Pri portalu SiGledal smo se odločili povprašati gledališča, da nam sama ovrednotijo izteklo sezono in hkrati povedo načrte za prihajajočo.
Pogovor s Petrom Srpčičem, direktorjem Mestnega gledališča Ptuj
Kljub temu da ste se šele sredi sezone priključili Mestnemu gledališču Ptuj, me zanima, kakšni so kaj vtisi o prejšnji sezoni. Ste načrte uresničili? Vas je kaj še posebej presenetilo?
Mestnemu gledališču Ptuj sem se priključil šele na koncu letošnje sezone; ker sem jo nekako podedoval, bi o njej težko sodil. Nastalo je nekaj zanimivih in zelo posebnih predstav. Prihodnja sezona pa bo že nosila moj pečat. Sam se imam na eni strani za ustvarjalca, na drugi strani pa za nekoga, ki omogoča delo ustvarjalcem, in kot direktor gledališča sem predvsem v tej drugi vlogi. Moja naloga je, da ustvarim najboljše možne pogoje za delo.
Kaj pa je za vas merilo uspešnosti? Kaj pričakujete od prihodnje sezone?
Tako kot odziv publike so tudi odzivi strokovne javnosti in nagrade prav gotovo pomembne reference pri merilu uspešnosti. Število predstav in ponovitev je seveda pomembno, osebno pa mi še vedno največ pomeni mnenje publike. Dobra predstava je tista, ki najde svojo publiko ne samo v domačem okolju, pač pa tudi drugje, pa naj bo predstava klasična ali pa kakšnega drugega tipa.
Na kaj pa se bo osredotočila naslednja sezona? Se bo navezovala na aktualne dogodke? Bo imela rdečo nit?
Če bi nekako potegnil rdečo nit pod prihodnjo sezono, bi rekel, da je vsem predstavam skupno to, da so usmerjene v žensko; v obravnavanje položaja vloge ženske, v svetu, v družbi, v odnosu do moških, do stvarnosti. Sicer pa nisem ravno pristaš tega, da bi oblikoval tematske sezone. Zdi se mi, da je gledališče preveč široko, da bi lahko celo sezono posvetilo zgolj eni temi. Sam na gledališče kot direktor gledam bolj menedžersko. Pred mano je izziv, kako s sredstvi, ki so na razpolago, speljati še enkrat večji obseg dela. Namreč v naslednji sezoni bomo imeli kar sedem premier, ki smo si jih postavili kot izziv. Želimo poizkusiti, ali se da delati gledališče na drugačen način. Ocenjujem, da je slovensko gledališče zelo potratno, saj pripravi kopico predstav, ki se potem ne igrajo. Mi želimo delati take predstave, ki se bodo igrale več. Pomeni, ne predragih in bolj mobilnih, saj bi si z njimi želeli predvsem gostovati. Želimo biti tudi bolj odprti za povezovanja.
Od novih projektov jih bomo več kot polovico delali v koprodukciji z ostalimi gledališči oz. zavodi. Dva od teh projektov sodita na naš tako imenovani odprti oder. To pomeni, da tak projekt podpiramo tehnično in prostorsko, ni pa del našega rednega programa. Na dolgi rok se bodo morala tudi ostala gledališča bolj povezovati. Ni najbolj pametno, da se predstavo po desetih ponovitvah umakne in se potem dela novo. Izkazalo se je, da so gledališča precej odprta za sodelovanje. Na dolgi rok bomo morali tudi manjši teatri med seboj zgradit mrežo in si deliti resurse, igralce, tudi produkcije, tako lahko predstavo večkrat odigramo v različnih mestih po Sloveniji. To se mi zdi v času recesije, ko se povsod zmanjšujejo sredstva, nujno potrebno. Lahko pa tak način dela pomeni priložnost za nekaj novega. Lahko bi ohranili enako število predstav oz. bi jih gledalci videli enako število. Posamezen teater bi lahko delal manj predstav, bi se pa te več igralo. Pomembno vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je, kaj je pravzaprav cilj teatra. Da dela predstave ali da jih igra? Npr. Berlinen teatre, centralna nemška institucija, uprizori od tri do štiri projekte letno. Je pa res, da potem te predstave igrajo 15 let. Sam se nekako nagibam k temu, da je smisel gledališča to, da igraš za publiko. Cilj naše prihodnje sezone je tako nekako delavno nad recesijo, delati še več.
Repertoar prihodnje sezone bo kar pester. Ena od kvalitetnejših predstav, ki bo svojevrsten izziv, so Žabe Gregorja Strniše, ki jo bo režiral Jernej Lorenci. Verjamem, da bo to eden izmed vrhuncev sezone. K nam prihaja režirat tudi Igor Samobor. Igralec, ki je po rodu iz Ptuja. Pri nas bo uprizoril sodobni skandinavski tekst Kuhinja po meri. Imeli bomo tudi projekte za otroke in mladino, kar je pri nas že neka stalna praksa. Letos smo v ta namen dobili kar nekaj pobud za sodelovanje od drugih gledaliških skupin. Ker smo zelo odprti za sodelovanje, bomo večinoma delali v soprodukciji. Eden od teh bo naš lastni; Miha Alujevič bo pripravil Pravljično srce. To predstavo bomo premierno predstavili v MGP, sledi še kakšna ponovitev, potem pa z njo samo še gostujemo. Scena ni zahtevna, je prenosna, tako da z našimi predstavami lahko praktično gostujemo kjerkoli.
