Pri portalu SiGledal smo se odločili povprašati gledališča, da nam sama ovrednotijo izteklo sezono in hkrati povedo načrte za prihajajočo.
Začenjamo z intervjujem z umetniško voditeljico Slovenskega mladinskega gledališča URŠULO CETINSKI.
Vaši vtisi iztekajoče se sezone? Se vam zdi, da je bila uspešna ali ne? Vas je kaj še posebej presenetilo?
V pretekli sezoni smo začeli s koprodukcijo Vihar, z Mariborom, Trstom in Cankarjevim domom, jo igrali tudi v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, na mariborskem velikem odru in v Trstu. Predstavo je po Shakespearovi drami režiral Vito Taufer. Potem smo uprizorili Noč ali klic v stiski po tekstu Damjana Kozoleta, ki je prvič režiral v gledališču. Matjaž Pograjc se je odločil za uprizoritev Lovrićeve dramske novitete Za prgišče Šekspirja, v kateri je lucidno kombiniral dramsko in lutkovno gledališče. Sledil je Zločin in kazen Diega de Bree. Naša igralka Neda Rusjan Bric je ustvarila predstavo Eda - Zgodba bratov Rusjan, Janja Majzel pa Krizantemo na klavirju, avtorski večer po šansonih Svetlane Makarovič, Jernej Lorenci pravkar z našim ansamblom pripravlja predstavo Nižina neba po tekstu Nebojše Popa Tasića, ki so ga navdihnile Ovidijeve Metamorfoze.
Mogoče sta bili največji presenečenji zame zadnji premieri, ki sta ju ustvarili Neda Rusjan Bric in Janja Majzel, obe članici našega igralskega ansambla. Presenečenje zato, ker ostale režiserje že dobro poznamo in približno vemo, kaj lahko od njih pričakujemo. Ta projekta sta bila morda bolj pot v neznano kot pri drugih režiserjih, vse skupaj pa se je končalo zelo, zelo obetavno.
Kako pa so se gledalci odzvali na letošnjo sezono? Je bilo kaj presenečenj? Pozitivnih in negativnih?
V bistvu se je občinstvo na vse naše predstave dobro odzivalo. Zame je bilo največje presenečenje odziv na koprodukcijsko predstavo Vihar, predstava je bila dobro obiskana, mislim da je prišlo okoli 15.000 gledalcev v Mariboru, Trstu in Ljubljani. Gledališka kritika pa se je odzvala tako različno, kot da ne bi komentirali iste predstave. Kritiški zapisi so se gibali od izjemno pozitivnih, naklonjenih, takšnih, ki so zapopadli magijo Tauferjevega pravljičnega sveta, do izrazito odklonilnih, ki so razmišljali o tem, da so gledališki spektakli nepotrebno zapravljanje denarja. O tem so pisali posamezniki, ki nimajo veliko pojma o produkciji gledališča in mislim, da razmišljajo popolnoma napačno. Prvič zato, ker ne upoštevajo, da imajo velike gledališke produkcije veliko občinstva, kar pomeni tudi relativno velik prihodek od prodaje vstopnic. Za Vihar smo združili sredstva štirje koproducenti, SNG Maribor, Cankarjev dom, SSG Trst in mi, to pomeni, da je bil proračun predstave res višji, kot je pri naših običajnih predstavah, vendar pa so bili višji tudi lastni prihodki.
V Sloveniji so domače gledališke produkcije večjega formata, se pravi predstave za velike odre, žal zelo redke. Spomnim se na čase, ko je Dušan Jovanović v Gallusovi dvorani režiral Leara, pa na čase, ko je Janez Pipan na istem odru režiral Macbetha, in vsakič so kritiki pisali in razglabljali, ali je potrebno producirati tako velike predstave. Pričakovanja kritike so bila pri teh projektih vedno zelo velika, veliko večja kot pri predstavah na običajnih odrih, čeprav imajo slovenski režiserji z režijo v velikem prostoru malo izkušenj, saj so velike predstave redke.
