Pri portalu SiGledal smo se odločili povprašati gledališča, da nam sama ovrednotijo izteklo sezono in hkrati povedo načrte za prihajajočo.
Tokrat pogovor z Borutom Veselkom, direktorjem Prešernovega gledališča Kranj.
Kako ste zadovoljni s sezono, ki se je ravno iztekla v vašem gledališču? Se je zgodilo kaj nepričakovanega?
Vsebinsko smo s preteklo sezono zelo zadovoljni. Naredili smo nekaj res čudovitih predstav. Mislimo, da so bili tudi gledalci zadovoljni, kajti predstave v domačem teatru in tudi po gostovanjih so bile zelo dobro obiskane. Zaradi velikih povpraševanjih po naših predstavah in majhnosti našega gledališča so tako igralci kot tudi ostala ekipa izjemno obremenjeni. Res pa je, da smo ravno zaradi naše majhnosti zelo prilagodljivi. Delo v zadnjih mesecih pa nam otežuje tudi veliko zmanjšanje sredstev. Ministrstvo za kulturo in pa tudi naša ustanoviteljica Mestna občina Kranj sta nam za več kot polovico zmanjšala sredstva. Kljub temu bomo s polno paro delali naprej. Delamo za naše gledalce in računamo na to, da smo jim in pa tudi drugim prebivalcem Kranja tako ljubi, da se bodo odzvali tudi na to, kako se ravna z njihovim gledališčem. O odnosu ljudstva do oblasti bo govorila že ena od prvih naših letošnjih predstav. Pričenjamo jo z Revizorjem, ki je pravzaprav večkrat primerna predstava. Tudi tokrat bo seveda skušala malo okrcati odnos oblasti do tega, kar naj bi počela.
Kaj pa je merilo uspeha vašega gledališča?
Sam imam seveda osebna, čustvena merila. So predstave, ki so mi všeč in sem z njimi zadovoljen; zaradi njih sem nato zadovoljen s celo sezono in s celim letom, ne glede na to, da morda nekih objektivnih kazateljev za to ni. Objektivnih meril pa je seveda več. Pomembno je mnenje strokovne javnosti, kamor spadajo tudi vse nagrade in kritike. Seveda pa ne gre zanemariti tudi mnenja naših gledalcev. Kar se finančne plati tiče, pa je moja ambicija samo, da nikoli ne gremo pod mejo. Večkrat sem deležen očitkov, da ustvarjamo komercialne predstave, ker delamo več in večje predstave, kot jih gledališče zmore, moramo seveda imeti tudi predstave, ki nam prinašajo malo več dobička, konec koncev so ravno te tudi najbolj odmevne. Pozablja se na to, da so predstave, kot je naprimer Moje pesmi moje sanje, tudi ogromen stroškovni in organizacijski zalogaj. Naslednja sezona bo zaradi vseh kritik in pogovorih s predstavniki ministrstva in ostale strokovne javnosti bistveno drugačna.
Koliko pa vam pri vrednotenju uspeha vaše sezone pomeni zadovoljstvo gledalcev; to kako se publika dejansko odziva na vaše predstave, ne glede na mnenja kritikov in strokovne javnosti?
Vsako predstavo na nek način delamo za določeno publiko. Publika ni samo ena. Več abonmajev ponujamo ravno zato, da si vsak lahko izbere predstave po lastnem okusu. Ko smo delali analize naših gledalcev, so statistik pokazale, da si približno tretjino gledalcev pravzaprav ne želi komedije. Dve tretjini gledalcev, ki pa so nad njimi navdušeni, so dejali, da si ne želijo takih, ki so namenjene zgolj smehu. Gledamo predvsem na to, da bi predstave, ki so ljudem ljube, prinašale s sabo tudi sporočilo, da ne bi bile samo komercialne, ampak še nekaj več. Muzikal, za katerega je pobuda prišla od zunaj, je bil za nas izziv in mislim, da smo se z njim dokaj uspešno spoprijeli. Kritike na komercilanost so bile tudi zaradi predstav Dese Muck. Res je, da imamo sedaj že njeno tretjo predstavo, dejstvo pa je, da je ravno za mladino, za konec osnovne in začetek srednje šole ponudba zelo slaba. Jaz mislim, da je Desa Muck komercialna posledično, da so problem, s katerimi se ukvarja in o njih piše, se pravi seks, droga, slava, več kot resni. Zadovoljna mora biti predvsem publika, ki smo ji predstavo namenili. To so naša pričakovanja. Seveda Heda Gabler ni namenjena isti publiki kot Moje pesmi moje sanje.
