Za avtorja je to že druga letošnja radijska premiera. Prvo je doživelo besedilo Najrajši bi se fentala, obe v režiji Špele Kravogel. »Pri Jaki me navdušuje njegovo sodobno dramsko pisanje z drzno artikulacijo sodobnih tem, kot so vprašanje identitete, obravnavanje družbeno marginaliziranih skupin, pa tudi kritičen pogled mladih na sedanjost in prihodnost. V Pesmi ptic v drevesnih krošnjah me je še posebno nagovoril kompleksni odnos med pripadnikoma dveh generacij in s tem dveh svetov, ki mi je omogočil zasesti dva tenkočutna igralca – Marijano Brecelj in Urbana Kuntariča, s katerima zmeraj rada sodelujem.«

Jaka Smerkolj Simoneti (1997) je doktorski študent študijev scenskih umetnosti, končuje tudi študij gledališke režije. Diplomiral je s študijo režijske poetike Nine Rajić Kranjac, magistriral s študijo režijske poetike Mateje Koležnik (za obe je prejel akademijsko Prešernovo nagrado), doktorski študij pa nadaljuje z raziskovanjem slovenskih gledaliških režiserk ter z njihovo zgodovino. V gledališču se sicer najbolj posveča praktičnemu delu v procesih, predvsem kot dramaturg, nazadnje se je v odmevni in na festivalu Sterijevo pozorje nagrajeni predstavi 52 hertzov v produkciji SNG Nova Gorica in režiji Mojce Madon, na zadnjem Borštnikovem srečanju opaženi zaradi nagrad za igro in režijo. Drama Pesem ptic v drevesnih krošnjah bila na 53. Tednu slovenske drame nominirana za nagrado za mladega dramatika v Prešernovem gledališču v Kranju, tam so jo pred kratkim tudi uprizorili kot magistrsko produkcijo v sodelovanju z AGRFT v režiji Ivana Lobode.

Naključno srečanje med stanovalcema stolpnice, pripadnikoma različnih generacij, Mikijem, razočaranim v svoji mladi ljubezni in zato tik pred samomorom, in Natalijo, ki je po desetletjih skupnega življenja pred kratkim izgubila moža in prišla na streho obešat perilo, preraste v srečanje dveh popolnoma različnih pogledov, v nezavedno iskanje povezav, v zbrano poslušanje drug drugega, v iskren in topel stik med generacijama, ki se sicer vse bolj oddaljujeta druga od druge. Žirija za nagrado Slavka Gruma za mladega dramatika pa je med drugim o nominiranem besedilu zapisala: »Besedilo Pesem ptic v drevesnih krošnjah teče na dveh ravneh. Najprej v dialogu med sosedoma, Mikijem in Natalijo, ki se ‒ čeprav živita v istem bloku ‒ med seboj ne poznata, in to je značilno ne le za naš čas, ampak specifično za predstavljeni dramski svet, v katerem se občutki osamljenosti in odtujenosti mešajo z vsesplošno potrebo po hitenju in nenehnem delovanju … Tej ravni pa se pridružuje besedilo v didaskalijah, ki … ustvarjajo prostor za deloma že prozno pripoved, ki bi jo lahko razumeli kot Mikijev dolgi notranji monolog oziroma pismo, ki ga piše (in pošilja?) svoji pravkar končani ljubezni. V tej dolgi tožbi, tu in tam pa tudi v posameznih replikah, je opaziti prefinjen občutek za podrobnosti … Pri tem pa je nadvse zgovorno, da življenje, ki je bilo prej brez pomena, spet dobi smisel v medgeneracijskem dialogu, da je dovolj nekaj prijaznih, čeravno tudi obešenjaških besed, malo topline in pozornosti, da pa kakšna občasna, nedolžna skupna transgresija (morda pločevinka piva preveč ali skrivaj pokajena cigareta) tudi ne more škoditi in da se lahko šele na tej podlagi ustvari manjkajoči in želeni občutek pripadnosti ter skupnosti.«

Tudi v tej radijski igri je režiserka sodelovala z isto ekipo kot pri prejšnjem besedilu Jake Smerkolja Simonetija: s tonskim mojstrom Matjažem Mikličem in glasbeno oblikovalko Darjo Hlavka Godina, dramaturginji Vilmi Štritof pa se je tokrat pridružil še Matjaž Briški.

Prenos igre bo na sporedu prvega programa Radia Slovenija v torek, 27. junija, ob 21.05, posnetek bo po premieri dostopen še trideset dni: https://365.rtvslo.si/