Produkcija večjih predstav je v Sloveniji kot relativno revni državi (v primerjavi z Nemčijo, Avstrijo, Francijo in njihovimi proračuni za gledališče) težka in zahtevna. Pri Viharju je bilo vse skupaj še toliko bolj zapleteno, ker smo bili štirje različni partnerji. Pri mojem producentskem ukvarjanju z gledališčem, ki traja že dvajset let, je bila to zame producentsko najbolj zahtevna predstava. Igralci so bili zelo veseli, ker niso delali samo v matičnem gledališču, igralska zasedba iz treh gledališč je bila nekaj novega, nova izkušnja, nova energija, zato je bil študij predstave zelo lep. Škoda, da takšnih podvigov ni več, ker je ustvarjanje gledališča za velik prostor specifičen režijski, igralski, umetniški izziv. Mislim pa, da bi bilo za razvoj slovenskega gledališča zelo koristno, če bi se podobni podvigi vendarle dogajali pogosteje, vsaj enkrat letno in ne le vsakih deset let.
Potem se vam zdi, da ni problem v gledalcih? Nekateri pravijo, da Slovenci nismo kos tako velikim predstavam.
Predstave, kot so Jovanovićev Lear, Pipanov Macheth ali Tauferjev Vihar so bile pri občinstvu zelo uspešne. Spomnim se Pipanovega Macbetha, pri katerem sem sodelovala kot vodja gledališča v Cankarjevem domu; ni dobil najbolj evforično pozitivnih kritik, morda so bile celo bolj odklonilne, kot pa pozitivne, ampak odziv gledalcev je bil enkraten. Če se prav spomnim, smo v Cankarjevem domu takrat prodali trideset Gallusovih dvoran ali nekaj podobno enormnega. Gledalci enostavno pogrešajo tak tip gledališča, pogrešajo slovenske gledališke umetnine v večjem kontekstu, se pravi večje gledališke produkcije, zato je pridobivanje občinstva za velike dvorane sicer velik izziv, po drugi strani pa morda celo lažja naloga kot privabiti občinstvo za manjše projekte, ki so tudi manj opazni. Tudi redkost takšnih dogodkov občinstvo spodbudi, da pridejo na predstave.
Kaj pa je za vas merilo uspeha? Sezone, predstave? Ali je to gledališka kritika, ali je to obiskanost, se pravi število prodanih vstopnic, je mogoče tudi to, da zadovoljite neke potrebe igralcev, režiserjev, mogoče odprete neke nove poglede, nove predstave, produkcije. Kaj je tisto, po čemer razsodite, da je pa bilo nekaj uspešno?
V bistvu ste vi že našteli ključne kriterije, ki vplivajo na uspešnost neke predstave. Idealno je, kadar se vsi elementi uspeha združijo, kar pa je zelo redko. Idealno bi bilo, če bi recimo dobili vrhunsko oceno strokovne javnosti, imeli polno zasedene dvorane, veliko predstav, gostovanja v tujini, nagrade za umetniške dosežke. Idealno bi bilo, če bi ugotovili, da je režiserju in njegovi ekipi predstava res uspela, ker nam je odprla popolnoma nova obzorja in nam ponudila nekaj, kar lahko označimo za kakovostno sodobno evropsko gledališče; idealno bi bilo, če bi igralci naredili presežke v svoji karieri, virtuozno odigrali vloge, v kakršnih jih še nismo videli, naposled pa bi jih nagradili na pomembnih festivalih v Sloveniji in tujini.
Zanimivo je, da se kaj takšnega zgodi le redko, pravzaprav se ne spomnim niti enega samega primera, da bi se tako izteklo. Včasih ustvarimo predstavo, ki ima recimo izjemen uspeh na festivalih po Sloveniji, pri domačem občinstvu, ki pa ima morda temo, ki je bolj lokalno obarvana, pa z njo ne moremo oziroma niti ne poskušamo prodreti na tuje trge. V Slovenskem mladinskem gledališču se je že dogajalo, da so pri nekaterih slovenskih kritikih pogorele predstave, ki danes veljajo za prelomne in s katerimi smo v tujini pri občinstvu in kritiki doživeli izjemen uspeh, kot so recimo Tauferjeva predstava Silence ali pa Pandurjeva Šeherezada. Producent, ki verjame v to, kar dela, zato ne sme nikoli obupati. Zgrešeno bi bilo, da bi po premieri, za katero si v Sloveniji dobil negativne kritike, vrgel puško v koruzo. Spomnim se, ko je Martin Kušej, ki je sedaj pomemben evropski režiser, v Mladinskem ustvaril Pohujšanje po Cankarju. Takrat sem kot študentka delala na Radiu Študent. Pisala sem gledališke kritike in mislim, da sem bila edina, ki je pozitivno ocenila njegovo predstavo. Če danes to predstavo pogledamo na videu, lahko vidimo, da je izjemna predstava režiserja, ki je čez nekaj let uspel v svetovnem merilu. Včasih se zgodi, da ne prostor ne čas ne zaznata, kar je v tistem hipu v umetnosti zares relevantno. To je obenem usoda in čar umetnosti, dejstvo namreč, da je umetnost pred časom.
