V uvodniku za prvi časopis Opus želim pogledati na začetek in orisati razvoj Opusa vse do danes. Začelo se je leta 1993, ko je Neja Kos, takratna strokovna svetovalka za ples, zasnovala 1. republiško tekmovanje mladih plesnih ustvarjalcev Opus 1 – Plesna miniatura. Ideja je nastala iz želje po promociji in spodbudi avtorskega plesa – male plesne forme, značilne za evropske moderne plesne smeri 20. stoletja, s poudarkom na lastni umetniški ustvarjalnosti otroka in mladostnika. Pri tem se ji je nadvse pomembno zdelo razvijanje nevsiljivega, vendar spodbudnega vodenja pedagogov-mentorjev, ki naj svojim plesalcem "podajajo principe in ne receptov" za ustvarjanje.

Prve informacije, ki sem jih uspela v kratkem času izbrskati, segajo v leto 1995. Takrat sta bili samo dve starostni skupini: A ( 9-12 let) in B ( 13-20 let). Prijavljenih je bilo vsega skupaj 35 miniatur in izbora za finale še niso poznali. Dve leti kasneje se pojavi starostna skupin C (17-21 let). Potem število prijav narašča in leta 2003 se zgodi prvi izbor za finale. Takrat je v finalu samo 23 miniatur. Število prijav na Opus še kar raste iz leta v leto, vračajo se vsakoletni mladi nadebudneži, ki se razvijajo ter se pojavljajo novi. V letu 2008 je na 16. tekmovanje prijavljenih že 98 plesnih miniatur. Izbor imenujemo plesni maraton in komisija ima vsako leto težje naloge, ker kvaliteta presega možno število finalistov. V Celju se tako leta 2008 za uvrstitev poteguje že 37 plesnih miniatur.

Leta 2009 se Opus odloči preseči državne meje. Namen je, da ob bok stalnim gostom, mladim slovenskim ustvarjalcem, pripeljemo plesalce iz tujine. Tako se finalna prireditev iz državnega preimenuje v mednarodno tekmovanje. Hkrati tudi ukinemo možnost prijave tria, zaradi premajhnega števila prijav v preteklih letih pa tudi zaradi težke primerljivosti s solo plesom in duetom. To leto na razpis prispe 95 prijav iz Slovenije in 4 iz tujine (ena iz Estonije in 3 iz Hrvaške). To leto ni bilo javnega izbora – plesnega maratona, ker smo hoteli, da slovenske plesalce tako kot tuje izberemo preko video posnetkov. To je bil neuspešen poizkus, ki smo ga naslednje leto takoj ukinili, je pa verjetno temu botrovalo dejstvo, da je naslednje leto bil upad prijav, samo 79 iz Slovenije. Iz tujine pa že prispe 11 prijav. Število prijav na Opus ponovno začne rasti. Največ prijav je v starostno skupino A (9-12 let), kjer so pa tudi razvojne razlike v borih treh letih lahko enormne. Zato to leto skupino A razdelimo na A1 (9 in 10 let) in A2 (11 in 12 let). Leta 2012 dobimo točno 100 prijav iz Slovenije in 16 iz tujine, 2013 pa 111 iz Slovenije in 28 iz tujine, vse do letošnjega rekordnega števila prijav 123 iz Slovenije. Na prijave iz tujine še čakamo. V preteklih letih smo bili že izredno veseli plesalcev iz Hrvaške, Italije, Avstrije, Japonske, Belgije, Izraela, Avstrije, Madžarske …

Maratonski izbori v Ljubljani, ter vse večje ter daljše finalne prireditve v Celju (lansko leto se je v Celju predstavilo 51 miniatur) so klicale po ponovnem prilagajanju. Kvalitetna rast prijavljenih je v prvi vrsti zahtevala odmevnejšo prireditev, kot je zgolj izbor za finale oz. predolg plesni maraton, brez možnosti vaje in ustrezne obravnave mladih plesnih ustvarjalcev in njihovih mentorjev. S preoblikovanjem Opusa iz državnega v mednarodno tekmovanje smo izgubili državni nivo, na mednarodnem nivoju pa mlajši plesalci dejansko niso imeli mednarodne konkurence. Zato odločitev, da je Opus letos takšen, kot je. Seveda to stanje, kot je pokazal pogled nazaj, ni nekaj fiksnega. Opus se tako kot slovenska plesna scena razvija, množi in nenehno spreminja.

