Tokrat naš sklop intervjujev nadaljujemo s Srečkom Kermavnerjem, direktorjem Šentjakobskega gledališča Ljubljana. To je društvo, v katerem pod vodstvom poklicnih gledaliških ustvarjalcev, delujejo amaterski člani, ki z gledališčem sodelujejo na ljubiteljski, prostovoljni bazi. Šentjakobsko gledališče nadaljuje tradicijo repertoarnega gledališča in tako vsako leto razpisuje abonma, ki običajno obsega štiri abonmajske predstave. Poleg tega pa izvaja tudi pester program za otroke in mladino.
Kakšni so vaši vtisi o pretekli gledališki sezoni Šentjakobskega gledališča? Se vam zdi, da je bila uspešna ali?
Večinsko mnenje znotraj društva je, da je bila sezona predvsem z repertoarnega vidika kar dobra in uspešna. Kakšne bolj poglobljene analize pa še nismo naredili, saj to ponavadi delamo glede na koledarsko leto. Zaradi znanih dogodkov okrog nameravane selitve gledališča se nam je zalomilo le pri zadnji premieri, zato smo jo morali prestaviti v novo sezono.
Po čem pa merite uspeh sezone? Glede na število gledalcev, tem, ki ste jih odprli ali kaj drugega?
Po mojem mnenju vsako gledališče konec koncev še vedno deluje predvsem zaradi gledalcev. Ne vem, če bi kdo od nas igral samo zaradi samega sebe. Šentjakobsko gledališče se od tipičnih ljubiteljskih gledališč, kjer so ponavadi poleg igralcev, tudi ostali ustvarjalci predstave ljubitelji, razlikuje predvsem po tem, da pri nas zunanje sodelavce, režiserje, kostumografe, scenografe izbiramo iz profesionalnih vrst. Zato je za nas pomemben tudi nek dosežen kvalitativni nivo igralskega ansambla. Se pravi, kaj smo naredili z igralci, ki jih imamo na voljo. To so tudi zelo pomembni kriteriji, po katerih ocenjujemo uspešnost kakšne sezone ali predstave in glede tega lahko rečem, da smo s sezono zelo zadovoljni. Imam namreč občutek, da je večina predstav, ki smo jih delali, dosegla zelo kvaliteten nivo.
Po drugi strani imamo za oglaševanje na voljo zelo malo sredstev, zato je za nas zelo pomembna reklama, ki gre od ust do ust, oz. da izbiramo predstave, ki gledalca dejansko pritegnejo že na osnovi naslova. Tako je bil zadnje čase na preimer izjemno uspešen muzikal Briljantina. Muzikal je nasploh fenomen, ki se je zgodil v Sloveniji v zadnjih letih. Tako kot po ostalih gledališčih, ki so začela predvajati muzikle, so tudi pri nas zanj čakalne vrste. Publika je željna muziklov, ne glede na to, v katerem gledališču se ta odvija. Sicer pa je bila v prejšnji sezoni zelo uspešna tudi predstava Prevzetnost in pristranost, ki je bila umeščena na program kot predstava za maturante, kar je tudi nekakšna posebnost in tradicija našega gledališča. Ponavadi teh predstav, ki so narejene za specifično publiko, ne damo v reden program. Pri predstavi Prevzetnost in pristranost pa smo naredili izjemo, saj smo menili, da je njena tematika tako splošno znana in tako priljubljena, da bi bila lahko zanimiva tudi za širši krog občinstva, zato smo jo uvrstili v redni repertoar. To se je izkazalo kot dobra poteza, saj je bila ves čas razprodana. Predstavo je režiral Zvone Šedlbauer in je bila tudi umetniško na zelo visokem nivoju. Tudi predstava Družinska zadeva je bila narejena zelo kvalitetno, zato nas je nekoliko presenetil relativno slab obisk. Morda je težava v tem, da avtorja teksta pri nas nista tako zelo znana, čeprav je tematika zelo vezana na današnji čas. Enako je s predstavo Hamlet v pikantni omaki, od katere smo nemara prav tako pričakovali nekoliko več. Morda je problem v naslovu, saj veliko ljudi na prvi pogled misli, da gre za tragedijo. Vedno bolj namreč opažamo, da so prve sodbe, ki si jih gledalci ustvarijo ob naslovu zelo pomembne. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi pri predstavi Bog. Njen naslov lahko asociira na marsikaj. Zato je bilo recimo treba organizatorje gostovanj kar malo prepričevati, da gre za odlično komedijo, ki se jo splača videti.