Kaj pa je vaše osebno merilo?
Lani so me povabili na okroglo mizo v okviru srečanja IETM (International European Theater Meeting), kjer so nam postavili kriterije, za koga delamo: za umetnost, občinstvo, politiko, sponzorje ali zase. Potem smo morali te kategorije ovrednotiti po odstotkih. 50% mojega interesa sem namenila umetnosti in umetnikom, saj se mi zdi bistveno, da nastajajo - pod vplivom mojega dela in seveda v sodelovanju z drugimi umetniki in producenti - gledališka dela, ki v sodobni evropski odrski umetnosti nekaj pomenijo. Pri delu v gledališču je ta interes povezan z interesom za razvoj ansambla oz. igralcev, saj so repertoarne odločitve povezane s skrbjo za igralca. Pri vsakem igralcu poskušam slediti, kakšen je njegov razvoj in temeljito razmisliti, kaj je tisto, kar bi bilo za določenega igralca v določenem trenutku izziv. V Slovenskem mladinskem gledališču to ni tako zelo lahko, ker gre za igralski ansambel, ki je izkušen in nekateri igralci so v zadnjih tridesetih letih delali že s tako pomembnimi režiserji, da si je za njih težko izmišljati nove izzive. Res je tudi, da v eni sezoni ne moreš najti izzive za čisto vsakega posameznika, toda v enem mandatu se že spodobi, da vsak pride na vrsto. Torej 50% mojega interesa je delo za umetnost in za umetnike, ne samo za igralce, tudi za režiserje in njihove sodelavce. 35% mojega intresa je delo za občinstvo, vendar ne v tem smislu, da bi občinstvu ponujali nekaj, kar bi ga zadovoljilo ali razveselilo na prvo žogo. Največ mi pomeni, kadar ustvarimo predstavo, ki na gledalca naredi vtis, o kateri ne razmišlja samo naslednji dan, ampak še vrsto let.
Po 5% sem namenila sponzorjem in politiki. Sponzorji so za nas zelo pomemembni, vendar ne ustvarjamo zato, da bi jim ugajali, temveč da bi se povezali z njimi pri skupnem interesu. Odnos gledališča do politike pa je v bistvu kontradiktoren. Po eni strani si prizadevamo za dobre rezultate (kakovosten program, gostovanja v tujini, zviševanje deleža lastnega prihodka ipd.), da bi bili zadovoljni tako naši ustanovitelji na Mestni občini Ljubljana kot na Ministrstvu za kulturo, ki je naš glavni sofinancer, po drugi strani pa mora ostati gledališče svobodno in avtonomno: kritično ogledalo družbe in s tem tudi politike. Umetnost se politiki ne sme prilizovati, ampak je dolžna javnosti ponuditi poglobljen, relevanten umetniški vpogled v človekovo bivanje, v medsebojne odnose, v družbene konstalacije. 5% mojega interesa pripada mojemu lastnemu užitku, zaradi katerega opravljam to delo.
Me zelo veseli, da ste dali 35% gledalcu. Me pa zanima, kakšen je profil vaših gledalcev in če glede na to potem tudi oblikujete repertoar?