Ob vsem tem pogledu nazaj želim spomniti še na nekaj ključnih prelomnic. Leta 2007 smo bistveno spremenili način izbora nagrajencev. Od takrat dalje nimamo več prvega, drugega,  tretjega, četrtega … in zadnjega mesta, temveč tri nagrajence v vsaki starostni skupini, ki prejmejo nagrado za najboljšo plesno miniaturo, najboljšo idejo in najboljšo plesno izvedbo. Na ta način se želimo izogibati pretiranemu razvrščanju plesalcev od najboljšega do najslabšega, saj vemo, da v primerjanju ustvarjalnih dosežkov stoodstotne objektivnosti, kot je to v športu in matematiki, ni mogoče doseči. Opus se od vseh začetkov upira biti tekmovanje, vendar pa ta spodbuda za ustvarjanje očitno intenzivno deluje in tako Opus ostaja tekmovanje z namenom spodbujanja ustvarjalnosti. V takih oblikah delovanja pa je - tako od staršev, še bolj pa od mentorjev - pomembno, da znajo odrasli razburkana čustva pomiriti na pedagoško-konstruktiven način. Mladi se v današnjem svetu, ki je izrazito tekmovalen, lahko preko takšne izkušnje pripravijo na podobne  situacije, ki jih brez dvoma čakajo in se jih morajo naučiti premagovati. Pred takšnimi in drugačnih stresi jih ne moremo niti ne smemo varovati, pomagati pa jim moramo, da se jih naučijo pozitivno predelovati in  nato močnejši stopati (plesati!) naprej.

Ob temi izbora nagrajencev je vredno omeniti, da gre pri izboru za vzpostavljanje primerjav in težkih odločitev. Objektivnost poskušamo dosegati s tričlansko žirijo, ki se ne ponavlja prepogosto, z anonimnim izborom in jasnimi kriteriji:
- prijavljena miniatura mora biti povezana s predpisano temo
- miniatura mora biti delo plesalcev samih pod vodstvom mentorja
- izvirnost in zanimivost pristopa - samosvoja (avtorsko prepoznavna) poetika in estetika
- dobra kompozicija in dramaturgija miniature
- prezenca, prepričljiva interpretacija, plesnost
- dobra plesna izvedba…

Ko sta vsebina in ples eno, je vsak gib osmišljen, prezenca (prisotnost in zavedanje) jasna in miniature, ki so v tem smislu uspešne, žirija prepozna kot najboljše. Seveda pa je v tem pogledu pomembno in razvidno pedagoško premišljeno in strokovno kompetentno vodenje mladih plesalcev v poglabljanje plesnega izraza, vsebine in kompozicijske ozaveščenosti. 

Žirija, ki vsako leto težko primerja raznolike plesne pripovedi mladih, to počne izrazito odgovorno in v poglobljenem dialogu. Vsi člani žirije so referenčni plesni ustvarjalci s posluhom in spoštovanjem do plesne pedagoške prakse. V vseh letih so tako v žiriji sodelovali in se navduševali nad mladimi plesalci mnogi pomembni predstavniki slovenske plesne umetnosti, odkar pa je Opus mednaroden, pa tudi tuji plesni umetniki.

Pomembne nadgradnje Opusa v preteklih letih so tudi dodatni strokovni izbori. Matjaž Farič že nekaj let izbira miniature, ki jih povabi na mednarodni plesni festival Front@ sodobnega plesa v Murski Soboti. Leta 2000 smo uvedli dve generacijski komisiji, ki med svojimi sovrstniki izbereta njim najbolj »kulsko« miniaturo. Istega leta smo v sodelovanju z Zavodom Federacija začeli, znotraj starostne skupine C, podeljevati nagrado  mlademu plesnemu ustvarjalcu oz. ustvarjalki, za produkcijo samostojnega plesnega projekta. Letos bomo tako prvič v okviru mednarodnega Opusa v Celju imeli premiero lanskoletne dobitnice nagrade.

