Katja Čičigoj, SiGledal, 9. 5. 2010

Štirje Lahki komadi o (ne)smiselnosti iskanja ljubezni

KRITIKA.- "Pišem zato, da zabavam ljudi," zapiše britanska zvezda komedije Peter Quilter. Matjaž Latin je v tržaški uprizoritvi Quilterjevih Duetov to gotovo dosegel. Toda koliko mu je med salvami smeha uspelo ohraniti "subtilno komičnost?"

Maja Blagovič In Vladimir Jurc / foto Agnese Divo

»Moje delo je ponuditi ljudem zabaven večer. Nič več in nič manj od tega,« zapiše Peter Quilter, avtor kvinteta petih romantičnih komedij za dva igralca Dueti, uprizorjenih v SSG Trst v režiji Matjaža Latina.  In mala dvorana na premieri je odmevala od smeha. Zvezda britanske komedije je ponovno ponudila, kar »večina gledalcev od predstave pričakuje«- in obenem kar od nje danes pričakujejo gledališča. Ekonomična struktura teksta ni posledica koncepta, temveč diktata produkcijskih pogojev v času recesije, ki kličejo po enostavnih uprizoritvah s čim manjšo ekipo in enotno scenografijo, ki bi bile dostopne širšemu občinstvu. Če je za Quilterja pisanje zgolj veščina in ne talent, je ta gotovo mojster svoje obrti: kljub zadržanosti kritikov občinstvo praviloma obožuje njegova dela.

Vendar pa si je Latinova uprizoritev zastavila bolj ambiciozen cilj, kot je zgolj zabava. Čeprav je bil sprva skeptičen ob komercialni oznaki žanra,  po njegovem »lahko vsak žanr doseže visoko kakovostne standarde.« Nevarnostim plehkega humorja in cenenega sentimentalizma se je skušal izogniti z ohranitvijo subtilne komičnosti, katere cilj ni takojšnji krohot, temveč kasnejša samorefleksija občinstva. V kolikšni meri  mu je to uspelo?

Latinu, ki mu je blizu preplet komičnega in tragičnega je pisan na kožo Quilterjev cinični humor, ki se zgleduje pri Woddyju Allenu in Neilu Simonu (slednjemu je tekst tudi posvečen). Fragmentarna struktura teksta v obliki petih sketch-ev –duetov, na temo ljubezni, iskrivi dialogi in broadwayska komika, pa izpričujejo Quilterjevo izkušenost na področju tv in filmskega medija in spominjajo na tv žanr sit-com-a. Čeprav se režiser ni želel ogniti tovrstni asociaciji, je v uprizoritvi stremel k njenemu preseganju. Žal pa razen ob redkih resnejših trenutkih, kakega večjega presežka komike tv žanra ni bilo zaslediti.

Posamezne duete poleg tematske rdeče niti povezujejo tudi marginalni motivni elementi (potovanje, poročna torta, alkohol, praznovanje…), ki pa s pomenskim součinkovanjem omogočajo sinhrono branje prizorov kot medsebojnih komentarjev. Duete povezujejo tudi medigre (morda najbolj uspeli momenti uprizoritve), v katerih skladno z navodili pisca ob spremljavi broadwayske glasbe poteka preoblačenje igralcev za prosojno steno in menjava scenografije s pomočjo rekviziterjev z majicami, ki ironično ponujajo še en klišejski recept ob neuspešni ljubezni: Make a change. Če je show business stalna tema Quilterjevih tekstov, pride tu na dan v medigrah, ki niso zgolj dekoracija, temveč pomensko obarvajo prevzemanje vlog v igri ljubezni kot nekakšno igralsko veščino.

Kameleontske transformacije vlog so bile zaupane igralskemu in življenjskemu paru Maji Blagovič in Vladimirju Jurcu. Občinstvu sta nedvomno ponudila užitek ob spremljanju njunih veščih transformacij in različnih pristopov k igri z različnimi rezultati. Prvi duet, zmenek na slepo, sicer izzveni nekoliko preveč karikirano in klišejsko. Režiser bere tekst na stereotipni način:  on je tipični samski plenilec, ona pa preplašena ovčica.  V tekstu izpiljena besedna in situacijska komika sta v uprizoritvi pretirani do banalnosti in kaj več refleksije ob salvah smeha ne ponudita.

Drugi duet med odločno pomočnico in homoseksualnim direktorjem s preobratom klišejskih ljubezenskih vlog tudi igralcema omogoča bolj suvereno igro.  Če iz njunih replik proseva ironizacija obsesije z zakonom, ki se danes vse pogosteje izteče v ločitev, smo v tretjem duetu priča soočenju para v postopku ločitve, ki se vseeno odloči za skupne počitnice. Karikirana igra netrezne bivše žene doseže svoj komični učinek in vseeno omogoča refleksijo o tem, da zveza kljub neslavnemu zaključku vendarle ni bila zaman.

Po črtanju četrtega dueta iz uprizoritve, se peti duet ob ponovno nekoliko pretirani igri nevrotične neveste pred svojo tretjo poroko, ki jo vseskozi spremljajo slaba znamenja, zaključi z umirjeno življenjsko modrostjo brata: »To, česar se danes ne da pokvariti , je ozračje, prežeto z upanjem.«  Ceneni sentimentalnosti se avtor spretno izogne, ko komedijskih srečnih koncev ne uprizori, temveč zgolj nakaže: kljub spodletelim srečanjem in cinizmu, odprti konci duetov vendarle odprejo prostor vztrajanju pri iskanju ljubezni.

Tudi Latinova uprizoritev se ogne nevarnosti sentimentalizma in optimistično sporočilo poda na iskren in pristen način. A čeprav ima po želji režiserja »pod površino komičnosti še kaj povedati,« je površinska plast tako debela (včasih pretirana in karikirana), da je za globlji pomen potrebno pošteno kopati.

 

Povezave:

- Matjaž Latin na Geslu
- Matjaž Latin na Repu

Matjaž Latin, SSG Trst

Katja Čičigoj, SiGledal, 23. 9. 2010
Detabuizacija gledališke forme
Katja Čičigoj, SiGledal, 4. 4. 2011
(Dis)funkcionalnost Grumove nagrade