»Besedilo Pesem ptic v drevesnih krošnjah teče na dveh ravneh. Najprej v dialogu med sosedoma, Mikijem in Natalijo, ki se – čeprav živita v istem bloku – med seboj ne poznata, in to je značilno ne le za naš čas, ampak specifično za predstavljeni dramski svet, v katerem se občutki osamljenosti in odtujenosti mešajo z vsesplošno potrebo po hitenju in nenehnem delovanju… Tej ravni pa se pridružuje besedilo v didaskalijah, ki … ustvarjajo prostor za deloma že prozno pripoved, ki bi jo lahko razumeli kot Mikijev dolgi notranji monolog oziroma pismo, ki ga piše (in pošilja?) svoji pravkar končani ljubezni. V tej dolgi tožbi, tu in tam pa tudi v posameznih replikah, je opaziti prefinjen občutek za podrobnosti … Pri tem pa je nadvse zgovorno, da življenje, ki je bilo prej brez pomena, spet dobi smisel v medgeneracijskem dialogu, da je dovolj nekaj prijaznih, čeravno tudi obešenjaških besed, malo topline in pozornosti, da pa kakšna občasna, nedolžna skupna transgresija (morda pločevinka piva preveč ali skrivaj pokajena cigareta) tudi ne more škoditi in da se lahko šele na tej podlagi ustvari manjkajoči in želeni občutek pripadnosti ter skupnosti.«
Jaka Smerkolj Simoneti
Avtor: Jaka Smerkolj Simoneti
Režiserka: Špela Kravogel
Tonski mojster: Matjaž Miklič
Glasbena oblikovalka: Darja Hlavko Godina
Dramaturga: Vilma Štritof in Matjaž Briški