Zgodba o Potopu je sestavni del religiozne dediščine celotnega Bližnjega vzhoda in stare Mezopotamije. V skladu s tem ima biblijsko besedilo določeno mitološko ozadje v obliki sakralne naracije, s katero skuša razložiti ta naravni pojav, do katerega je v določeni obliki zelo verjetno tudi zares prišlo. Zaradi pomanjkanja znanstvenih metod in tehnologije, ki bi lahko to ustrezno dokumentirale, ostajamo zgolj pri mitu. Prav v teh dneh je naša širša regija potopljena – razsežnost poplav je tolikšna, da naše generacije česa takega ne pomnijo. Hkrati v kinematografih predvajajo veliki spektakel Noe, ki ga je režiral Darren Aronofsky. Biblijski lik je postal futuristični junak. V negotovem času človek poseže po mitih in zgodbah iz preteklosti, da bi si pojasnil razloge za strah pred kataklizmo in čudeže narave, ki jih tako težko doume.

Junaki naše predstave so trije pingvini, ki so po spletu naključij od goloba izvedeli za Povodenj, ki je prekrila Zemljo, in o Noetu, ki se pripravlja, da bo ob osmih zvečer na svojo barko vkrcal po dva predstavnika vsake žive vrste. Dva pingvina, prijatelja, se odločita, da ne bosta zapustila tretjega, najmlajšega, zato ga skrijeta v kovček in z zvijačo vkrcata na ladjo, prepolno živali z vsega sveta.

Besedilo nemškega avtorja Ulricha Huba Na Noetovi barki ob osmih je himna prijateljstvu, solidarnosti in toleranci. Zaradi pretanjenega sloga, prepolnega humorja, včasih celo z elementi vesele burleske, ki nikoli ne zaide v karikaturo, se je besedilo v zadnjih letih uveljavilo kot največje evropsko odkritje za mlado občinstvo. Če poznamo »učinek metulja«, katerega zamah s krili na enem koncu sveta povzroči kataklizmo na drugem, se bomo v tej predstavi prek zgodbe o soodvisnosti, ustvarjanju sobivanja, o spodbujanju domišljije, da s pomočjo radovednosti odkrijemo drugačna obzorja, naučili nekaj o »učinku pingvina«. Pingvina se sprašujeta, ali Bog obstaja, in če, zakaj je potem neviden. Sprašujeta se, ali se je smiselno izogniti vsesplošnemu potopu, če bo v njem izginil tvoj najboljši prijatelj, pa čeprav je dolgočasna nadloga. Igriva, filozofska in teološka dimenzija besedila, prilagojena najmlajšim, je podrejena preprosti lepoti človeških čustev. In videti je, da jih znajo pingvini izraziti bolje kot mi sami ... (Robert Waltl, režiser)

***

Ulrich Hub je na osnovi svetopisemske zgodbe o vesoljnem potopu napisal odlično in duhovito besedilo o prijateljstvu, iskanju Boga in o solidarnosti, torej o temah, ki so še kako pomembne pri vzgoji otrok. Odlika besedila je, da se avtor spretno izogne vsakršnemu moraliziranju, ampak je pred nami duhovita, v iskrivih dialogih in izjemno izbrušenem stilu napisana zgodba, ki nagovarja enakovredno tako otroke kot tudi odrasle. Duhovite replike si kar sledijo, filozofska vprašanja o Bogu, življenju in smrti, dobrem in zlu, prijateljstvu in solidarnosti pa je avtor spretno položil v kljune treh simpatičnih pingvinov, s katerimi se tako otroci kot tudi odrasli zlahka identificiramo.

Na Noetovi barki ob osmih dokazuje, da je tudi v tekstih za otroke mogoče govoriti o bistvenih temah, kot so iskanje boga, vprašanje prijateljstva in solidarnosti ter spoštovanja zakonov. Avtor vse te teme odpira na duhovit način, z briljantnimi dialogi. Predstavo odlikuje tudi izjemno bogat jezik, ki pa je razumljiv otrokom. Poleg tega tekst nudi veliko režijskih in igralskih možnosti. (Marinka Poštrak, dramaturginja)