Marinka Poštrak, 27. 10. 2012

Laži in dvomi

Prešernovo gledališče Kranj, John Patrick Shanley DVOM, režija Alen Jelen, premiera 27. oktober 2012.
Foto: Mare Mutič
Foto: Mare Mutič
Foto: Mare Mutič
Foto: Mare Mutič
Foto: Mare Mutič
Foto: Mare Mutič

Tema spolne zlorabe v katoliški Cerkvi je tema, ki je prav v zadnjih letih postala najbolj žgoča ob razkritju številnih afer v Ameriki, povezanih z irskimi duhovniki, in prav te se v knjigi Zlorabe, molk in laži (založba Ciceron, 2010) z vso novinarsko natančnostjo loteva Joe Rigert. V njej razkriva korenine spolnega nasilja v irski katoliški Cerkvi, saj je bila večina duhovnikov in škofov, obtoženih spolnih zlorab, prav irskega porekla. Med drugim ugotavlja, da je sistem »pometanja pod preprogo« duhovnikom in tudi škofom leta in leta omogočal prikrivanje spolnih zlorab, ki (kot ugotavlja tudi Thomas P. Doyle v knjigi Sex, Priests and Secret Codes – Seks, duhovništvo in skrite kode) v rimskokatoliški Cerkvi nikakor »niso nov pojav […], saj je posiljevanje in zlorabljanje otrok vklesano v zgodovino duhovništva«. Toda še preden se spustimo na temno območje spolnih zlorab, si odgovorimo na vprašanje, kaj zloraba je, kakšna je njena definicija oziroma kakšne so njene »pojavne oblike«.

***

Definicij spolne zlorabe je več, vse pa govorijo o isti stvari: da je zloraba nasilje nad sočlovekom in da si običajno nadeva najrazličnejše maske. Len Sperry v knjigi Spolnost, duhovništvo in cerkev zapiše, da je spolna zloraba kršenje seksualnih meja, saj kršilec čustveno, telesno in duhovno vpliva na posameznika.

Po eni od definicij, ki jih v svoji knjigi Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje navaja Tatjana Repič (Celjska Mohorjeva družba, 2008) »je spolna zloraba vsako spolno dejanje, poskus doseči spolno dejanje, nezaželeni komentarji o spolnosti ali približevanje, siljenje, trgovanje z žensko spolnostjo, uporabljanje prisile, groženj ali fizične sile ne glede na odnos, ki ga ima storilec do žrtve in ne glede na okoliščine – lahko je to tudi dom ali služba«.

Svetovna zdravstvena organizacija pa je že leta 2003 zapisala, »da je spolnih zlorab več vrst in da dejanja niso omejena samo na prisiljen spolni odnos, ampak vključujejo širok spekter spolnih vedenj, vključno s poskusom, da bi od nekoga dosegel spolni odnos, do spolnega nadlegovanja, prisile, spolnega izkoriščanja […]

Zlorabljanje se nanaša na tipični vzorec zlorabljajočega vedenja – telesne, besedne, čustvene in/ali spolne zlorabe. Ni nujno, da posamezniki z zlorabljajočo osebnostjo delujejo tako ves čas in v vseh situacijah, ampak predvsem v posebnih položajih in okoliščinah, v katerih se aktivira vzorec zlorabljanja. Vsem oblikam zlorabe je skupna čustvena zloraba. Raziskave kažejo, da je čustvena zloraba lahko nadomestek za telesno in spolno zlorabo. […] Osnova vzorca zlorabljanja je tema prevlade ali moč, da si drugega podrediš. Zlorabljajoča oseba se kar naprej ukvarja z nadzorom, z obvladovanjem tega, kaj drugi mislijo, čutijo, kako delujejo. Mnogi fiksirani pedofili in efebofili imajo takšno osebnost.«

Dolgoletne izkušnje psihoterapevtov (Waiss, Rozman) pa pričajo o tem, da gre pri vseh spolnih zlorabah za dolgoročno pripravo, ki se najprej začne v domišljiji storilca. »Storilec načrtno izbere šibkega otroka, ki je z njim zapleten v neko razmerje odvisnosti. Z bodočo žrtvijo vzpostavi zaupen odnos, jo naveže nase ter jo osami in načrtno zmede. Najprej majhna, potem pa vedno večja spolna dejanja prikaže kot nekaj normalnega in otroka prepriča, da si teh dejanj želi in da so zanj dobra. Z žrtvijo preživlja veliko časa in ji nudi posebne ugodnosti. V določenem trenutku izvede test primernosti. Če žrtev zaradi šibkosti in nemoči ne postavi jasne meje, je pot za nadaljnjo zlorabo odprta. Strategija storilca je, da otroka spravi v položaj, v katerem ne bo več spoznal samega sebe in ne bo več vedel, kaj je prav in kaj narobe. Storilec odgovornost za odnos in spolna dejanja pripiše otroku, s čimer ga ujame v zanko in mu naprti težke občutke krivde. Žrtev v podrejenem odnosu in zmedenosti ne more svobodno in zavestno odločati o svojih dejanjih, kar jo vodi do protislovnega položaja in kljub zmedenosti in gnusu, ki ga doživlja, še vedno samoiniciativno prihaja na srečanja s storilcem. Vzrok takšnega, na prvi pogled nelogičnega ravnanja je v močno poškodovani osebnosti žrtve.« (Waiss, Bogoslovni vestnik; Andrej Saje: Spolne zlorabe v Cerkvi in vprašanje odškodninske odgovornosti)