Mogoče še en podatek iz analize, ki smo jo naredili v eni izmed prejšnjih sezon. Eno od predstav tiste sezone, ki je bila zelo resna predstava, moderna, težka, daleč od komedije, je takrat približno tretjina ljudi ocenila za najbolj ljubo predstavo. In skoraj 90 odstotkov teh ljudi je rednih obiskovalcev gledališča že več kot 10 let. Kar pomeni, da človek res na nek način spreminja odnos do gledališča s tem, ko vanj redno zahaja. Naša prva naloga je, da ljudi v gledališče sploh pridobimo, se pravi šolarje in tudi odraslo publiko. To je lahko tudi s komedijami, privlačnimi predstavami. Od tukaj naprej pa moramo potem seveda graditi vse ostalo. Ta piramida, struktura mora biti trdna. Če se bomo ukvarjali samo s tistim, kar je všeč le nam, bomo verjetno tudi sami kmalu gledalci. Razlika med Kranjem in Ljubljano je, da je tam masa ljudi z izostrenim, specifičnim interesom večja. Piramida je v Ljubljani enaka. Ravno v Ljubljani je največ publike navdušene nad komedijo, ki se tam tudi zelo dobro prodajajo. Če bi pogledali relativno, koliko se v Ljubljajni in okolici proda komedij, bi videli da se jih proda več kot v Kranju.
Kdo pa je vaša publika? Ali poznate njen profil?
Po izobrazbi je največ srednješolsko in visokošolsko izobraženih. Če bi gledali po številu, bi lahko sledili temu, da bolj kot so ljudje šolani, večji procent jih tudi hodi v gledališče. Hkrati je potrebno tudi upoštevati, da veliko kranjske publike zamenja abonma. Se pravi od 20 do 30 odstotkov se jih vsako leto zamenja. Kar pomeni, da je naša promocija kar dobra. Kljub temu, da se veliko ukvarjamo s tem, zakaj pravzaprav zapustijo naš abonma, pa odgovora nekako ne dobimo. En razlog je gotovo ta, da se gledalci enostavno naveličajo nekih istih vzorcev, ki se ponavljajo; istih obrazov. Želijo si nečesa novega. To opažamo predvsem takrat, ko so pri nas gostujoče predstave, s katerimi so gledalci zelo zadovoljni. Naša publika je profilirana tudi glede na to, kaj najrajši gledajo. Recimo, da je dve tretjini bolj naklonjenih lahkim žanrom in približno ena tretjina resnejšim. To se potem kaže tudi v naših dodatnih ponudbah, ki so relativno dobro obiskane.
Imamo tako imenovani super veseli abonma, ki je nekoliko bolj zaseden od super resnega. Potem pa je še en del publike, ki pa jim je pravzaprav všeč vse. Ta je izjemno naklonjeno gledališču kot prostoru. Zato vzamejo super abonma in si dejansko pogledajo poleg vseh komedij, še vse slovenske drame. Nekaj je tudi takih entuziastov. Po starosti pa imamo približno 15-20 odstotkov publike v starosti do 25 leta, malo manj kot polovico tistih, ki so zaposleni in malo manj kot tretjino upokojencev. Ni tako, da mladih ljudi v gledališču ne bi bilo. Imam pa občutek, da se danes mladi bolj profilirajo. Se bolj ostro odločajo, kaj bodo počeli in nato dolgo ostajajo zvesti svojim interesom.
Ali mladi pridejo v gledališče tudi izven organiziranih skupin?
Seveda. Predvsem pa je to odvisno od angažiranosti učiteljev in profesorjev v srednjih šolah. Mladi pridejo v gledališče iz različnih razlogov; enim se naše sobotne matineje prikupijo in se potem vračajo, veliko pa jih pride skupaj s starši. Zelo veliko je dveh generacij.
Lahko nekaj poveste še o sezoni, ki jo pričenjate? Kako to, da ste se odločili ravno za te predstave? So namreč precej drugačne od letošnjih; mogoče z malo bolj temačno in resno vsebino.
Če naj bo gledališče zrcalo časa, so temačnejše in resnejše tudi zaradi tega. Lanska sezona je bila bolj lahkotna, kot je bilo v načrtu. Odzvali smo se na priložnost. Moje pesmi moje sanje so bile nekakšna priložnost, ki je morda ne bo več, ker je povezana tudi z nekimi zelo velikimi finančnimi sredstvi in tveganji. Zaradi našega truda je vse skupaj dobro uspelo. Imamo okrog 5 premier na leto. Kar je glede na to, da imamo le eno ekipo, precej zahtevno. V tej sezoni imamo po ambicijah in stroških kar nekaj velikih predstav, zato smo se tudi odločili, da naredimo le 4 premiere. Seveda ostajajo tudi predstave iz lanske sezone, ker je bilo po nekaterih povpraševanje zelo veliko. Predvsem zato, da zadovoljimo še druge okuse, pa tudi zaradi festivalov in natečajev, smo si repertoar te sezone začrtali malo bolj resno. Za Möderndorferjev tekst Lep dan za umret bi težko rekli, da je lahkotna komedija; je tudi daleč od nečesa zateženega. To je nekaj, kar je moja generacija doživljala in mislim, da bo tudi pri naši abonmajski publiki zelo lepo sprejeto. Mlade ljudi vendarle zanimajo tisti časi. Mi smo v njih živeli, naši starši pa so jih doživljali skupaj z nami. Tako da bo mogoče tudi s tega stališča zanimivo. Revizor je pravzaprav komedija. To, da se ukvarja z eno precej resno temo in ima tudi resno poslanstvo, smešnosti situacij, ter same privlačnosti predstave, ne zmanjšuje.
