Kot so poudarili organizatorji mednarodnega znanstvenega simpozija, ki poteka v Muzeju narodne osvoboditve Maribor v organizaciji Raziskovalnega programa in Centra za teatrologijo in filmologijo AGRFT, je bila ustanovitev Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju pred 70 leti pomembno dejanje upora svobodomiselnih gledališčnikov v času okupacije. Po navedbah ravnatelja tega partizanskega gledališča Filipa Kumbatoviča Kalana je bila udeležba slovenskih kulturnih delavcev v vseljudskem uporu - po obsegu in po vsebini - edinstvena v primerjavi z drugimi osvobodilnimi gibanji v takratni Evropi.

Ivanka Mežan je svojo razgibano igralsko pot začela leta 1944 v Beli krajini, kjer je obiskovala gledališka tečaja in nastopala v predstavah SNG na osvobojenem ozemlju. "Moje življenje je bilo sestavljeno iz mnogo slučajev. Slučaj je bil tudi to, da sem se pridružila gledališču," je povedala o svojem takratnem delovanju. Ob pripovedovanju ene od številnih anekdot je med drugim dejala: "Ne samo mitraljez ali puška, orožje je bila tudi beseda."

Tako puško kot besedo je uporabil igralec Aleksander Valič. V času druge svetovne vojne se je boril v partizanskih enotah, igral v številnih predstavah ter nastopal na kulturnih prireditvah in mitingih. Mariborskemu občinstvo je svoje spomine predstavila tudi Zora Konjajev, ki je kot sodelavka v partizanski bolnišnici na osvobojenem ozemlju spremljala to izjemno kulturno vrenje sredi okupirane Evrope.

Po besedah organizatorja simpozija Alda Milohnića so bili ustanovitev partizanskega gledališča in ostali dogodki takrat pomemben del zgodovine slovenskega gledališča. Danes, 24. oktobra, bodo simpozij razširili na splošno razpravo o gledališču upora. "Govorili bomo o različnih primerih gledališkega upora v smislu gledališke umetnosti ali pa recimo performativnih dogodkov, za katere težko rečemo, ali je to umetnost, gledališče, performans. V vsakem primeru pa gre za dogodke, ki so povezani z neko politično idejo, z idejo, da je treba misliti s svojo glavo," je povedal.

Po njegovih navedbah na trdoživost gledališča upora kažejo tudi novejši primeri: "gledališče zatiranih", gledališče v obleganem Sarajevu, gledališka skupina beguncev iz BiH v Sloveniji in podobno, kakor tudi sodobne prakse, ki povezujejo gledališke in druge performativne oblike s političnim aktivizmom. Nedavne "vstaje ljudstva" so se začele prav v Mariboru in se potem razširile po Sloveniji; del tega pisanega pouličnega dogajanja so bili tudi razni kulturni dogodki in performansi, na primer "Protestival", "vstaja zombijev", pred tem tudi protestno branje Cankarjevih Hlapcev pred parlamentom itd.