***

Raziskovalni novinar Joe Rigert se je z vprašanjem spolnih zlorab v Cerkvi začel ukvarjati okrog leta 2004 (istega leta je Shanley napisal Dvom), ko so javnost pretresli prvi škandali in podatki o dogajanju v bostonski nadškofiji in ko je postalo več kot očitno, da so vanje vpleteni predvsem irski duhovniki. In zakaj ravno irski? Irski duhovniki so že stoletja širili katoliško vero v ZDA. Gradili so cerkve in internate za irske emigrante, ki so pred lakoto prebežali preko Atlantika. V petdesetih letih prejšnjega stoletja pa so ZDA za irske duhovnike postale še bolj privlačne, saj je duhovnikov tam primanjkovalo, zato so z obljubami o boljših razmerah za »delo« in večji blaginji sistematično vabili prav Irce.

In zato so bili prav irski duhovniki tisti, ki so bili najbolj vpleteni v pedofilske škandale, ki so pretresli ameriško Cerkev. Po Rigertovih podatkih je bilo »kar 6 tisoč ameriških duhovnikov (med njimi večina, ki so prišli v ZDA iz Irske) obtoženih spolnega zlorabljanja skoraj 14 tisoč otrok in najstnikov, za kar je morala Cerkev plačati že dve milijardi dolarjev odškodnin […]. V katoliški Irski pa so se poročila o zlorabah pojavila že prej. Obtoženi so bili številni duhovniki, nune in redovniki; približno 3 tisoč žrtev je do takrat zahtevalo že več kot 350 milijonov dolarjev odškodnin. In prav nekateri obtoženi irski duhovniki so pod plaščem cerkvene molčečnosti zbežali v ZDA, kjer so lahko nemoteno opravljali svojo službo, in prav ti so odigrali glavno vlogo v škandalu, ki je pretresel Ameriko.«

***

Raziskava, ki je bila leta 2006 opravljena v Sloveniji, kaže, da je bilo med sodelujočimi 18 % spolno zlorabljenih, torej povprečno vsak šesti. Po podatkih Ekspertne komisije za pomoč pri reševanju problemov spolnih zlorab v katoliški Cerkvi na Slovenskem so doslej evidentirali petnajst osumljenih duhovnikov, ki so jih obravnavali bodisi v civilnem bodisi v cerkvenem postopku ali v obeh. Vendar Cerkev primerov, s katerimi se seznani, po zakonodaji ni dolžna prijaviti civilnim organom; dolžna je speljati svoj postopek, civilnega pa na osnovi prijave nasilja izpeljejo državni organi – tožilstvo, policija in sodišče. Toda večina žrtev zlorabe ne prijavi civilnim organom. Žrtve velikokrat same izrecno hočejo samo cerkveni postopek, ne pa tudi civilnega, saj se nočejo pojaviti v medijih in razkriti svoje identitete.

Vendar je Italijanska škofovska konferenca pred kratkim po navodilih papeža objavila smernice o vedenju duhovnikov in škofov v primeru spolnih zlorab otrok. Novost v primerjavi s preteklostjo je napotek, da se morajo škofje posvetiti tudi žrtvi, ne samo storilcu. Sestati in pogovoriti se morajo z otrokom, ki ga je duhovnik zlorabil, in se posvetovati z njegovimi starši ali skrbniki. Ostalo pa je staro stališče, da Cerkev zlorab ni dolžna prijaviti civilnim ustanovam oziroma organom pregona, z izgovorom, da »škof ni tožilec niti javni uslužbenec in zato nima pravne dolžnosti pravosodnim organom prijaviti kogarkoli ali jih seznanjati z novicami, ki jih je prejel o storjenih zlih dejanjih«; to je seveda naletelo na oster odziv. Po mnenju kritikov pomeni tako stališče samo to, da bo Cerkev navzven sicer podpirala boj proti pedofiliji in spolnim zlorabam, v resnici pa bo še naprej delovala po ustaljeni praksi »seljenja« pedofilov iz župnije v župnijo. Odkar je papež Benedikt XVI. zaostril odnos do teh, kot meni, najhujših zločinov, je sveti sedež v Italiji obsodil 53 duhovnikov, 4 so oprostili, 78 primerov pa je še v postopku. Italijansko pravosodje pa je obravnavalo 77 primerov posilstev, 39 duhovnikov je bilo obsojenih na sodišču, 21 se jih je pogajalo o kazni, pet so jih oprostili, dvanajst primerov je zastaralo (Delo, 24. maja 2012).