Mislim, da bo Mateja Koležnik zrežirala eno res dobro predstavo, v kateri pa prvič predstavljamo tudi našega novega igralca Primoža Pirnata. Steklena menažerija je predstava, pri kateri gre za odnose, ki se nas večkrat dotaknejo. Tennessee Williams je jasno, da zelo resen avtor. Predstavo pa bo režiral Damir Zlatar Frey in sicer na nekoliko bolj nekonvencionalen in drzen način. Vseeno pa mislim, da jo bo naša publika sprejela z lahkoto in z zanimanjem. Zadnja predstava, se pravi Cankarjevi Hlapci, pa je tudi malo bolj resno zastavljena. Režiral jo bo Matjaž Berger, ki pripravi vedno zelo zanimive predstave, zato se bomo tudi tokrat pustili presenetiti.
Ali ima sezona kakšno rdečo nit?
V težkih časih se tudi odnosi med ljudmi bolj polarizirajo, postanejo manj lahkotni. Človeške lastnosti, tako dobre kot slabe, se bolje izrišejo. Mislim, da ravno to najdemo kot rdečo nit v vseh predstavah. V našem gledališču se nekako ves čas ukvarjamo z medčloveškimi odnosi. Skozi komedije, osebne tragedije, včasih pa se dotaknemo celo politike. Seveda je vedno na prvem mestu publika. To ne pomeni, da se uklanjamo okusu publike. Vseeno pa jim želimo ponuditi nekaj, kar pravzaprav pričakujejo in kar mi pričakujemo od njih. Naša publika je precej zahtevna in gledališko kar dobro izobražena, zato si sem ter tja lahko privoščimo tudi nekaj drugačnega. Seveda pa še vedno v okviru našega poslanstva. O njem je pravzaprav pisal Shakespeare in to je držati zrcalo družbi. Gledališki prostor mora biti prostor enega poglobljenega razmisleka, občutenja, celo katarze, ki se zgodi na neki čutni ravni. Če ljudje tega ne doživijo in grejo iz dvorane točno taki, kot so vanjo vstopili, potem nismo opravili našega poslanstva.
Kakšen se vam zdi, da je trend obiskovanja gledališč v Sloveniji? Se vam zdi, da se bo zaradi poplave novih medijev in krize, ki visi v zraku obisk v gledališčih zmanjšal?
Mislim, da gledališče v odnosu do publike predvsem ne sme biti pasivno. Počasi se začenjamo zavedati, da smo mi sami tisti, ki moramo skrbeti za svoje “potrošnike”. Seveda niso dovolj samo dobre predstave. Te morajo na nek način tudi priti do “potrošnika”. In če je bilo v preteklosti vse skupaj počasneje, če je šlo vse bolj iz generacije v generacijo in so bile ene stvari glede na to, v kakšnem okolju si rastel samoumevne, je tega sedaj konec. Povezav med generacijami ni več. Ta trenutnost časa ter možnosti izbire so vedno večje. Hkrati pa se veča tudi opredelitev mladine. Verjetno predvsem zaradi občutka varnosti. In to moramo tudi upoštevati. Se pravi, da si moramo na nek način že v mladosti pridobiti ljudi, ki bodo iz nekega navdušenja in pričakovanja tega, kar jim bomo ponudili, z nami pravzaprav postali en del gledališča. Gledalci so konstitutativni in imanentni del gledališča. Zato se pa tudi reče gledališče in ne kazalište. Ni bistveno kazanje, pač pa gledanje. In skozi to dojemanje tistega, kar naj bi se zgodilo, kar naj bi bil dogodek, se v glavah gledalcev mora zgoditi gledališče, ta dogodek, povezava, doživljanje. In za to moramo poskrbeti mi sami.
A vas je kaj strah krize?
Ne. Mislim, da se je na vsako situacijo potrebno odzvati. Gledališče sevedatekmuje za pozornost ljudi z vsem ostalimi mediji. To, da ljudje zapustijo domove in vsakdanja opravila ter pridejo v gledališče, je velik uspeh in mislim, da moramo v tej smeri nadaljevati.
POVEZAVE: http://www.pgk.si