Ptujsko gledališče z majhnim številom zaposlenih lahko ustvari enako število gledalcev in ponovitev kot večje gledališče. Predstave igramo tudi poleti, ko gre večina drugih teatrov na dopust. 1. julija je bila na večer ptujskega praznika premiera predstave Leticija in luštrek, predstava, ki jo sicer poznamo iz začetka 90. let v režiji Dušana Jovanovića. Tokrat pa je nastala pod mojo taktirko; v njej nastopajo Alja Kapun, Violeta Tomič in Gregor Geč. Seveda je odziv odvisen tako od predstave kot od publike. Predstava Marjetka, str. 89, v režiji Sama Strelca je na primer doživela že okoli 150 ponovitev, predstava Štefka Valentinc z Alenko Tetičkovič, ki je nastala pod mojo režijo, je naredila že več kot 300 ponovitev. Več predstav je postalo uspešnic, druge smo po nekaj ponovitvah žal umaknili s programa.
Na kakšen način izbirate predstave oz. teme zanje?
Vedno razmišljam skozi optiko oz. vizijo Ptuja. Mestno gledališče je ustanovila Mestna občina Ptuj in nas tudi pretežno financira, kar pomeni, da moramo služiti kulturnim potrebam tega mesta. Pri izbiri tekstov vedno mislimo na svoj krog publike na Ptuju, kasneje mogoče tudi v Sloveniji ali celo v tujini. Čeprav se potem lahko pojavi tudi jezikovna bariera. Pri nas namreč delamo predvsem dramske gledališke predstave, se pravi predstave, ki bazirajo na tekstu, nismo nek gibalen teater. Želimo si ustvarjati predvsem v domačem okolju.
Kaj pomeni za gledališče to, da je projektno? Da nima stalno zaposlenih igralcev?
90 odstotkov je to prednost, 10 pa slabost. Po strukturi smo organizirani tako, kot bodo nekdaj morala biti tudi druga slovenska gledališča. To stanje, da imamo 10 enakih teatrov, ki vsi želijo imeti svoje ansamble, je na dolgi rok nevzdržno, saj za gledališče to ni dobro. Pri nas ljudje delajo tisto kar jih zanima, zato je vsak projekt zanje velika priložnost. Slabosti zaradi težav, ki jih imaš pri organizaciji ponovitev, saj se moraš prilagajati programom drugih gledališč, v katerih so gostujoči igralci zaposleni, potem odtehtajo njihova kakovost in zanimanje za delo.
Kakšni so odzivi ptujske publike? So ljudje zainteresirani ali ne? Si želijo bolj lahkotnih žanrov ali kaj bolj resnega?
Na Ptuju imamo zelo dobro publiko. Največkrat nas obiščejo mladi, ki jih še vedno skušamo nekako vzgajati, klasična oz. standardna publika pa načeloma redno obiskuje vse predstave, drugi k nam pridejo bolj priložnostno. Tem so všeč lažje predstave poljudnega tipa, kar je tudi prav. Treba je vedeti, da Špas teater privabi v gledališče tiste, ki drugače sploh ne hodijo v teater. Oni torej niso konkurenca klasičnemu gledališču. Več ljudi uspemo prepričati do tega, da sploh pridejo v gledališče, boljše je. Pri nas na Ptuju imamo dobro mlado publiko, kar je posledica tega, da se še vedno veliko vlaga v delo z mladimi. Z jesenjo znova obujamo dramski studio, kar pomeni, da bomo zopet zelo intenzivno delali z mladimi, ki jih teater še vedno zanima. Izobraževanje je pomembno tudi za kasnejše življenjsko obdobje. Gledališče ne sme biti za samo določeno skupino ljudi, ampak za vse, zato je dobro, da je čim bolj splošno. Želimo poiskati besedila, ki najdejo nek odmev predvsem pri nas na Ptuju. So tematike, ki v tem okolju enostavno niso aktualne, ker so nekoliko preveč urbane, bolj primerne za ljubljansko publiko. Ne zanima nas ekstrem, temveč neka sredina. Res je, da smo mestno gledališče in da je posledično tudi naša publika bolj mestna, vendar se moramo zavedati, da je Ptuj precej majhno mesto. Dobra gledališča delujejo na tak način, da med sabo mešajo različne žanre, preko njih na družbena vprašanja odgovarjajo in jih nenehno tudi zastavljajo. Obstaja dober in slab teater, teater, ki ga ljudje gledajo in razumejo, in teater, ki je namenjen samemu sebi. Na Ptuju želimo delati dober teater. Ni umetnost enostavne stvari zakomplicirat, ampak jih razvijati tako, da so razumljive vsakemu.
Kakšen se vam zdi v Sloveniji trend obiskovanja teatra oz. odnos do gledališča?
Kakšen odnos imajo ljudje do gledališča, pokaže vsak aplavz po predstavi. Bolj je pomembno vprašanje, kakšen je odnos gledališča do publike oz. koliko se gledališča sploh sprašujejo o svoji publiki, kaj jih zanima. V MGP želimo delati gledljivo gledališče, kar pa ne pomeni, da delamo trivialne predstave. Delamo tudi zelo resne tekste, zelo ambiciozne predstave in projekte z vrhunsko zasedbo, da bi tudi te predstave našle svojo publiko.
Zakaj mislite, da povprečen gledalec pride v gledališče? Zakaj se zanj odloči?
To je verjetno vprašanje, ki si ga vsi umetniški vodje nenehno zastavljamo. Če veš, zakaj ljudje pridejo, potem veš tudi, kaj jim ponuditi. Ljudje se pridejo v teater zabavat z mislijo, da bodo odkrili kaj novega, da se jih bo kaj dotaknilo, da se jih premakne s točke udobja. Seveda je to odvisno od človeka do človeka. Kolikor je gledalcev, toliko je tudi razlogov. Nekateri pridejo zato, ker morajo, drugi zato, ker si želijo, tretji zato, ker jim je to enostavno všeč.
POVEZAVE: http://www.mgp.si