Dr. Andrej Saje (ki deluje pri omenjeni Ekspertni komisiji) pojasnjuje, da je po njegovih raziskavah eden poglavitnih vzrokov za zlorabe v katoliški Cerkvi ta, da v preteklosti v semeniščih ni bilo spolne vzgoje in da je bila spolnost tabu. Drugi razlog, ki ga navaja, je v tem, da so nekatere duhovnike v mladosti zlorabljali njihovi župniki ter da se v preteklosti škofje na prijave zlorab niso pravilno odzvali. Eden izmed vzrokov za spolno nasilje je lahko tudi celibat, vendar po Sajetovem mnenju v zvezi s tem ni mogoče dati enoznačnega odgovora (Gorenjski glas; Molk najbolj škoduje Cerkvi, 9. aprila 2010).

***

V nasprotju z nekaterimi, ki trdijo, da celibat pri nastanku tovrstnih ekscesov v okviru Cerkve nima odločilne vloge, Joe Rigert misli drugače. Njegovo stališče je, da je prav celibat tisti, ki s svojo prepovedjo in zanikanjem spolnosti ter posledično z dvoličnostjo ter sprenevedanjem privede do spolnih zlorab in pedofilije. Sprašuje se, zakaj je bil prav na Irskem zlorabljen vsak četrti otrok, zakaj so prav irski duhovniki vpleteni v večino tovrstnih škandalov v Ameriki in zakaj je tako dolgo trajalo, da so bili razkriti.
Joe Rigert ugotavlja, da je bila na Irskem v petdesetih letih minulega stoletja velika revščina in da si je Cerkev v tem času pridobila izjemno veliko moč v vseh segmentih življenja, še posebej v šolstvu, prav tako pa sta se celibat in prepoved spolnosti globoko zažrla v vse pore življenja in sta predstavljala tabu. Eden izmed pobudnikov organizacije One-in-Four (ime izhaja iz raziskav, ki so ugotovile, da je bil zlorabljen vsak četrti irski otrok) pojasnjuje, da je bila v tem času na Irskem Cerkev močnejša od države: »Živeli smo v teokraciji. Od Cerkve je bilo odvisno delovanje javnih šol, zdravstva in socialnih služb. In imeli smo ministre, ki so dobro vedeli, da zakone, še posebej tiste, ki se nanašajo na spolnost, nadzoruje Cerkev.« Ter nadaljuje: »Če imate v svoji ustanovi brezpogojno in nenadzorovano oblast nad otroki, boste nujno privabili spolne nasilneže, kajti pred seboj imajo ciljno skupino, ki ne uživa varstva staršev ali skrbnikov. Za posiljevalce so bile te šole kot trgovina z bomboni. […] Internati so bili hiše strahov; tako imenovane vajeniške šole so postale zatočišče za zanemarjene otroke, za otroke neporočenih žensk, za otroke, ki so zašli v težave, in za takšne, ki so prihajali iz prevelikih družin in starši niso mogli skrbeti zanje.« Natanko tisti duhovniki, ki so najbolj oznanjali spolno vzdržnost, so v svojih ustanovah največkrat posiljevali in spolno zlorabljali otroke. In prav njim so – v imenu molčečnosti in »stanovske« zaveze – dajali potuho škofje, ki so, kot ugotavlja avtor knjige, počeli isto in so njihove prestopke zato zamolčali ali jih spregledovali. In tako je bil »začarani« pedofilski krog prikrivanj sklenjen, prav tako pa tudi krog zlorab. Avtor knjige Zlorabe, molk in laži se je dokopal do dveh osupljivih ugotovitev, in sicer, da je bila večina duhovnikov, ki so zlorabljali otroke, v otroštvu prav tako zlorabljenih in da podatki o zlorabah v javnost niso prišli zaradi tega, ker so tako kakor običajni duhovniki, otroke zlorabljali tudi škofje, ki bi morali te primere obravnavati in duhovnike izključiti iz RKC. Če se je torej zgodilo, da je kakšna zloraba kljub vsemu prišla v javnost ali pa je kakšen duhovnik to celo priznal in se izpovedal škofu, je ta »greh« skoraj po pravilu zamolčal in duhovnika premestil na drugo, ponavadi višje mesto v duhovniški hierarhiji, saj je tudi sam zlorabljal otroke in škandala seveda ni hotel razkriti. Tretja ugotovitev avtorja omenjene knjige pa je prav tako osupljiva kot prvi dve. Ugotovil je namreč, da so bila razkritja pedofilskih duhovnikov šok za vse, ki so jih poznali, saj so dajali vtis dobrih, odprtih, ljubeznivih in skrbnih dušnih pastirjev, ki jim nihče – razen žrtev – ne bi pripisal takšnih dejanj. In ob razkritjih so bili prav njihovi farani in najbližji najbolj pretreseni.

