Bolezen duše pripoveduje zgodbo o moškem, nezmožnem ljubiti. Izučen v mehaniki seksa, želi skozi žensko prodreti v njemu nepojasnjeno skrivnost, želi se naučiti ljubiti. Najame žensko, da biva pri njem v sobi ob morju, v upanju, da bo lahko izkusil ljubezen. Ženska predlog sprejme, čeprav ni prostitutka. Čez nekaj dni mu pove, da je ni sposoben ljubiti, saj je zbolel za »boleznijo duše«. Moški si kljub temu želi poskusiti in prvič v življenju zagledati žensko v vsej njeni skrivnostnosti. Pretresljivo igro o dveh ljudeh, ki se srečata po naključju in ne zmoreta ničesar drugega kot telesnega stika, prevevajo občutki odtujenosti in osame, nezmožnosti medčloveške komunikacije, izgubljenosti in odrezanosti od svoje duše, tako značilni za sodobni svet, hkrati pa nič tuji tisočletjem patriarhalne družbe, v kateri je ženska oropana svoje celostnosti, ženskosti, moški pa posledično svoje moškosti.
Avtorski projekt Bolezen duše je nastal po motivih dveh neverjetno prekrivnih besedil kultnih avtorjev – novele Bolezen smrt (1982) Marguerite Duras ter pravljice Ribič in njegova duša (1891) Oscarja Wilda. Redko se zgodi, da dva avtorja v tako različnih časih in tako različnih žanrih govorita o istih stvareh na tako podoben način. Govorita o nezmožnosti stika moškega z žensko, kar uprizoritev interpretira skozi patriarhalen pogled moškega na žensko. Moški namreč zaradi svoje prisilne nadvlade žensko reže na posamezne dele, funkcije, vse od fascinacije do gnusne podobe, v zelo različnih pojavnih oblikah, od prostitutke do morske deklice, s čimer ženski odvzema njeno primarno celovitost. Delitev moškega in ženskega principa uprizoritev dojema predvsem na nivoju duše, saj se oba principa, tako njuna odtujitev kot ponovna združitev, zgodita vedno najprej v nas samih. Uprizoritev z živo godalno glasbo, ki temelji na do bistvenega strnjenem igralskem dialogu in simboličnem minimalizmu, režira Yulia Roschina.