Na kaj pa se osredotočate, ko zastavljate repertoar nove sezone? So to nove zanimive tematike, ali take, ki bodo publiki všeč?
Poizkušamo seveda čim bolj učinkovito in pametno krmariti med vsemi pomembnimi dejavniki. Iščemo nekaj, za kar mislimo, da bo pritegnilo gledalce. Po drugi strani pa seveda želimo zadovoljevati potrebe naših članov po svojem umetniškem izražanju. Zavedamo se, da se naši člani želijo izražati na različne načine, preko različnih žanrov. Zato moramo poskrbeti tudi za njihove želje. Ker pa si moramo vendarle več kot polovico sredstev za svoje delovanje pridobiti sami, smo primorani tudi čim bolj napolniti dvorane. Vseeno pa naša želja ni nikoli bil nek humor za vsako ceno oz. na prvo žogo. Želimo delati komedije, ki bodo narejene na visokem nivoju in ob katerih se bodo gledalci kljub temu zabavali. Mogoče je to tudi pogojeno s tem, s kakšnimi sodelavci delamo. Že omenjeni Bog je recimo tak primer. Gre za zelo duhovit in kvaliteten humor Woodya Allena, ki ni vedno lahek, ki pa ga je recimo režiser Gašper Tič znal še dodatno nadgraditi in ga tako morda še bolj približati naši publiki, kar mislim, da gledalci tudi začutijo. Temu primerno se potem tudi odzivajo. Mogoče včasih gledalce celo malo podcenjujemo in jim zato, ker si mislim, da nečesa ne bodo razumeli, nato ponudimo kaj lažjega. Mislim, da pri tem škodimo tako njim kot sebi.
Nam lahko malo predstavite prihodnjo sezono?
Prihodnjo sezono bomo začeli s predstavo Zbudi se Katka, v režiji Borisa Kobala. To predstavo smo pravzaprav dolžni še iz prejšnje sezone. S predstavo Tičja kletka se bo zopet izkazal Gašper Tič. Naslov je nekakšna parafraza, saj tekst nastaja po motivih francoske komedije, ki so jo kasneje prenesli tudi na film in celo na Brodway. Pri nas ga morda še najbolj poznamo po holywoodski verziji z Robinom Williamsom v glavni vlogi. Tijana Zinajić pa pripravlja odrsko adaptacijo Velikega diktatorja. Jaša Jamnik se je lotil Jesihovega teksta Govedina legendarno. Tudi ta predstava bo precej glasbeno obarvana. Seveda bomo igrali tudi predstave iz prejšnjih sezon kot so Prigode dobrega vojaka Švejka, Bog in ostale. Od otroških še vedno igramo Grdega račka in Malega kakaduja. Letos jima bomo dodali še Dogodivščine dvornega norčka Ferdinanda. Za maturo imamo dva malo bolj zahtevna teksta, eden so Kovačičevi Prišleki, drugi pa Francoski testament, od katerih se je Jure Novak, ki smo mu tokrat zaupali pripravo maturitetne predstave, odločil za slednjega. Grega Čušin, ki je sestavil letošnji abonmajski program je v njem hotel poudariti temo odrinjenosti, oz. težave, ki jih ima človek kadar ga širša okolica zaradi takšin ali drugačnih razlogov na nek način zaznamuje oziroma zavrača. Vse predstave so zato morda tudi nekoliko politično obarvane. Pri Velikem diktatoju gre za temo majhnega človeka, ki postane žrtev nekega sistema. Pri Tičji kletki je poudarjen problem istospolnih partnerjev in odklonilen odnos širše družbe do njih. Pri Govedini pa je že sam Jesih naredil obrat, ko je kot protagoniste postavil živali. Ker je bila nekakšna rdeča nit prejšnje sezone družina oz. odnosi znotraj nje, je le “Katka”, ki jo prenašamo iz prejšnje sezone, nekoliko drugačna. Večkrat se sprašujemo, ali gledalec sploh čuti, da je sezona sestavljena iz nekega sklopa, da ima rdečo nit; ali ga nemara zanimajo le točno določene predstave. Na primer predstavo Privzetnost in pristranost ljudje pridejo gledat, ker poznajo naslov in avtorico. Pri Hamletu v pikantni omaki je že malo drugače. Me zanima, kako bi bilo, če bi imeli Shakespearovega Hamleta.