Eden takšnih primerov (ki ga avtor obravnava v knjigi) je tudi škof O'Connell, ki je bil dvajset let serijski spolni nasilnež. Prav njegov primer po avtorjevem mnenju kaže na še eno temno stran Cerkve, ki je vzrok za zlorabe: na njen sprevrženi in licemerski odnos do homoseksualnosti, ki pa je v samem jedru Cerkve, pod okriljem prikrivanj in sprenevedanja, cvetela v tisočih cvetovih. Zaradi želje po skrivnem izživetju svoje homoseksualne naravnanosti se je, kot je prepričan Joe Rigert, precej mladih fantov odločilo za duhovniški poklic, nekateri med njimi pa so, nasprotno, naivno upali, da bodo svojo homoseksualno naravnanost zatrli z obljubo spolne vzdržnosti, kar pa se je seveda skorajda po pravilu izjalovilo.

Ko je Anthony O'Connell na novinarski konferenci pod težo obsodb priznal svojo krivdo, se je pred javnostjo pokazal v najboljši luči. »Dajal je vtis iskrenega in odkritega priznanja. Ni se branil. Priznal je, da je ravnal nepremišljeno in neumno. Javnost je poskušal prepričati, da je imel dobre namene in da je fantom želel zgolj pomagati pri razreševanju dvomov o njihovi spolni identiteti.« Eno takšnih »seans« je doživel tudi njegov nekdanji učenec Wegs, ki je imel s škofom pozneje dolgoletno razmerje. Škofa je opisal kot prijaznega učitelja, mentorja, poslušalca in vodnika. Toda učenec je kmalu spoznal tudi mentorjevo drugo stran: začel mu je zastavljati »vsiljiva« vprašanja homoseksualne narave in ga med »svetovalno seanso« otipavati po mednožju, ob tem pa je masturbiral. Kljub temu da je ta dogodek učenca prestrašil in šokiral, se je njuno razmerje potem razvilo v večleten odnos, vse do dne, ko je fant spoznal, da ni edini, saj je imel škof še tri vzporedne zveze s semeniščniki, ki jim je prav tako zagotavljal, da so zanj »nekaj posebnega«. In ravno zaradi tega spoznanja so se fantje potem odločili, da razkrijejo svoje skrivno življenje s škofom. Seveda škof ni zapeljeval le dečkov, ampak tudi kolege duhovnike. Ko je afera prišla na dan, večina tega ni mogla verjeti, saj se jim je zdel škof Tony O'Connell »gostobeseden, prijazen, odprt, pravi irski garač in šaljivec […], zelo svetniški človek, zelo moder, sočuten in ljubeč […;] edino, kar mu je pripisal eden izmed osuplih, je, da je rad pripovedoval surove šale – zelo smešne, toda surove, kar pa je že eden izmed naslednjih popolnoma zanikal: 'Nikoli ga nisem slišal, da bi izgovoril nečedno besedo, nikoli ni izgubil potrpljenja, nikoli ni pripovedoval opolzkih zgodb, nikoli ni namignil na karkoli seksualnega, nikoli ni preklinjal … nikoli v vseh 41 letih, kar ga poznam.'« In prav te, diametralno nasprotujoče si izjave oziroma osuplost tistih, ki so omenjene duhovnike poznali in jim teh dejanj nikoli ne bi pripisali, govorijo o tem, da je tip zlorabljajočega duhovnika v bistvu težko prepoznati. Ponavadi se »skrivajo« za šarmantno, komunikativno in priljudno zunanjostjo, večina od njih je slovela tudi po karizmatičnosti in veliki predanosti (po)klicu.

