Pri portalu SiGledal smo se odločili povprašati gledališča, da nam sama ovrednotijo izteklo sezono in hkrati povedo načrte za prihajajočo.
Intervju z Ivom Banom, ravnateljem Drame SNG Ljubljana.
Kakšni so kaj vtisi iz pretekle sezone? So bila kakšna presenečenja?
Lanska sezona je bila zaradi svoje obsežnosti izjemno naporna, kljub temu pa smo jo s celotnim kolektivom izpeljali odlično, celo z nekaj presežki. Presenečenje je bila morda le finančna kriza, ki se je nekoliko poznala že lani, saj nam je že na koncu lanske sezone nekoliko padel vpis abonentov. Zdaj, teden dni pred zaključkom vpisa študentskih abonmajev, imamo sicer že več abonentov kot lani, vendar mislim, da je naš program res dober in da bi ljudje še v večjem številu obiskovali naše gledališče, če bi finančno to zmogli. Da se kriza pozna, najbolje vidimo, kadar ponudimo brezplačne vstopnice za ogled katere od naših predstav, takrat je vrsta skoraj do Uršulink. Ne verjamem pa, da bi ljudje prišli v gledališče samo zato, ker je zastonj. Nekdo hodi v gledališče zato, ker ga ima rad. Očitno pa vseeno ni dostopno vsem. Ogled predstave za štiričlansko družino je lahko danes velik strošek, ki si ga žal ne more privoščiti vsakdo v Sloveniji. To seveda ne pomeni, da bi moral biti ogled predstav ves čas brezplačen, ampak da bo treba poiskati pot do ljudi z manjšo kupno močjo in jih prepričati, da bi vendarle lahko prihajali v gledališče, ali da bi jim to kako omogočili. Odziv ljudi, ki pridejo na brezplačne predstave, je izjemen. Med predstavo vzpostavimo z njimi enkraten stik. To je vsekakor zelo dragocena publika, ki pa je žal ne pridobimo dovolj pogosto.
Ali ste vseeno že pripravili kakšen načrt o tem, kako jo vseeno pridobiti?
Brezplačne vstopnice za brezposelne so prav gotovo ena od dobrodošlih gest, ki jo je uvedlo ministrstvo. Mi si žal ne moremo privoščiti, da bi za vse ljudi ponujali brezplačne vstopnice, želimo pa si, da bi jim lahko z različnimi popusti omogočili lažji dostop do gledališča.
Torej se vam zdi, da težava ni v tem, da gledališče ljudi ne bi zanimalo, temveč da jim si ga ne morejo privoščiti?
Mislim, da vse te akcije nikakor ne pomenijo podcenjevanja ljudi. Ustanovili so nas zato, da nas ljudje obiskujejo, in tudi podpirajo nas s tem namenom. Morda se zdi novo, da moramo v tem trenutku poseči tudi po nenavadnih ukrepih, a pomembno je, da ljudi pridobimo in jih prepričamo, da bodo zopet hodili v gledališče, kot so nekoč že. Idej imamo veliko in mislimo, da nam bo uspelo.
Se vam zdi, da ob vsej poplavi novih medijev gledališče izgublja pomen in priljubljenost?
Mladi, ki pridejo v gledališče, so z njim izjemno zadovoljni in ga zelo dobro sprejemajo. Je pa res, da se je pri nas število dijaških abonentov v obdobju zadnjih desetih let drastično zmanjšalo. Morda gre za vprašanje vseh teh novih medijev oziroma stvari, ki jih imajo mladi na voljo, ali pa je mogoče to stvar animacije, ki pa bi jo deloma morali prevzeti mi, deloma pa vendarle na nek način tudi šole.
Kako pa je z organiziranim prihodom mladih v teater?
K nam prihaja zelo veliko šol in dijaki se vedejo zelo lepo; med predstavo pozorno poslušajo in na koncu včasih tudi vstanejo in aplavdirajo. Ne bi si upal tako hitro trditi, da mlade danes zanimajo le novi mediji. Vprašanje je samo, kako jih pritegniti, jih pripraviti do tega, da vsaj enkrat pridejo v gledališče. Tudi na tem področju nas čaka še kar veliko dela, vemo pa, kaj je treba narediti. Za izobraževanje mladih o gledališču v tako napetih sezonah, kot jih imamo, enostavno ne najdemo dovolj časa. Začeti z gledališko vzgojo v srednji šoli pa je lahko že prepozno. Starši bi morali peljati otroke v lutkovno gledališče, že ko so stari tri leta; nato pa od tam nadaljevati še v gledališču za otroke in mladino. Če otrokova vzgojna pot ni že na samem začetku prežeta z gledališčem, je skoraj nemogoče, da bi ga mi v gimnaziji navdušili zanj. Če pa ima mlad človek rad gledališče že od otroških let ali če ga mi kljub vsemu le uspemo pridobiti, ostane njegov privrženec do konca življenja. Uprizarjati program, ki bi bil domnevno primeren le za mlade, se pravi, da bi imeli za vsako ceno le komedije ali pop-rock zadeve, se mi ne zdi primerna rešitev. Mladi, ki k nam prihajajo, odlično gledajo tudi Ibsenove Strahove. Spominjam se, kako smo leta nazaj igrali Zajčeve Grmače, ki so bile težka in zahtevna predstava; takrat je bil odziv mladih tak, da bi lahko slišal miško, če bi prišla mimo. Če bi jim ponudili nekaj zgolj lahkotnega, bi bilo res podcenjujoče. Če jim daš dobro, močno literaturo, ki je perfektno govorjena in odigrana, so fascinirani. Ravno to mi je všeč in na tem bi morali pravzaprav temeljiti.
