STA / Ksenija Brišar, 17. 4. 2021

Nina Šenk: Marpurgi bodo z drugim delom postali celovečerna opera

Skladateljica Nina Šenk, od leta 2019 tudi izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je v okviru Slovenskih glasbenih dnevov predstavila opero Marpurgi. Umestila jo je v nedoločen čas, saj se dotika človeških odnosov, ki so večno aktualni. Kot je povedala, bo z drugim delom, ki bo sledil, postala celovečerna opera.

Foto: Bor Slana / STA

Marpurgi je vaš operni prvenec. Kako je nastal, morda po naročilu mariborske Opere za obletnico?

Tako je, po naročilu mariborske Opere za stoto obletnico izvedbe prve operete v Mariboru. To smo se seveda začeli dogovarjati že pred nekaj leti. Predvideno je bilo, da bo praizvedba aprila 2020, kajti aprila 1920 je bila izvedena prva opereta v Mariboru, a je bila zaradi korone zamaknjena na oktober. SNG Maribor je dal tudi knjižno predlogo - istoimenski roman Zlate Vokač Medic. Na podlagi tega romana, ki je drugače zelo esejistično pisan in na prvi pogled ne ravno primeren za opero, je Igor Pison, ki je bil tudi režiser, napisal prve osnutke libreta. Skupaj sva se odločila za deset slik. Opera tako ni tradicionalno pisana v smislu, da bi imela nek zaplet, višek in razplet, ampak predstavljamo tisto zgodovinsko obdobje v desetih slikah, ki jih skupaj lahko povežemo v neko zgodbo. So bolj slike iz tistega časa, teksti in dialogi pa so vsi povzeti po knjigi.

 

Zgodovina in judovstvo sta ena od tematik. Kaj še zasledujemo?

Dotaknemo se judovstva, kajti punčka je Judinja in edini glavni ženski lik v operi, Miriam, tudi. Zgodba zelo jasno opisuje inkvizicijo in pritiske, ki so prihajali iz severnih dežel na judovske prebivalce. Imamo tudi odposlanca, poslanega od inkvizitorja, ki išče in zbira podatke ter poskuša na takšen ali drugačen način pritiskati na ljudi, da izdajajo Jude. Vseeno pa sem zgodbo skušala umestiti v nek čas, ki ni vezan na določeno zgodovinsko obdobje in sem se največ posvetila prijateljstvu med glavnima protagonistoma, Johannesom in Mathiasom. Prvi je zdravnik, zelo odprtega duha, renesančen, Mathias pa je pesnik, nekoliko bolj zaprt, bogaboječ. Zlata Vokač Medic je napisala knjigo o tem, kako na isto situacijo gledata različno. Njena knjiga se bere kot neke vrste dnevniški zapiski skozi oči enega in drugega. Na ta način podaja zgodbo - kako je nek dogodek videl Mathias in kako Johannes. To je bila glavna nit, da pokažemo konflikte, ki sta jih tekom dogodkov imela sama pri sebi in tudi drug z drugim.

 

V tem pogledu je zgodba aktualna za vsak čas.

Njuno različno razmišljanje, njuni različni pogledi in prijateljstvo ter iskanje neke skupne točke, pa tudi izdaja in vse, kar se zgodi na podlagi nekega razmišljanja, nekoliko tudi zaradi ljubosumja, to so stvari, ki so večne. Hotela sva povezati zgodovinsko obdobje s tematiko, ki je aktualna skozi vsa stoletja.

 

Kako ste pristopili k uglasbitvi?

Pristopila sem na svoj način, s svojo estetiko, sem pa želela izpostaviti nekaj elementov, ki veljajo v glasbi že vsa stoletja, eden od njih je dramatičnost. Glasba najprej slika razpoloženje na odru tako, da podpira dogajanje in barva čustva ter izraža bodisi stisko ali neko slutnjo. Obenem pa sem vsakemu glavnemu liku dala svojo govorico, da je tudi v glasbi mogoče opaziti njihovo karakterno različnost. Miriam na začetku predstavljam kot nežno žensko dušo, kasneje jo spoznamo kot čustveno in strastno. Mathiasa, ki je pesnik in se zelo trudi pisati, sem v glasbeni govorici omejila tako, da se njegove zvočne linije ponavljajo in se ne zaključujejo. Na ta način sem želela v njegov dialog vplesti njegovo osebnost, njegove dvome, to, da se težko odloča. Johannes pa je recimo bolj odprt, razgledan, tudi življenje sprejema precej bolj pozitivno in veselo in ima tudi takšno spremljavo: njegove linije so bolj odprte, spevne, tudi bolj dramatične, ker potem tudi zelo trpi.