***

V knjigi z naslovom Spolnost, duhovništvo in cerkev avtor Len Sperry meni, da je mogoče kljub zapletenim dejavnikom, ki »botrujejo« ugotavljanju vzrokov za nastanek osebnostnega profila zlorabljajočih duhovnikov (pri katerem sta zelo pomembna tudi proces psihoseksualnega razvoja, celibat itd.), nekatere njihove lastnosti in značilnosti postaviti na skupni imenovalec. Ugotavlja namreč, da obstaja neposredna povezava med narcisizmom in zlorabljanjem. Avtorja tovrstne raziskave sta namreč opazila, da je narcisizem eden od opaznejših dejavnikov pri spolnih prestopkih med duhovščino, saj ljudi z narcisističnim vzorcem (poleg vodilnih poklicev in funkcij od politikov do direktorjev) privlačijo duhovni poklici, zlasti tisti, ki so bolj na očeh javnosti, in tisti na visokih položajih. Razdelimo jih lahko na štiri podskupine. Za dve podskupini so bile značilne narcisistične poteze, pri eni s klasično narcisistično osebnostjo, tj. očarljivo, družabno spretno in uspešno v duhovniškem poklicu, druga skupina pa je bila bolj konfliktna, sovražna in zamerljiva. Avtorja sta sklepala, da njuna raziskava osvetljuje pomen narcisizma kot dejavnika, ki povečuje nevarnost, da bo oseba začela spolno zlorabljati.

Kakšna je torej na kratko definicija narcisizma in kaj so njegove temeljne poteze? Narcisizem je slog odzivanja (pogojen z odnosi s starši v zgodnjem otroštvu in je večinoma posledica različnih starševskih odzivov na razvijajočega se otroka; eden od staršev je bil morda hladen, sovražen, odbijajoč, drugi pa je otroku dajal podporo), ki se osredotoča predvsem nase. Zaradi tega so nastale različne stopnje ali mešanica narcisističnih slogov, vsem pa so skupne grandiozne ideje o lastni pomembnosti in posebnosti. Za t. i. narcisistično osebnostno motnjo so značilni predvsem občutek upravičenosti do česarkoli, grandioznost, potreba po občudovanju, zavist, šibka empatija in izkoriščanje v odnosih ter predvsem zelo močno izražena manipulativnost in potreba po nadzoru. »Tisto, kar še posebej bije v oči, so njihovo izkoriščanje v medosebnih odnosih, tj. manipulativnost, varanje, sebičnost in druge oblike vedenja, s katerimi skušajo ohraniti nadzor. Narcistični duhovniki običajno živijo v iluziji, da so upravičeni do tega, da jim drugi služijo, in da imajo njihove želje prednost pred drugimi, zato uporabljajo zvijačnost in izkoriščanje kot taktiko, s katero dosegajo občudovanje, nadzor in seksualno zadovoljitev, toda vselej na račun drugih.«

Prav največkrat izpostavljena skupna lastnost duhovnikov, ki so bili osumljeni ali obtoženi spolnih zlorab, se torej nanaša na narcisistični vzorec (in seveda tudi na narcisistično osebnostno motnjo). Njihova skupna poteza je bila, da so si s šarmom, duhovitostjo, zagnanostjo in požrtvovalnostjo ter tudi odprtostjo do liberalnih pogledov na duhovniški poklic in na liturgične obrede znali pridobiti naklonjenost širših množic in seveda žrtev. Narcisistični duhovniki se po mnenju strokovnjakov nahajajo na različnih točkah spektra, ki se razteza od zdravega do patološkega narcisizma in ki jih strokovnjaki razvrščajo v devet kategorij: grandiozni občutek samopomembnosti in edinstvenosti; preokupacija s fantazijami o neomejenem uspehu, moči, briljantnosti, lepoti in idealni ljubezni; občutek, da so nekaj posebnega; pretirana potreba po tem, da bi jih drugi občudovali; izkoriščanje v medosebnih odnosih; občutek upravičenosti do česarkoli; arogantnost in vzvišenost; zavidanje drugim; pomanjkanje empatije. Izpolnjevanje petih ali več od teh meril govori o diagnozi narcisistične osebnostne motnje, pri manj kot petih pa gre za narcisistične poteze.