Kakšen pa se vam zdi, da je pri nas odnos do gledališča? Kam gre razvoj gledališča?
Slovenija vsekakor potrebuje tudi gledališče, kot je Špas teater. Vendar mislim, da si ljudje ne želimo zgolj tega, da bi se šli v gledališče le smejat in nato z utrujenimi mišicami domov. Če so se gledalci ob predstavi samo nasmejali in se jih ta ni dotaknila tudi drugače, potem je bil to izgubljen čas in denar, tako za nas kot za tiste, ki so nas prišli gledat. Seveda se je dobro tudi nasmejati, vendar mislim, da gre gledalec lahko po kakih Bratih Karamazovih, ki trajajo šest ur, če mu uspe slediti dogajanju, domov bogatejši in bolj potešen in razmišlja več, kot če bi se le uro in pol smejal in ne bi niti vedel, kaj je gledal, le to, da je bilo zelo smešno. V novi sezoni bomo tudi mi na repertoarju imeli nekaj komedij, ne samo zahtevnejših stvari. Pri nas se bo seveda dalo tudi smejati, seveda pa naše komedije temeljijo na določenih literarnih predlogah, ki imajo preizkušeno vrednost. To bo humor s pedigrejem.
Eni pravijo, da bo šel razvoj v to smer, da se bo število obiskovalcev v nacionalnih gledališčih zmanjšalo oziroma da bodo ti začeli odhajati drugam, v gledališča komercialnega tipa? Kaj vi menite o tem?
Ko sva s Polono Vetrih pred leti začela igrati v predstavah, kot je Ob letu osorej, ki sva jo potem odigrala več kot dvestokrat, tam sprva ni bilo nikogar. Midva sva prebijala led na področju tako imenovanega komercialnega gledališča. Zakaj sem rekel komercialnega? Zato ker nekateri pravijo, da je komercialno nujno tudi pogrošno, jaz pa pravim, da to ni nujno, komercialno je lahko tudi zelo kakovostno. Ta najina predstava je bila tudi zelo kakovostna. V dvajsetih letih se je marsikaj spremenilo. Ponudba je postala kvantitativno in kvalitativno res izjemno bogata. Ljudje lahko danes izbirajo, ali se bodo šli v gledališče le smejat ali pa bodo naredili tudi kaj za svojo dušo in duhovno rast. Zelo majhen odstotek gledalcev je, ki obiskujejo vsa gledališča, pri tem gre bolj za strokovno publiko. Drugače pa mislim, da ima vsako gledališče svojo specifično publiko in da nam zato zanjo ni treba tekmovati.
Kaj pa najbolj pozitiven odziv, presenečenje iz zadnje sezone?
Izjemen odziv je doživela predstava Draga Jančarja Niha ura tiha. Predstavo Matjaža Zupančiča Vladimir, ki jo igramo že leta, ljudje še vedno gledajo fascinantno dobro. Predstava ponuja polarizacijo med mladim in starim. Orestejo smo iz določenega razloga igrali le nekajkrat. Bila pa je ravno tako zelo intrigantna, saj je razdelila ljudi na tiste, ki se jim je zdela mogoče malo predolga, malo premoderna, in tiste, ki so bili fascinirani nad igralskimi dosežki in novim prevodom. Izjemno dobro je bila sprejeta tudi Barčica za punčke v Mali drami in Bernhardova Moč navade. Neron pa je bil, nekoliko zaradi zvrsti same in pa tudi Jurija Zrneca, ki je že sam po sebi magnet, ki vleče ljudi, vsakič razprodan. Je pa res, da je to tudi zelo zanimiva predstava. Publika je bila s prikazanim zadovoljna. Vse, kar smo v lanski sezoni naredili, je naletelo na pozitiven odziv. Bilo je seveda tudi nekaj posamičnih pripomb, za katere pa je tudi prav, da so.
Kaj imate za uspeh? Je to odziv občinstva, število prodanih vstopnic, gostovanja, nagrade?
Vsi radi dobimo nagrade. To kljub vsemu pomeni, da smo nekaj naredili dobro. In če se dobro dela, je prav, da je to nagrajeno. Druga stvar pa je statistika. Seveda sta pomembna tudi število prodanih vstopnic in zaslužek. Mi smo zadovoljni, kadar imamo dober vpis abonmajev, če dobimo dobre kritike strokovne javnosti in, seveda, če nam naši gledalci prek osebnih pisem ali kakšnih drugih kanalov sporočajo, da jim je bila predstava všeč. Vedno najdemo razloge, zaradi katerih smo lahko s sezono zadovoljni, in ti niso nikoli iz trte zviti.
Ali še kako drugače merite vtis gledalcev?
Zopet bomo uvedli ankete, ki so eden od načinov, vendar mislimo, da je ustna reklama še vedno najboljša. Če sto ljudi gleda eno predstavo in je večina z njo zadovoljna, se bo to hitro razširilo naprej. Odziv publike je tisto, po čemer sodimo, da smo naredili dobro predstavo. Gledališče je stvar, ki bo gotovo preživela vse te novodobne izume. Živo igrana slovenska beseda mora imeti svoje mesto v tem narodu, morali bi se ji le še malo bolj posvečati, kot smo se ji doslej.
POVEZAVE: