Marinka Poštrak, 9. 6. 2016

Uvodnik Marinke Poštrak

Objavljamo uvodnik Marinke Poštrak, dramaturginje in vodje umetniškega oddelka, ob predstavitvi prihodnje sezone v Prešernovem gledališču Kranj.

Marinka Poštrak / Foto: Tania Mendillo

Živimo v kritičnem in kriznem času, zato se nam zdi nujno, da uprizarjamo za današnji čas relevantne teme in dramska besedila, predvsem pa, da smo senzibilni in kritični do vsega, kar nas obdaja. Kajti prav umetnost – in še posebej gledališče – ima možnost in dolžnost, da opozarja na družbene anomalije, širi obzorja duha in ruši meje v naših glavah, med nami in okoli nas. Meje pa bomo »porušili« tudi med slovenskimi gledališči, saj bo tokratna sezona v znamenju koprodukcij. Kot idejni nosilci kar štirih (Podsvet, Žalujoči ostali, Helverjeva noč in Stenica) se namreč zavedamo, da so povezovanja s SNG Nova Gorica, SLG Celje, ŠKUC gledališčem Ljubljana in Mestnim gledališčem Ptuj zaradi zahtevnosti projektov edina možnost, da jih uresničimo. Seveda v upanju, da bodo posledice naših sodelovanj uspešne in vsem v  zadovoljstvo.

»Kdo pa smo, kadar 'medsebojno delujemo' brez posledic,« se sprašuje tudi detektivka Morrisova v svetovni uspešnici The Nether (Podsvet). Tri leta po krstni  izvedbi v Los Angelesu jo bomo uprizorili v režiji Dušana Jovanovića, ki se po dolgem času vrača v naše gledališče. V drami namreč avtorica Jennifer Haley razmišlja o tem, kakšna je naša odgovornost v odnosu do drugih, in tudi do sebe, pa čeprav v virtualnem svetu spletnih portalov, kjer je vse dovoljeno in kjer lahko na videz brez posledic izživimo tudi svoje najtemnejše plati. Takšne in drugačne zlorabe so namreč postale tako v virtualnem kot v resničnem svetu nekaj, s čimer se soočamo na vsakem koraku. Naše predstave bodo, vsaka na svoj način, spregovorile o najrazličnejših zlorabah, od pedofilskih v virtualnem svetu do ideoloških in političnih pa o tistih v medčloveških odnosih, ki smo jim vsak dan priča na vsakem koraku. Osrednji »junak« v drami Podsvet (ki se pred nami odvije kot napet psihološki triler) nam namreč zagotavlja, da za pedofilijo v virtualnem svetu ni posledic in da mu za to v njem ni treba odgovarjati. Pravzaprav zagovarja celo tezo, da je bolje, če svoje nagibe izživi tam, ker jih potem ne bo v resničnosti. S tem odpira zahtevno etično dilemo, na katero boste iskali odgovor skupaj z nami.

»Človek pravočasno zapre trgovino – in ti ga kaznuješ, češ da jo je imel odprto po koncu delovnega časa; pokličeš ga na nekakšno zaslišanje, vendar mu ne pošlješ poziva, zato seveda ne pride –  in ti ga kaznuješ, ker se ni zglasil. V gostilni reče: o, ljubi bog! – in ti ga kaznuješ zaradi javnega bogokletstva; reče: časi so hudi, res, komaj se prebijam iz meseca v mesec! – in ti ga kaznuješ zaradi vznemirjanja javnosti […].«

Vam to zveni nekam znano? Oster kritik družbenih anomalij Branislav Nušić je v Žalujočih ostalih zlorabo oblasti do obisti razgalil in neusmiljeno kritiziral že pred skoraj sto leti. Se tudi vam zdi, da namesto v pravni živite v pravniški državi, kjer vlada zgolj zakon manipulacije z zakoni? Toda Nušić gre v svoji družbenokritični komediji še dlje ... Odgovornost za zlorabo položaja in žalostno etično stanje v družbi pripiše tudi človeškemu pohlepu, primitivizmu, neizmerni pritlehnosti ter pogoltnosti. Še korak dlje od Nušića pa bo v svoji družbeni kritiki gotovo šel radikalni režiser najmlajše generacije Igor Vuk Torbica, ki je v preteklem letu več kot opazno opozoril nase z odmevnima in nagrajenima režijama Kleistovega Razbitega vrča v Beogradu in Tollerjevega Hinkemanna v Zagrebu in ki bo tokrat prvič režiral v Sloveniji.

»Ja seveda ... In potem se mi je Gilbert še nasmehnil ... In me pohvalil ... In me pohvalil, da mam škornje dobro očiščene, in rekel, da se morajo oficirju škornji svetit kot psu jajca.« V pretresljivi intimni drami sodobnega poljskega dramatika Ingmarja Villqista Helverjeva noč navedene besede izreče osrednji lik, umsko prizadeti fant, ki postane žrtev politične indoktrinacije ali, bolje rečeno, kar zlorabe ob vzniku nacistične blaznosti. Besedilo nam prek odnosa med fantom in njegovo skrbnico v Hitlerjevem času spregovori o neznosni lahkotnosti ideološke zlorabe. Ta je seveda temelj vsakega totalitarnega ali pa na videz demokratičnega sistema, ki v ljudeh spodbuja tako »banalnost zla« kakor »banalnost herojstva«. Režijo uprizoritve smo zaupali Alenu Jelenu, ki je v Prešernovem gledališču v zadnjih nekaj letih ustvaril niz uspešnih in izredno subtilno zrežiranih predstav.

»Ker ti prebrisanci, fotr, počnejo z nami vse mogoče. Res počnejo z nami vse mogoče. Potihoma počnejo z nami vse mogoče ... s svojo ignoranco počnejo z nami vse mogoče.«

V absurdni drami Dol sodobnega italijanskega dramatika Spira Scimoneja Sin Očetu iz straniščne školjke očita, da je svet njega in celotno generacijo mladih odplaknil dobesedno v sekret, prav zaradi očetov in njihove nepripravljenosti na dialog. Poleg tega gre v besedilu še za razkritje spolne zlorabe Duhovnika nad Mežnarjem oziroma nekdanjim ministrantom, kar mu daje še globljo in širšo družbenokritično dimenzijo, saj se ob zlorabah tisti, ki zanje vedo, raje obrnejo stran, kakor da bi jih poskusili razkriti in razrešiti ter žrtev zaščititi. Predstavo bo – prvič v našem gledališču – na oder postavil tržaški režiser Marko Sosič, ki se je ob režijskem delu uveljavil tudi kot avtor tako v Sloveniji kot v tujini izjemno odmevnih romanov.

»Dve živali boste videli, različnih veličin, toda enakih po svojem bistvu: prva je 'stenitia normalis', druga ... 'malomeščanus vulgaris'. Obe živita na preperelih žimnicah časa.  'Stenitia normalis' se napije in nabrekne na telesu človeka, potem pa pade pod posteljo. 'Malomeščanis vulgaris' se napije in nabrekne na telesu vsega človeštva in potem pade na posteljo. To je vsa razlika!« Vladimir Majakovski se je v svoji fantastični družbeni groteski Stenica po eni strani »poigral« s kritiko malomeščanstva, vendar je po drugi – zaradi pogleda v prihodnost komunistične družbe – njegova vizija za posameznika v takšni družbeni ureditvi prav tako strašljiva. Ko po petdesetih letih od začetka ruske revolucije obudijo v življenje takrat ob nesreči zamrznjenega glavnega junaka, se ta v brezdušnem in sterilnem sistemu preprosto ne znajde. Zato oblast presodi, da je primerno mesto zanj le še ob prav tako odmrznjeni stenici v živalskem vrtu, kjer sta oba primerka nevarnih parazitov varno spravljena v kletkah in izpostavljena na ogled ter v svarilo obiskovalcem. S Stenico se bo »poigral« Jernej Lorenci, eden najradikalnejših in v zadnjem času največkrat nagrajenih režiserjev v Sloveniji.

»Če je virtualno, še ne pomeni, da ni resnično,« v drami Podsvet ugotavlja detektivka Morrisova, in prav to bi lahko rekli tudi za gledališče. Gledališče je namreč eno tistih redkih mest, kjer si iluzija in realnost, utopija in stvarnost vsak dan podajata roki. In prav v tem prepletu je njegova moč, njegov čar – in močno upam tudi pozitivne posledice!

Marinka Poštrak, vodja umetniškega oddelka in dramaturginja

PGK, Marinka Poštrak

Marinka Poštrak, 27. 10. 2012
Laži in dvomi
Marinka Poštrak, 1. 9. 2013
V kakšni družini se rodi fašizem?
Marinka Poštrak, 6. 10. 2017
101. režija Vinka Möderndorferja