Glede na to so definirani trije tipi narcisizma pri duhovnikih: reaktivni, samozavajajoči in konstruktivni narcisizem. Za ljudi, ki trpijo za reaktivnim narcisizmom in ki jih imenujejo tudi »zli narcisi« ali »ljudje laži«, je značilno, da so na prvi pogled očarljivi in privlačni, a zlahka postanejo hladni, preračunljivi in neusmiljeni. Ti posamezniki (po Ketsu de Vriesu, 1989) izpolnjujejo diagnostična merila za narcisistično osebnostno motnjo in trpijo zaradi hudih razvojnih primanjkljajev. V ospredju sta njihova potreba po nenehnem zagotavljanju priznanj, pohval in občudovanja, t. i. »zrcaljenju«, ki se nanaša na »grandiozni jaz«, in težnja po občutku moči. Ponavadi so brezobzirni, grandiozni in ekshibicionistični. Nad ljudmi hočejo dominirati in jih nadzorovati, zato jih izkoriščajo do skrajnosti. Samozavajajoči narcistični duhovniki so manj grandiozni in ekshibicionistični. Želijo si biti priljubljeni in so veliko manj tiranski. Kljub temu pa jim primanjkuje empatije, obsedeni so zlasti s svojimi potrebami in se na tihem vdajajo makiavelizmu, se pravi zvijačam in hinavstvu. K tretjemu tipu t. i. konstruktivnega narcisizma sodijo tisti duhovniki, ki se ne vedejo reaktivno ali samozavajajoče, vendar so prav tako ambiciozni, manipulativni in pretirano občutljivi za kritiko. Pa vendar so dovolj samozavestni, prilagodljivi in imajo dovolj smisla za humor, da so lahko uspešni. Ker nimajo osebnostne motnje, v svojem okolju redko povzročijo takšno opustošenje, kakršno je značilno za reaktivne in samozavajajoče narcise (Len Sperry: Spolnost, duhovništvo in cerkev). Avtor v nadaljevanju poda tudi tipologijo šestih tipov duhovnikov, vpletenih v spolne prestopke; ta temelji na njegovih kliničnih izkušnjah s spolno zlorabljajočimi duhovniki v zadnjih tridesetih letih. Ugotavlja, da duhovniki, ki kažejo pedofilska ali efebofilska nagnjenja ali pa imajo seksualna razmerja z odraslimi, lahko zrcalijo kateregakoli od šestih tipov.

***

Nobenega dvoma ni, da enega izmed teh zrcali tudi oče Flynn v Dvomu, in šele natančno branje ter vpogled v tipologije pedofilije v duhovniških vrstah nam dajeta koordinate za utemeljen sum o njegovi krivdi. Kajti teh zagotovil nam ne da niti avtor sam, čeprav izpiše zelo natančne smernice, v filmu celo bolj kot v drami. Avtor drame namreč spretno manipulira z našim detektiranjem Flynnove krivde in zato prevzame celo formo kriminalke ter na koncu pripelje do spoznanja, da se moramo sami odločiti o tem, ali je oče Flynn zlorabil temnopoltega fanta ali je samo žrtev gonje fanatične sestre Alojzije. Vendar slej ko prej postane očitno, da se oče manipulacije poslužuje z enim samim namenom: da bi svojo krivdo prikril. Glede na njegovo izjemno inteligentno igro manipulacij in izmikanj se lahko celo zgodi, da zmanipulira tudi nas, kot je zmanipuliral sestro Jakobino – da torej podvomimo. In natanko zato je sestri Alojziji tako težko dokazati njegovo krivdo in prav zato se je tudi sama prisiljena zateči k manipulaciji oziroma k laži. Še posebej zato, ker želi dokazati manipulacijo in krivdo v svetu, ki manipulacijo podpira in pristaja nanjo. Še posebej zato, ker živi v okviru stroge in toge hierarhije Cerkve in sistema, ki ženske odriva na obrobje. In zato je Dvom tudi drama o manipulaciji.

V drami Dvom namreč ni nič tako, kot se morda zdi na prvi pogled. (Dvo)boj med na videz simpatičnim, liberalnim in komunikativnim očetom Flynnom, ki si želi modernizirati toga cerkvena pravila, in na videz konzervativno, strogo in neizprosno sestro Alojzijo postopoma, korak za korakom razkriva, da videz lahko še kako zavaja in da ljudje še zdaleč niso takšni, kot se sprva kažejo. Dvom je tukaj tisto gibalo ali sredstvo, s katerim nas avtor opozori, da stvari nikoli niso enoznačne in da je treba zmeraj uporabiti določeno mero skepse, če želimo (u)videti tisto »tiho in neizrečeno, ki se skriva pod vsakim človekom in pod sleherno družbo«. Lahko bi celo parafrazirali svetopisemski rek in rekli: »Na začetku je bil dvom.« Prav zato avtor v predgovoru zapiše, da je bil njegov prvotni impulz za pisanje drame prav dvom. Shanley uporabi dvom kot metodo kritičnega mišljenja. Dvom o navideznem redu stvari. Dvom o videzu. O sistemu. Družbenem, cerkvenem in političnem. Pravi namreč takole: »Začel sem z naslovom: Dvom

