno podčrtuje nekronološkost; totalitarna preobrazba, v kateri prepoznamo nekatere faze izvornega stalinizma in nekatere primere domače in aktualne rekatolizacije z boljševiškimi sredstvi, preskakuje od samokritike in iskanja zunanjega sovraga v aktualen obračun med akterji v času same proslave osamosvojitve – vse seveda pod parolo nekakšne sprave, ki spravi večino, vse razen Napoleona, v omrtvelost, smrt, grob. Nastopajoči so v gestiki odsekani, poplesujejo v preoblečenih diskoidnih in živahnih ritmih, koreografija Lare Ekar Grlj je v tem dovolj všečna in pozunanjena, čeprav dopušča tudi nekaj krčevite odsekanosti, ki jo prinese bodisi obet oblasti ali pa tiki izbruhnejo zaradi preveč vnetega prikimavanja iz strahu pred Vodjem. 

Tega, Napoleona, pa tudi umirajočega Majorja, vizionarja upora, odigra Vladimir Vlaškalić, prvega postarano in precej podobno njegovi vlogi Jeraneka iz uprizoritve Jančarjevega romana To noč sem jo videl, samovšečnega vodjo prascev pa z arogantno gesto in s samovšeč(ka)nim pridihom. Glavni antagonist je Debelinko Lize Marijine, njena vloga intelektualca in čuvaja zgodovinskega spomina, ob občasni nerodnosti, ki razumarstvu pritiče, je čistejša in preglednejša, nadvse učinkovita in v dikciji natančna v zagovoru nekdanjega skupnega konsenza, preostali dvor – ali vlada – pa so bolj ali manj priklanjajoče figure, Cvilko Vojka Belška, Minimus Mateje Pucko, Rdečko Maše Žilavec razigrano in živahno, seveda tudi pozunanjeno servilno preskakujejo iz ministrskih v ostale vloge, se združujejo v škvadre, kadar je treba odkriti in očrniti in izločiti notranjega sovražnika, hkrati privzemajo Napoleonov kompleks: nebrzdana, kompulzivna požrtnost, ob tem slast do oblasti, za vsako ceno, in to ceno tudi drago plačajo, z življenjem. Iz skupine mestoma, tudi kostumografsko, izstopa Dama, Eva Kraš ji da gracilnost in potegnjenost, tudi večjo introvertiranost od ostalih zaklinjevalcev pravovernosti, vendar – kot je v takšnih družbah pogosto – od ljubezni ni večjih koristi. 

Uprizoritev Farma Orwell nas nadrobljeno in kronološko razpršeno popelje skozi temeljne dileme in stopnje oblastnosti iz Živalske farme, to je živahen kabaret, ki da več na energijo kot na natančnost, na kaotičnost in nepreglednost vladanja odgovarja s poudarjanjem dekadentnosti, tudi morilskosti oblasti, zato včasih pogrešimo več hladne natančnosti pri seciranju njenih sredstev. Čeprav svinjska metaforika, ki jo priklicuje z aktualnimi poimenovanji pujsje revolucije, lepo leže na današnje čase.

Mitja Vrhovnik Smrekar, Maša Žilavec, Mateja Pucko, Vladimir Vlaškalić, Lara Ekar Grlj, Vojko Belšak, Eva Kraš, Ana Janc, Liza Marijina, Sara Slivnik

Povezani dogodki

Matej Bogataj, 31. 1. 2022
Igra s pari