Skoraj eno leto anketiramo naše gledalce: kako so prišli do našega gledališča, kje so izvedeli zanj, koliko so stari, kako so finančno zmogljivi, koliko so pripravljeni odšteti za vstopnice itd. Analiza nastaja in še nimamo končne študije, ampak že pri naših abonentih lahko površno ugotovimo, da je največji odstotek našega gledalstva študentsko občinstvo, kar nas zelo veseli, ker vemo, da se veliko slovenskih in evropskih gledališč spopada s staranjem občinstva. Naša mlada, intelektualna, izobražena publika je za nas navdih. Slovensko mladinsko gledališče ima tudi ožje jedro privržencev, ki nam je zvesto zadnjih dvajset, trideset let. Ta krog želimo vsako leto razširiti z novimi gledalci.
Imate tudi zelo dobro produkcijo za namlajše. Predstave, ki jih imate, se sedaj ponavljajo že kar nekaj časa. Ali je naključno, da so izbrane točno te predstave, se pravi Pika, Pekarna Mišmaš, Sneguljčica, Kekec?
To so predstave, po katerih je še leta po premieri zelo velik interes, zato ostajajo na programu. Zadnjo predstavo, ki je bila namenjena predvsem najstnikom, je leta 2007 zrežiral Vito Taufer, in sicer Kok ti men zdej dol visiš po drami Marka Ravenhilla. Potem se nismo lotili nobene “najstniške” več, ker nismo mogli ustreči povpraševanju vseh šol in gimnazij po programu, ki ga že imamo. Zato sem se odločila, da damo prednost produkciji za odrasle, ki pa je v veliki meri primerna tudi za srednješolce ali za višje razrede osnovne šole. Ti lahko z užitkom spremljajo Edo, Zločin in kazen, Hišo Marije Pomočnice, Noč, Za prgišče Šekspirja, ker gre za literarna dela, s katerimi se srečujejo pri pouku ali za teme, ki so lahko blizu tudi njim. Jeseni prihodnje leto se veselim Pograjčevega Oliverja Twista po Dickensu, ki naj bi bila predstava, zanimiva za vso družino, za najmlajše in njihove starše.
So te predstave za srednješolce obiskane samo organizirano, se pravi v domeni šol, ali pridejo dijaki tudi sami?
Ne, osnovnošolci in srednjšolci naše gledališče obiskujejo tudi na lastno pobudo, seveda pa tudi študenti. Njihov obisk v prosti prodaji lahko natančno analiziramo, saj so cene njihovih vstopnic nižje od tistih za odrasle.
Kaj je tisto, na kar se še posebej osredotočate, ko zastavljate novo sezono? Je še kaj tašnega? Gre za umetnost, gledalce, igralce, tematike?
Na našo novo sezono sem ponosna, ker so načrtovane različne predstave, ki pa jih povezuje sorodna ideja: kritičen, zaskrbljen odnos do sveta, ki pa kljub temačnim tonom vliva neverjetno veliko upanja. Poleg tega noben od tekstov za naše nove predstave v Sloveniji še ni bil uprizorjen. Prav za naše gledališče sta nastali novi dramski besedili Nižina neba Nebojše Popa Tasića in Šumi Petra Božiča.
Nižina neba pripoveduje o trpljenju bogov in ljudi, o nebu, ki pada in se niža, o tem, kako bogovi postajajo nov rod ljudi, prepletata se komično in tragično. Šumi nas vrača v 70-ta in 80-ta leta, ki so bila v času socializma v Jugoslaviji zelo vihrava; študentsko gibanje, revolucionarni naboj mladine in nenazadnje tudi inovativnost boemskega umetniškega kroga, ki se je zbiral okoli Šumija. V ospredju je odnos med očetom in sinom in sinov odnos do dediščine.