Shanley v Dvomu spregovori o tistem zamolčanem ali nečem tihem in neizrečenem, ki tli pod nastankom sleherne drame, in, kot pravi, tudi sleherne družbe in kar je postalo tudi simptom ameriške družbe ... dokopati se do resnice, dokazati krivdo, upreti se manipulacijam in zlorabam, saj, kot ugotavlja, »[ž]ivimo v kulturi, kjer je komunikacija postala spopad hotenj«. Dvom, ki ga Shanley implicira že v sam naslov, je pravzaprav dramaturško gonilo pričujoče drame. Dvom, o katerem Shanley spregovori v predgovoru, je v bistvu tisti dvom, ki je namenjen preverjanju in spoznanju. Je dvom, ki (kot sam pravi) spreminja. Dvom kot nasprotje dogmatičnosti in dvom kot dvom o lažnem videzu neke idealne skupnosti, za katero se skrivajo zločini in zlorabe: »Ko se spominjam tistih časov, se mi zdi, da smo bili v tistih šolah vsi tako enaki in združeni v brezčasno gmoto. Vsi smo bili odrasli in vsi smo bili otroci. Tako kot mnoge živali smo se zgrnili skupaj, da bi nam bilo toplo in da bi bili varni. Zaradi tega smo bili izjemno lahek plen. Ko skupino obvladuje dogovor o popolnem medsebojnem zaupanju, lahko plenilci povzročijo pravo opustošenje. In tako je tudi bilo. Kot kažejo škandalozna razkritja z vse daljšim seznamom žrtev, so imeli plenilci pravo zabavo. In pastirji, tako zavzeti za površino stvari, so za navidezno krepost žrtvovali dejansko dobro.«

Shanley se na neki način dotika pojma filozofskega dvoma kot spoznavnega načela, kar so pironisti utemeljili že v antiki. Kajti nič ni gotovo in vse je treba preveriti. Namesto vere v avtoritete se je treba zanašati zgolj na sposobnosti lastnega uma, je v antiki trdil skeptik Piron, v renesansi pa Montaigne in seveda Descartes. Vendar v nasprotju s skeptiki, ki po Descartesovih besedah »dvomijo samo zavoljo dvoma samega in se delajo, da so zmeraj v negotovosti«, Descartes (kot oče filozofskega pojma metodičnega dvoma) dvomi, da bo dognal »kaj gotovega«: »Dvomim, torej mislim. Mislim, torej sem.« Po Descartesu je torej dvom sredstvo za doseganje gotovosti. In prav v tem smislu Shanley uvede dvom kot instrument za iskanje točke gotovosti, ki pa se mu nenehno izmika, tako kot se točka gotovosti izmika sestri Alojziji.

V drami Dvom je dvom osrednje dramaturško gonilo. Dvom ima vlogo t. i. »efekta metulja«, saj začetni dvom očeta Flynna sproži celo vrsto dvomov. Dvom očeta Flynna o Bogu kot edini trdni in varni opori (ki ga izreče v svoji pridigi s priliko o brodolomcu) sproži dvom sestre Alojzije o njem: začne se spraševati, zakaj oče Flynn dvomi o Bogu in božji navzočnosti ter milosti, na koncu, po skorajda detektivski akciji, pa tudi sama postane žrtev dvoma.