 

Kako pa je režiser s svojo postavitvijo ujel vašo glasbeno upodobitev?

Zdi se mi, da zelo dobro. Postavil jo je v neko brezčasnost. Imamo seveda občutek zgodovinskega tudi preko scenografije in kostumografije, je pa sama postavitev na nek način zelo minimalna, ni nekih velikih sprememb v scenah. Kot režiser je bil dober tudi v tem, da je postavil svojo sliko in je potem preko poslušanja moje glasbe in študiranja moje partiture dodal še tisto piko na i, da so pevci reagirali na glasbo. Do podrobnosti je poznal partituro in skorajda sinhroniziral dogajanje na odru z mojo glasbo, kar pri operi morda ni v prvem planu. Zdi se mi, da je vse skupaj zelo dobro povezal, tudi nakazal dvome, tam, kjer je bilo treba, prav tako je nakazal neko hudomušnost, neko komičnost. Po mojem mnenju je zelo dobro ujel tega duha in se lepo poigral s povezavo med zgodovino in sedanjostjo: v trenutku je premostil ljudi ob Dravi v sedanji čas, ne da bi bil vsiljiv.

 

Ker je za vami že precejšen opus in tudi kar nekaj nagrad - lahko na splošno nekaj besed o vašem komponiranju? Kdo so vaši vzorniki?

Študirala sem naprej v Ljubljani pri Pavlu Mihelčiču, potem pa sem šla pri svojih 22. letih v Nemčijo, kjer sem tudi živela in študirala v Dresdnu in kasneje v Münchnu pri Matthiasu Pintscherju, ki je svetovno znan kot skladatelj in tudi kot dirigent. Zdi se mi, da je name tudi najbolj vplival. Največ pa so name vplivala tesna sodelovanja z glasbeniki, ker sem se tako tudi največ naučila. V vsaki skladbi, ki sem jo napisala in potem slišala, sem našla stvari, ki jih je treba še nadgrajevati ali pa morda poskušati kakšno drugo smer. Moj stil se razvija z vsako skladbo posebej, ker je to proces, ki se nikoli ne zaključi.

 

So navdihi vsepovsod?

Da, tudi v rokih oddaje, ko je preprosto treba pisati. Včasih sem se velikokrat opirala na literaturo, v zadnjih letih pa se bolj ukvarjam z lastnimi razmišljanji, s tem, kar se dogaja okrog mene, in zdaj črpam navdih iz vsakdana. Zelo jasen primer je bila skladba ...in potem je prišel mir... (...da kehrte die Ruhe ein...) za trobilni trio, ki so jo lani izvajali člani Berlinske filharmonije. Napisala sem jo takoj na začetku epidemije, ko se je Ljubljana prvič zaprla in postala popolnoma tiha, če smo bili prej vajeni, da brenči podnevi in ponoči. Glede na prejšnje se je skladba drastično spremenila. To je bil odraz tišine zunaj in tudi strahu, ki smo ga takrat vsi doživljali. Tako da se zdaj popolnoma prepuščam dogajanju, temu, kar me teži, ali temu, s čimer se takrat ukvarjam, in to izpišem na papir.

 

Koliko pa ustvarjate po lastni želji in koliko po naročilu?

Že od študentskih let pišem samo po naročilu, ker jih je toliko, da preprosto nimam časa, da bi delala nekaj po lastni želji. Je pa res, da se pri naročilih da včasih tudi kaj dogovoriti in prilagoditi temu, kar me v tistem trenutku najbolj zanima. Imam srečo, da nikoli nisem čakala, da bo prišlo naročilo in da je vsaka skladba, ki je bila napisana, šla do naročnika in bila tudi izvedena.

 

Kaj komponirate trenutno?

Pred dvema mesecema sem zaključila skladbo za ansambel, ki bo izvedena v začetku maja na festivalu Acht Brücken v Kölnu. To je glasba, ki bo v živo izvedena ob nemem filmu. Tega se nisem lotila še nikoli doslej, je sinhronizirana glasba na nemi film in hkrati tudi komentar na dogajanje v filmu. Sedaj pa me čakata dve deli: delo za zbor SWR Vokalensemble iz Stuttgarta in godalni orkester ter orkestrska skladba za švicarski orkester. Obe izvedbi bosta naslednje leto. Potem pa pridejo tudi že Marpurgi 2. Ob premieri oktobra lani smo govorili o Marpurgih 1, ker se zgodba konča nekje sredi knjige. S SNG Maribor smo že dogovorjeni, da bomo jeseni 2023 izvedli celotne Marpurge, že napisani del in tisto polovico, ki še manjka. Potem bodo Marpurgi, ki so zdaj krajša opera, postali večje celovečerno operno delo.

SNG Maribor, Marpurgi