Opus se tako razvija naprej in zelo očitno prispeva k razvoju slovenske plesne umetnosti. Med imeni sodelujočih na preteklih Opusih je zaslediti veliko plesnih ustvarjalcev, ki danes nadaljujejo svojo profesionalno plesno pot doma ali v tujini. In zato, kot pravi plesna dramaturginja Andreja Kopač, Opus ni zgolj tekmovanje, temveč svojevrstna pot do lastnega opusa.

Vsakoletne razpisane teme naj bi po nekaterih mnenjih plesalce ovirale. Namen je, da jim predstavijo vir potencialnih tem in da jih skozi predpisane teme spodbudimo k razmišljanju in raziskavi aktualnih vprašanj časa. Na ta način mladi plesalci vzpostavijo nek odnos do dovolj odprte teme, jo razvijejo v avtorsko miniaturo, ki postane del tematskega kolaža vsakoletnega Opusa.

Letošnjo temo in celoten program Opusa predstavljamo prvič v obliki mini časopisa. V njem si boste lahko prebrali nekaj konceptov mladih plesnih ustvarjalcev, ki so del obvezne prijave na Opus. Na ta način naj bi se mladi urili tudi v razvijanju misli in besede o svojem ustvarjalnem procesu in ubeseditvi svoje ideje na predpisano temo. Tema »Želim si …« iz prijav kaže, da veliko prijavljenih mladih plesalcev ples prepozna kot stanje, ki si ga želijo, kjer se počutijo svobodne in najbliže svojemu bistvu. Skozi ples sanjarijo, počivajo, se povezujejo, spoznavajo, dozorevajo. Kar nekaj zanimivih pristopov k temi, si lahko preberete v nadaljevanju tega časopisa.

Potem vam poleg vrstnega reda vseh miniatur, ponujamo še kratke predstavitve vseh članov žirije ter prevod dveh razmišljanj plesnih umetnikov različnih generacij. Slovenski plesalec Jurij Konjar se je leta 2009 lotil poglobljene raziskave Goldbergovih variacij plesalca Steva Paxtona. Dialogi s Stevom so ga usmerili v razvoj lastne improvizacijske prakse. Delovni dnevnik o procesu dela na Goldbergovih variacijah, dopisovanje in dialogi s Stevom so bili objavljeni v knjižici z naslovom »The Goldberg Observations«, ki jo je izdala revija za ples in improvizacijo Contact Quarterly pod uredništvom Lise Nelson. Na tem mestu sem jim najlepše zahvaljujemo za odobritev objave. Jurijevo razmišljanje o lastni plesni praksi ter Stevovo pismo Juriju bo osmislilo še predavanje, ki ga neizmerno pričakujemo. Dejansko skoraj neverjetna priložnost, da vsi ljubitelji sodobnega plesa slišimo in vidimo Steva Paxtona, slovitega ameriškega eksperimentalnega koreografa in plesalca in začetnika kontaktne improvizacije, ki je pustila neizbrisen pečat na sodobni ples. Želja »Želim si videti in slišati Steva Paxtona« bo tako uresničena mnogim plesalcem različnih generacij.

Ob zaključku se želim zahvaliti Ajdi Tomazin za nove podobe vseh Opusovih gradiv, ki v dialogu spodbujajo tudi nove vsebine, sodelavki za literarno dejavnost Barbari Rigler pri izboru tekstov mladih plesnih ustvarjalcev in vsem redno sodelujočim mentorjem ter mladim plesalcem za ustvarjanje plesnih miniatur, ki bogatijo in zrcalijo čas, z nami komunicirajo, nas notranje razgibajo in nam dajejo misliti.

Opus 1 pomeni "delo št. 1", ki naj bi mu v letih razvoja in zrelosti sledile še mnoge stvaritve. Naj bo tako!