Ko zasluti, da bi oče Flynn lahko zlorabljal temnopoltega učenca in ko podvomi o njem, si zada en sam cilj: preprečiti zlorabo in se prikopati do dokaza oziroma gotovosti. A pot do tega je težja, kot se zdi sprva. Ali kot zapiše avtor v predgovoru: »Dvom zahteva več poguma kot prepričanje, pa tudi več dejavnosti. Kajti prepričanje je počivališče, dvom pa neskončen in zahteva mnogo zavzetega dela.« Sestra Alojzija se tega »dela« loti zavzeto in z vso angažiranostjo, čeprav njen dvom o očetu Flynnu sprva temelji zgolj na domnevi. Ali bolje rečeno na ženski intuiciji oziroma Alojzijini čustveni inteligenci, čeprav daje redovnica sprva popolnoma drugačen vtis. Na prvi pogled (za razliko od karizmatičnega očeta) nikakor ni simpatična. Vtis, ki ga daje v svoji čustveni nedostopnosti in načelnosti, meji skorajda že na zadrtost in fanatizem ter sprva seveda govori v prid naklonjenosti do očeta Flynna. Njegov šarm, odprtost za spremembe v togem cerkvenem zavodu in neposrednost postopoma omehčajo in prepričajo tudi mlado in naivno sestro Jakobino, ki očitno doživlja travmo zaradi odsotnega očeta (kar oče Flynn s pridom izrabi), da nasede njegovi spretni manipulaciji, in to kljub temu, da je prav ona tako rekoč edina priča njegovega »srečanja« s temnopoltim učencem. Spopad med sestro Alojzijo in očetom Flynnom, med katerim mu sestra poskuša dokazati zlorabljanje, se – po zaslugi očetove spretne manipulacije – sprevrže v spopad dveh diametralno nasprotnih si stališč: konzervativnega proti svobodomiselnemu. Še posebej če pomislimo, da se drama dogaja leta 1964, neposredno po Drugem vatikanskem koncilu, ki je v katoliško Cerkev uvedel liberalne spremembe in jo je želel modernizirati ter približati ljudem. Na obzorju teh liberalnih sprememb v Cerkvi se boj sestre Alojzije, da bi očetu Flynnu dokazala krivdo, odvija še toliko težje. Še posebej zato, ker se oče Flynn zateka k najbolj pretanjenim mehanizmom, da bi sum odvrnil in dokazal, da je »spor« med njim in sestro Alojzijo načelne narave in da korenini v njeni konzervativnosti ter čustveni zadrtosti nasproti njegovim željam po modernizaciji Cerkve in čustveni odprtosti. Oče Flynn gre celo tako daleč, da v trenutku, ko se zdi, da mu sestra Alojzija že nevarno diha za ovratnik in ko tudi sestra Jakobina podvomi o njem, v pridigo o ženski, ki je s prijateljico opravljala moškega, umesti tezo o obrekovanju. Da bi sum odvrnil od sebe, »prehiti« sestro Alojzijo (še preden ta o njegovi zlorabi sporoči naprej) in jo skrajno perfidno obtoži obrekovanja. A že v naslednjem prizoru sledi tudi njegova druga tovrstna manipulativna »akcija«: na samem, na šolskem vrtu (kakor po naključju) zaloti od dvoma razrvano sestro Jakobino in izkoristi priložnost, da poklepeta o njenih težavah doma in posočustvuje z njo, jo prepriča o svoji dobronamernosti in nedolžnosti ter vanjo vsadi dvom glede sestre Alojzije. Prav posebne vrste šok pa doživi sestra Alojzija v soočenju z materjo temnopoltega učenca, gospo Muller. V želji, da bi se prikopala do resnice in z njo seznanila otrokovo mater, ji razkrije svoj dvom, toda v pogovoru z njo jo čaka mrzel tuš. Dečkova mama se iz socialne stiske in zaradi bojazni, da bodo fanta izključili iz šole, ter zaradi strahu pred možem odloči, da bo tudi ona vse skupaj raje pometla pod preprogo. Njen strah in bojazen sta srhljiv in grozljiv primer, kako se lastna mati odpove temu, da bi se zloraba prenehala, in se pred osuplo sestro Alojzijo postavi na stran očeta Flynna.

Sistem družbe kot seveda tudi Cerkve, ugotovi sestra Alojzija, je absolutno na strani očeta Flynna. Zato se za dokazovanje njegove krivde zateče k njegovi taktiki – k manipulaciji in laži. In natanko s tem ga tudi »ulovi«, ga pritisne ob zid in mu, čeprav je ne prizna, dokaže krivdo, ko se sam odloči za »umik«. Toda kljub temu se na koncu izkaže srhljiv izid te njene akcije, katere tragična žrtev je najbolj ona sama. Očeta Flynna po običajni cerkveni praksi zgolj premestijo iz šole, in to celo na višji položaj. Proti njemu ne sprožijo nobenega postopka, edino zadovoljstvo, ki ga Alojzija ima, je, da je presekala zlorabo temnopoltega fanta. Toda kot ji pove sestra Jakobina, je fant žalosten in strt, saj je bil oče Flynn njegov edini zaščitnik. Na koncu se sestri Alojziji zgodi natanko to, kar se je zgodilo očetu Flynnu na začetku drame ... zgodi se ji dvom. In če se je Marcel Štefančič v svoji recenziji filma spraševal, komu verjeti, bi se bilo bolj umestno vprašati: o čem na koncu Dvoma podvomi sestra Alojzija: o Cerkvi kot instituciji, o svojem načinu dokazovanja krivde, o Flynnovi krivdi ali o Bogu? 



(Iz gledališkega lista uprizoritve)

PGK, Alen Jelen

Povezani dogodki

Jernej Lorenci, Marinka Poštrak, 1. 10. 2011
Sveta Ana ali Kako jemati naša življenja
Marinka Poštrak, 6. 10. 2017
101. režija Vinka Möderndorferja
Marinka Poštrak, 1. 9. 2013
V kakšni družini se rodi fašizem?
Gost

Predstava se me je dotaknila in odprla številna vprašanja. Navdušen sem nad dobro in prepričljivo igro, nad kostumi in zanimivo sceno ter povezovalno, zgovorno in tenkočutno režijo. Režiser je dal prednost igri, igralcem, čustvom in našel tudi dovolj prostora zase. Upam, da predstava ne bo samo dobro sprejeta pri občinstvu ampak še kje...

29. 10. 2012