Ali mi lahko nekoliko opišete profil vašega gledalca?
Zdi se mi, da smo včasih predvsem veljali kot gledališče za starejšo pubiko. Potem pa se je vmes veliko vlagalo v to, da bi si pridobili čim več mlajše publike. Zavedati se moramo, da največ naših članov, se pravi amaterskih igralcev, predstavljajo prav študentje. To so ponavadi tisti, ki so se z igranjem ukvarjali že v srednjih šolah in se potem, ko pridejo študirat v Ljubljano, oglasijo pri nas. Mlajšo publika pride k nam tudi zaradi maturitetnih predstav. Z otroškim programom, ki vključuje zaključene predstave za otroke oz. vrtce, pa pritegnemo tudi najmlajšo publiko. Kar se tiče neorganiziranega prihajanja v naše gledališče, se pravi na predstave za izven, pa osrednji segment predstavlja publika srednjih let. Na osnovi opažanj prihajamo do zaključka, da starejša publika upada in da je naše jedro publika srednjih let.
Kako pa je z obiskom mladih? Pri neorganiziranih obiskih?
Pri neorganiziranih obiskih je tako, da je potrebno mlade samo prepričati, da je stvar dobra in zanimiva in potem radi pridejo v gledališče. Po ogledu predstave Bog, naprimer, so vedno zelo navdušeni. Zdi se nam, da ljudje na splošno prevečkrat gledajo na amaterje z nekimi predsodki. Seveda se zavedamo, da so igralci kot so Jurij Zrnec, Ivo Godnič in ostali znani igralci bolj atraktivni, vendar so na svoj način dobri tudi naši in jih je vredno priti pogledati. Zavedati se moramo tudi, da je konkurenca medijev pri mladih seveda zelo velika. Teater pri ljudeh ni na prvem mestu. Prej bodo odšteli denar za kino ali koncert, kljub temu, da so morda pri nas vstopnice cenejše. Imamo tudi nekaj gledališč, ki so zelo specifična oz. ozko profilirana za mlado oziroma otroško publiko. Poleg tega pa se tudi vse več neinstitucionalnih gledališč vedno pogosteje odloča za otroške predstave, kar vse predstavlja veliko konkurenco in posleično lahko tudi upad števila obiskovalcev.
Kakšen pa se vam zdi, da je trend obiskovanja teatra v Sloveniji? Se vam zdi, da je za ljudi gledališče še vedno pomembna kulturna dobrina?
Jaz mislim, da je. Opažam pa spremembo pri nivoju množičnega okusa. Težava ni v tem, da bi danes manj ljudi zahajalo v institucionalna gledališča, temveč da se je nekaj te publike naredilo prestop v nova, komercialna gledališča, ki pripravljajo predvsem predstave za široke ljudske množice. Seveda ni s tem nič narobe. Konec koncev se vsakdo rad zabava na svoj način, mislim pa, da bi morali stremeti k temu, da bi bila ta zabava čim bolj kvalitetna. Mogoče pa je tudi trenutna finančna kriza nekoliko pripomogla k temu, da je nekoliko manjši obisk v gledališčih. To opažamo, ko ljudem ponudimo prost vstop. Takrat so namreč dvorane vedno polne, čeprav tudi sicer cene vstopnic v našem gledališču niso pretirano visoke.
Kaj pa se vam zdi, da bo prinesel ta čas krize? Vas je kaj strah?
T. i. visoko umetnost potrebujemo in prav je, da jo država podpira. Težava je, da pri nas nimamo tako razvitega kulturnega mecenstva, kot je to ponekod v tujini. Se pa zavedam, da ja naš prostor majhen in da še veliko drugih dejavnosti, za katere ljudje namenjajo svoje presežke. Kar je seveda po eni strani prav. Mislim, da ljudje premalo mislijo na kulturo v smislu, da bi jo finančno podpirali. Ni me strah krize. Ljudje bodo še vedno prišli v gledališče. Konec koncev se danes po mojem občutku živi boljše kot se je pred 20 leti. Kljub temu, da se socialne razlike poglabljajo, večina ljudi pri nas še vedno živi dokaj spodobno. Kljub nekoliko slabšim časom mislim, da si bodo ljudje vseeno privoščili neke določene dobrine. Upamo, da bo to tudi gledališče.
POVEZAVE: www.sentjakobsko-gledalisce.si