Vito Taufer za jesen že pripravlja dramo Sla (Crave) po tekstu Sarah Kane, ki je njena edina drama, ki v Sloveniji še ni bila uprizorjena. Dotika se človekovega obupa, v katerem se znajde, ko izgubi vero v ljubezen. Naš igralec Ivan Peternelj pripravlja predstavo Amado mio, ki je koprodukcija s ŠKUC-Gledališčem in je tankočutna interpretacija Pasolinijevega sveta, predstava o moškem in njegovem razmerju z mladeničem, o iskanju, erosu, strasti, čutnosti, homoerotični spolnosti, tako da bo to ena od lepših kapljic v naši čaši opojnosti naslednje sezone. Matjaž Pograjc pripravlja Peklensko pomarančo Antonya Burgessa, ki je po uspehu svojega romana in slovitega Kubrickovega filma sam napisal še dramo: Aleks, njegova banda, nasilje, krutost, represija, želja po mehanskem človeku, ki se ni sposoben svobodno odločati za dobro ali zlo. Januarja se nam bo kot režiser priključil Oliver Frljić, mladi, radikalni hrvaški režiser, ki smo ga pred kratkim v našem gledališču gostili s predstavo Turbofolk, ki jo je ustvaril v HNK na Reki in spregovoril o ideologiji turbofolka, ki je vplivala na celoten prostor Balkana. Sezono bo zaključil Ivica Buljan, ki se bo lotil pravljične, čudežne, magične teme, izhajal bo iz pesnitve Marine Cvetajeve z naslovom Vampir, ki je zgodba o Maruši, dekletu, ki se ni pripravljeno odreči ljubezni, zato plača z življenjem svojih najbližjih, pa tudi s svojim lastnim.
Ali imate pri izboru tem, predstav, tako preteklih, kot prihodnjih v glavi tudi čisto povprečnega gledalca, ali gre pač za ozek krog ljudi, ki že tako hodi v gledališče in mu to ni tuje?
Ne, v glavi nimam povprečnega gledalca. Zato, ker je o povprečnem gledalcu težko govoriti, kaj naj bi povprečni gledalec sploh bil. Predanost gledališču, zakaj nekdo sploh hodi v gledališče, zakaj nekdo hodi samo v komercialno gledališče in se smeji, če igralec tam zakolne ali pade s stola, zakaj pa nekoga drugega zanima Romeo in Julija, vse to se mi zdi dolg proces oblikovanja gledališkega gledalca in “odjemalca” umetnosti, ki se začne že v vrtcu. Zato smo v Mladinskem gledališču prevzeli organizacijo festivala za otroke in mladino Bobri, ki smo ga letos po naročilu Mestne občine Ljubljana naredil prvič. Vzgoja za umetnost in kulturo se nam namreč zdi zelo pomembna. Gledališče ni medij popularne kulture v tem smislu, da bi bilo povsod prisotno, da bi bilo tako samoumevno obiskati gledališče, kot samoumevno počnemo mnoge druge reči. Odnos do gledališča se ustvarja že zelo zgodaj, v vrtcu, družini in šoli. Morda ima tudi prst usode nekaj pri tem, ali gledališče postane v življenju nekomu sopotnik, drugemu pa ne.
Če obiščemo festival Salzburške poletne igre, vidimo da tam predstave gleda bogato meščanstvo, elita z dolgo kulturno tradicijo. Verjetno gre za stare, premožne družine, ki že stoletja negujejo odnos do kulture in umetnosti, kupujejo umetnine, hodijo na koncerte klasične glasbe, hodijo v gledališče, mnogi tudi na sodobne predstave. Pri nas elite s tako dolgo družinsko tradicijo ni. Tu so premožnejši sloji novejšega datuma, za njih obisk gledališča še ni v stoletjih privzgojena notranja nuja. Veliko prej bi jim pripisala nakup kipa ali slike, ker je to umetnina, ki se jo da posedovati, gledališča pa se ne da. Gledališče je stvar trenutka, ki je in ki mine; v tem je tudi njegova čarobnost, ki pa za “zbiratelje” ni zanimiva. Obisk Mladinskega gledališča ali konec koncev kakšnega drugega gledališča v Sloveniji ni povezan s socialnim statusom. V slovenski družbi ne veljaš za omikanega, premožnega, uspešnega, zato ker hodiš v gledališče. Pri nas to ni vrednota. Mislim, da imamo tu drugačen tip gledalca, takšnega, ki čuti duhovno, intelektualno potrebo po gledališki umetnosti, vendar se ta potreba ne poraja zaradi potrjevanja socialnega statusa in jo izoblikujejo družina, vzgoja in izobraževanje. Gledalca, ki čuti potrebo po gledališču, spoštujem, zato želim, da uprizarjamo predstave, ki so ga vredne, ki ga oplemenitijo. Zmotno pa je misliti, da takšne predstave obenem niso tudi zabavne. Nekatere so celo zelo zabavne.
Kakšen pa je odnos šol do gledališča? Ko jim ponudite kakšno predstavo? Ker pravite, da želite vzgajati otroke, ko so še čim mlajši. Kakšen je vaš občutek, kako se šole odzivajo?
Šole se odzivajo zelo dobro. Našega gledališča ne bi radi spremenili samo v otroško in mladinsko, tako da imamo celo premalo terminov, ki bi jih lahko ponudili šolam. Najbolj nas razveselijo tiste šole, ki so pogumne in srednješolcem omogočijo ogled Somraka bogov ali Zločina in kazni, ki so zahtevna umetniška dela. Ravno včeraj si je ena od gimnazij ogledala Zločin in kazen in dijaki so res dobro spremljali predstavo. V takšnih primerih je naše zadovoljstvo še večje, ker vidimo, da so med mentorji, učitelji, profesorji ljudje, ki bi radi dijakom in osnovnošolcem odprli neka nova obzorja. Takšnih učiteljev je v Sloveniji še vedno zelo veliko.
Pred predstavami in po njih imate v vašem klubu razne pogovore. Kako pa je z obiskovanostjo le tega? So ljudje navdušeni nad to idejo, ali je to nekaj popolnoma novega?
S pogovori v klubu smo šele začeli. Opravili smo pogovore o Razdejanih, o Hiši Marije Pomočnice in Zločinu in kazni. Pogovore obiskuje med dvajset in trideset ljudi, nekateri so odrasli, ki spremljajo naš program, zelo veliko pa je tudi študentov s Filozofske fakultete in Akademija za gledališče, pa tudi s FDV-ja. Ti pogovori so ektremno zanimivi, ker gre za dialog med ustvarjalci predstave in strokovnjaki s popolnoma drugih področij.
Kakšen pa se vam zdi, da je v Sloveniji trend obiskovanosti gledališča? Se vam zdi, da imamo Slovenci pozitiven odnos do gledališča?
Mislim, da ima slovensko gledališče z javnimi zavodi, ki so v marsikateri državi bivšega vzhodnega bloka propadli, pri nas pa na srečno ne, in z neodvisnimi skupinami, visok status med umetniškimi praksami, tudi kar se tiče javnih sredstev v ta namen.
Kaj pa odnos ljudi do gledališča? Se vam zdi, da je le to še vedno le domena mestnih ljudi, ali imajo tudi obrobni kraji spoštljiv odnos?
Mislim, da ga imajo. Mislim, da imajo obiskovalci v manjših slovenskih krajih celo bolj spoštljiv odnos do gledališča kot v večjih mestnih centrih, saj mesto ponuja veliko več drugih izzivov. Za manjše kraje je prihod gledališča dogodek in kulturni domovi po Sloveniji nas dejansko pogosto vabijo.
Potem smo lahko optimistični? Kaj pa kvazi kriza? Ljudje bodo morali začet bolj pazljivo razporejati svoje dohodke. Se vam zdi, da gledališču ne grozi nikakršen upad?
Možno bi bilo, da bi se to lahko zgodilo, vendar se bomo potem morali gledališčniki poglobiti v analizo, kakšen je znesek, ki ga gledalec sploh še lahko nameni za gledališče. Mislim, da moramo biti gledališča fleksibilne ustanove; če se zgodi, da si človek ne more več privoščit nekaterih stvari ali aktivnosti, se moramo gledališča ustrezno odzvati. Mestna občina Ljubljana je obiskovalcem omogočila brezplačen obisk predstav za otroke in mlade na festivalu Bobri, Ministrstvo za kulturo je gledališčem poslalo pobudo, da brezposelnim omogočijo brezplačen obisk predstav ipd.
Če bo prišlo do tega, da bodo ljudje imeli manj denarja za umetnost in kulturo, bo kultura sama poskrbela za akcije, ki bodo zainteresiranim vendarle omogočile, da si bodo kaj še vedno lahko ogledali. Vsekakor je potrebno biti v tem smislu optimističen. Je pa tako, če recesija prizadane celotno družbo, gotovo prizadane tudi gledališče. Mi smo veseli vsakega gledalca posebej.
POVEZAVE: www.mladinsko.com